Sobota, 24. 12. 2016, 4.03
6 let, 7 mesecev
Po letih krize: revščina se je zajedla med mlade in stare
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,88
23
Vlada pravi, da živimo bolje, pri tem pa se opira na nekatere gospodarske kazalnike. Če upoštevamo zgolj suhoparne podatke, ima politika verjetno prav. Toda obstajajo tudi velike skupine ljudi, ki tega razcveta ne čutijo. Množice prebivalstva so izključene, socialne stiske pa so hude. Slovenija je po hitrosti naraščanja revščine v samem evropskem vrhu. Celo z delom je vedno težje preživeti. Ali v Sloveniji danes res živimo bolje kot predkriznega leta 2008?
Triindvajsetletni Milan Ninić je inženir radiološke tehnologije. Takoj po koncu študija se je odločil poiskati službo. Kmalu je ugotovil, kaj je največja težava. "Vsi pri mladih zahtevajo večletne delovne izkušnje. Teh mladi na žalost ne moremo pridobiti pred prvo zaposlitvijo," pojasni Milan.
V vmesnem času se je lotil prostovoljstva. V Celju deluje v humanitarnem društvu Enostavno pomagam. Letos bodo obdarovali skoraj 600 otrok iz regije.
Kaj opaža pri dnevnem razvažanju daril? "Veliko stisko pri mladih družinah in mladih, ki so brezposelni. Veliko je mladih, ki so se znašli v stiski in poleg šolanja opravljajo priložnostna dela ali opravljajo študentsko delo, da lahko finančno pomagajo svojim staršem," odgovarja Milan.
"Povečuje se tudi število prosilcev za pomoč, katerih starši so zaposleni. Predvsem zaradi nizkih prihodkov in visokih odhodkov – posojil, najemnin za stanovanja, položnic in drugih stroškov," poudari Milan.
Gospodarska rast navzgor, toda …
Njegova opažanja simbolizirajo razliko med uradnimi statistikami, iz katerih je mogoče razbrati, da je država trenutno sredi gospodarskega razcveta, in naraščanjem socialnih stisk, ki ga zaznava vedno večje število ljudi.
Miro Cerar: Po preteklih kriznih letih je Slovenija v vse boljšem stanju. Državo moderniziramo. Napredujemo.
"Po preteklih kriznih letih je Slovenija v vse boljšem stanju. Državo moderniziramo. Napredujemo," je predsednik vlade Miro Cerar novembra letos povedal prihodnjemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu v telefonskem pogovoru po njegovi volilni zmagi.
Če upoštevamo zgolj suhoparne podatke, ima Cerar verjetno prav. V prejšnjem trimesečju je bila gospodarska rast na letni ravni, ne da upoštevamo sezonske vplive, višja za tri odstotke. Gre za rast, ki je celo višja od tiste iz obdobja pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo.
Že prihodnje leto bo realni BDP višji od tistega iz leta 2008, zadnjega pred izbruhom gospodarske krize, ki je Slovenijo potisnila v recesijo, finančno, dolžniško in socialno krizo. Po produktivnosti dela smo raven pred krizo ujeli že predlanskim. Povečujejo se tudi izvoz, domača poraba in zaposlenost.
… velike skupine razcveta ne čutijo
Na drugi strani obstajajo velike skupine ljudi, ki tega razcveta ne čutijo.
Množice prebivalstva so izključene – ne le s trga dela, ampak vse bolj tudi iz družbe. Socialne stiske so hude. Ne le pri mladih in starejših brezposelnih, upokojencih, materah samohranilkah, bolnih, invalidih in drugih ranljivih skupinah. Vse bolj pogoste so tudi pri ljudeh, ki imajo redno službo. V ostanke srednjega sloja se skozi stranska vrata plazi revščina.
O socialnih stiskah in travmah na "terenu", daleč od uradnih statistik, v Sloveniji verjetno največ ve Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev Mladine Ljubljana Moste-Polje. Že dlje časa opozarja na nove oblike revščine.
"Dnevno prejmemo okrog 40 prošenj za pomoč. Številne prihajajo od ljudi, ki imajo neke vrste zaposlitev. Prav zato opozarjamo, da je treba narediti sistemske spremembe, ki bodo reševale vzroke revščine in ljudem pomagale pri reševanju stisk. Predvsem bi morali upoštevati razpoložljivi prihodek ljudi za preživetje," poudarja Ogulinova.
Morda vas zanima še:
Pomoč išče vedno več družin
"Pomoč išče vedno več družin, v katerih so starši zaposleni, vendar s prihodki ne zmorejo zagotoviti preživetja družine," opozarja Ogulinova. To so po njenem:
- zaposleni starši, ki prejemajo minimalno plačo ali plačilo, ki ne dosega niti minimalne plače,
- starši, ki so v negotovih delovnih razmerjih, kot so zaposlitve za določen čas ali preizkusne dobe,
- podjetniki ali obrtniki z nizkimi osebnimi dohodki, ki ne zadostujejo za poplačilo obveznih dajatev oziroma ki zaradi plačilne nediscipline ne zmorejo poravnati vseh obveznosti do države,
- prekarni delavci, ki prejemajo minimalne dohodke,
- visoko ali višje izobraženi starši, ki so zaposlitev izgubili nenadno, nove pa ne morejo najti.
Ali danes torej res živimo bolje kot leta 2008?
Anita Ogulin: Pomoč išče vedno več družin, v katerih so starši zaposleni, vendar s prihodki ne zmorejo zagotoviti preživetja družine.
Desetletje, ko se je dražilo življenje
Zagotovo je življenje v Sloveniji danes dražje kot pred desetletjem. Po podatkih državnega statističnega urada (Surs) vidimo, da so se cene nekaterih izdelkov in storitev v Sloveniji od uvedbe evra precej dvignile.
Za skodelico kave v lokalu je bilo treba recimo pred desetletjem v lokalu v povprečju plačati 81 centov, lani pa 1,2 evra. Liter piva je dražji za polovico, žensko striženje pa za 29 odstotkov. Za 46 odstotkov se je podražil liter svežega mleka s 3,5 odstotka maščobe. V povprečju so se podražili gorivo, zavarovanje avtomobilske odgovornosti, kurilno olje, šolske potrebščine, pogrebi, prenočitve v hotelih, vstopnice za kino …
Prav tako so precej višje položnice za komunalne storitve: odvoz smeti, oskrbo z vodo, čiščenje odpadnih in padavinskih voda. Cene teh so eksplodirale že po njihovi sprostitvi leta 2008, nato pa so jih posamezne vlade za nekaj časa zamrznile.
Rasti življenjskih stroškov niso dohajale plače, še manj pa pokojnine. S povprečno mesečno neto plačo smo si lahko v Sloveniji v letu 2006 privoščili 955 skodelic kav v lokalu, v 2015 pa le še 844.
Pod pragom revščine ljudi za eno Ljubljano
Povprečna mesečna neto plača je decembra 2008 znašala 938 evrov. Danes je le za 65 evrov višja. Lani je slovensko gospodinjstvo (po podatkih Sursa ima v povprečju 2,6 člana) za življenjske potrebščine, torej za hrano, brezalkoholne pijače, druge dobrine, stanovanje, vodo, elektriko in plin porabilo 17.300 evrov.
Gre za znesek, ki ga dva odrasla člana z minimalno plačo ne dosegata. Prav tako ne recimo matera samohranilka z dvema otrokoma s povprečno neto plačo.
Pri novih oblikah revščine, o katerih govori Ogulinova, torej nikakor ne gre le za mit. V Sloveniji je lani pod pragom revščine živelo 287 tisoč ljudi, kar je skoraj enako številu prebivalcev Mestne občine Ljubljane iz januarja letos.
Pri tem je treba opozoriti, da je leta 2008 pod pragom revščine živelo kar 46 tisoč ljudi manj. V osmih letih se je torej število teh ljudi povečalo za število prebivalcev Mestne občine Celje, tretjega največjega mesta v državi.
Podobna zgodba je pri registriranih brezposelnih. Prejšnji mesec jih je zavod za zaposlovanje naštel 96.843. To je dobrih 30 tisoč več kot decembra 2008, ko smo v Sloveniji začeli opažati prva znamenja krize. Dolgotrajno brezposelnega je bilo lani skoraj pet odstotkov prebivalstva, kar je več kot recimo pred 15 leti.
Kako je to mogoče, če pa smo, kot nas prepričuje vlada, priča gospodarskemu razcvetu?
"Dobra stvar je, da slovensko gospodarstvo raste. V svetovnem merilu je inovativno. Slovenska podjetja prevzemajo tržne deleže. Raste tudi obseg zunanje trgovine. Populaciji, ki je ujeta v revščini in brezposelnosti, to ne pomaga, saj se je hkrati zaostril tudi sistem socialnih transferjev," poudarja dr. Sašo Polanec z ljubljanske ekonomske fakultete.
Rekord, na katerega ne moremo biti ponosni
Slovenija je tako država, v kateri revščina narašča nadpovprečno hitro v primerjavi z drugimi državami EU. Pri nas se je med letoma 2009 in 2013 povečala za 3,2 odstotne točke, kar je bil drugi najvišji porast za Litvo, v EU pa v istem obdobju le za 0,6 odstotne točke.
Srečo Dragoš: Z legalističnim trikom prekvalifikacije varstvenega dodatka v socialnovarstveni prejemek je bilo omogočeno njegovo rubljenje dedičem.
Del razlogov za to je ob recesiji, ki so jo spremljali krčenje naložb in varčevalni ukrepi v javnem sektorju, zagotovo v ostrejši politiki socialnih transferjev. Najprej s krčenjem obsega denarne socialne pomoči za desetino. Nato z odločitvijo države, da nacionalizira dediščino potomcev pokojnih upravičencev do socialnih pomoči in varstvenega dodatka.
"Samo tej zadnji pravici se je zgolj v letu dni odpovedalo 78 odstotkov upravičencev. To je dodatno otežilo življenja prav tej kategoriji najrevnejših državljanov," je letos v reviji Teorija in praksa zapisal dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo.
"Zaradi istega namena, torej izterjave dedičev zaradi denarnih pravic, ki so jih prejeli njihovi, v revščini umrli starši, se je zgodil tudi prenos varstvenega dodatka iz predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Šele s tem legalističnim trikom prekvalifikacije varstvenega dodatka v socialnovarstveni prejemek je bilo omogočeno njegovo rubljenje dedičem," je dodal Dragoš.
Divizije samozaposlenih
Izdatki za socialno zaščito so se po naraščanju od začetka krize v 2012 in 2013 zmanjšali. Po njih so udarili ukrepi za uravnoteženje javnih financ. Slovenija za socialno zaščito danes namenja manjši delež BDP od povprečja EU, natančneje slabo četrtino.
Sašo Polanec: Populaciji, ki je ujeta v revščini in brezposelnosti, rast gospodarstva ne pomaga, saj se je hkrati zaostril tudi sistem socialnih transferjev.
Ogulinova opozarja še na eno dejstvo – da veliko število ljudi živi na samem robu revščine, čezenj pa jih lahko pahne že en nepredvidljiv dogodek: "Na nas se obrača vedno več družin, pri katerih je revščina posledica nenadnih življenjskih sprememb, kot so bolezen, smrt ali nesreča v družini."
K vedno večjemu občutku negotovosti in nezaupanja v prihodnost pripomorejo tudi vse bolj razširjene oblike začasnih zaposlitev. Te so lani pomenile že skoraj petino vseh zaposlitev v državi.
Veliko število ljudi je po izgubi službe ali ob vstopu na trg dela edino možnost našlo v samozaposlitvi. Danes imamo v Sloveniji že 86 tisoč samostojnih podjetnikov – posameznikov. "Gre za trenutno največjo anomalijo," ugotavlja dr. Polanec.
Za pol milijarde davčnega dolga fizičnih oseb
Čeprav naj bi šlo za neke vrste socialni korektiv, to očitno ni. Na zadnji dan junija je davčni dolg fizičnih oseb, med katere Finančna uprava (Furs) prišteva tudi samostojne podjetnike-posameznike, odvetnike, notarje, športnike, kmete, novinarje in druge samostojne poklice, skupaj znašal že 514 milijonov evrov. Samo v letu in pol je zrasel za 38 milijonov evrov, torej za skoraj dva milijona evrov na mesec.
"Status normiranega samostojnega podjetnika naj bi spodbujal podjetništvo. Namesto tega se je sprevrgel v orodje za prekarizacijo in utajevanje davkov," meni dr. Polanec.
Tine Stanovnik: Študij in raziskav o tem, zakaj se je neenakost povečala, še ni.
V zadnjem obdobju uradne statistike opažajo tudi porast neenakosti. Še pred kratkim je bila Slovenija država z najmanjšim koeficientom neenakosti v Evropi. Zdaj je na četrtem mestu – za Islandijo, Norveško in Dansko. Če ne bi bilo dviga minimalne plače, ki ga je gospodarstvo ostro kritiziralo, bi bila plačna neenakost še večja.
"Težko je reči, zakaj se je neenakost povečala, saj študij in raziskav o tem še ni," opozarja dr. Tine Stanovnik, upokojeni profesor z ljubljanske ekonomske fakultete, ki se je vrsto let ukvarjal z vprašanjem neenakosti.
Pa vendarle: v Sloveniji je kriza po razpoložljivih dohodkih najbolj udarila po najnižjih slojih. Je to v krizi običajno? "Načeloma da, ker je to posledica slabih zaposlitev in brezposelnosti v spodnjem delu dohodkovne lestvice. V tem delu lestvice se je verjetno dogajalo precej več kot v zgornjem, kjer takšnih pretresov ni bilo," odgovarja dr. Stanovnik.
Zbližujeta se minimalna in povprečna plača
Zanimiv je tudi naslednji podatek – da je minimalna mesečna v Sloveniji le še za dobrih štiristo evrov nižja od povprečne neto plače. Razliko med prejemniki minimalne plače in tistimi z malce višjimi plačami lahko prvi v nekaterih primerih celo nadoknadijo s socialnimi transferji.
Sklep je jasen: revščina v Sloveniji je vedno večje tveganje tudi za tisti del prebivalstva, ki smo ga nekoč poznali pod imenom srednji sloj. Sploh, če se bodo v prihodnjih letih gospodarske razmere znova poslabšale.
Slovenija je tako država, v kateri je z lastnim delom vedno težje preživeti.
"Najslabši je položaj mladih generacij, saj nimajo služb. Slab je tudi položaj tistih upokojencev, ki so se upokojevali v zadnjih letih. To sta dve najbolj ranljivi skupini," meni dr. Polanec.
-
Super računalniški triki in nasveti, ki iz vajenca naredijo mojstra
-
Poslujete ali delate v Avstriji? To so pravila, ki z novim letom veljajo pri sosedih.
Revščina udarila po starejših ...
Po stopnji revščine med starejšimi od 65 let so pred Slovenijo le štiri članice EU. Statistično se je najbolj povečala enočlanskim gospodinjstvom pod 65 let. Delež mladih od 20 do 34 let, ki niso zaposleni ali se ne izobražujejo, se je med letoma 2002 in 2014 povečal s slabih 11 na 16 odstotkov.
"Dogaja se podobno kot v devetdesetih letih, le da smo takrat to težavo reševali z velikim odlivom prebivalstva v upokojitev. Pričakujem, da se bo položaj mladih vendarle izboljševal, saj slabše, kot je, ne more biti," upa Polanec.
"Zelo sem vesela, da so gospodarski kazalniki ugodni, in upam, da bo učinke čim prej mogoče zaznati tudi v življenju ljudi pod robom preživetja in na robu," poudarja Ogulinova.
Ko Avstrija in Nemčija postajata prvi dom
Kako naj se država na ravni ekonomske politike loti vprašanj revščine, tako imenovanih izgubljenih generacij in neenakosti? Z novimi davki, na primer na nepremičnine in drugo premoženje, ali univerzalnim temeljnim dohodkom, ki bi vsakemu državljanu zagotavljal mesečni vir dohodka?
"Univerzalnega temeljnega dohodka ne potrebujemo, če socialna država dobro deluje. Če bi znašal 500 evrov na osebo, bi država tako ali tako bankrotirala. Poleg tega so številne pokojnine že danes nižje. Tudi v davčnem sistemu je večje spremembe težko pričakovati," odgovarja dr. Polanec.
"Večina ljudi si želi prerazporeditev premoženja, zato si želi, da bi neki davek na premoženje obstajal, sploh če za večino ne bi pomenil neto obremenitev. Za podjetja pa je verjetno pomembnejša od davka na dobiček višina obremenitve dela. Na srečo Slovenija danes ne dela več tako velikih neumnosti kot včasih. Težavo pa ima, ker v javnem sektorju ne rasteta ne produktivnost ne kakovost storitev," dodaja.
Revščina, socialne stiske in težave pri iskanju službe imajo strahovite socialne, zdravstvene, psihološke in druge posledice. Najedajo namreč samo substanco države, saj njenim ljudem onemogočajo razvijanje potencialov.
Lani se je iz Slovenije v povprečju na teden izselilo 166 državljanov, kar je 10 več kot leta 2014. Med ciljnimi državami prednjači Avstrija, sledijo Nemčija, Švica in Hrvaška.
Tudi število samomorov, ki so pogosto (ne)posredna posledica težav, izhajajočih tudi iz ekonomskih stisk, je lani v primerjavi z letom 2014 zraslo (s 388 na 425), res pa je, da je zdaj precej nižje kot v devetdesetih letih.
-
Država dveh hitrosti: z Magno se tako mudi, da so spregledali ...
-
Z denarjem za pokojnino bodo lahko tvegali tudi javni uslužbenci
-
"Privatizirajmo bolnišnice, lekarne in zavarovalnice ter ukinimo ZZZS"
Ko se neenakost povečuje med otroki
"Danes revni otroci živijo odmaknjeno življenje. Razlikovanje je silno, neenakost se veča, nedostopnost je neprimerna. Otroci iz socialno šibkih družin nimajo dostopa do plačljivih šolskih in obšolskih dejavnosti, v katerih bi lahko krepili in razvijali svoja močna področja," opozarja Ogulinova.
"S tem pa ustvarja tako imenovani stekleni strop, ki otrokom ne omogoči razvoja potencialov in tudi ne omogoča določanja poti in uresničevanja želenih izobrazbenih in življenjskih ciljev," poudarja. Občutek neenakosti in socialne ogroženosti spremljajo tudi občutki nevrednosti, nespoštovanja, jeze in malodušja, kar je po njenem mnenju silno nevarno.
Socialne stiske so danes dobro vidne: v skladiščih humanitarnih organizacij, pri otrocih, pri dostopu do zobozdravstvenih storitev, alkoholizmu, kriminalu, regionalnih razlikah …
Čakajo nas izzivi v zdravstvu, najti moramo razvojni model
Slovenijo v prihodnjih letih čakajo številni izzivi.
Prvi je staranje prebivalstva, zaradi česar bodo naraščali izdatki za pokojnine. Lani jih je bilo za 4,3 milijarde evrov. To je v deležu BDP še vedno pod povprečjem EU. V Sloveniji je vedno več starejših, ki vedno dlje delajo. Predlanskim je bilo delovno aktivnih več kot 38 odstotkov vseh ljudi med 55. in 65. letom starosti. Za primerjavo: leta 2000 jih je bilo le slabih 24 odstotkov.
Snovalci nove pokojninske reforme bodo v vsakem primeru morali imeti pred očmi tudi podatke o revščini med upokojenci.
Drugi izziv je reforma zdravstva. Zanj smo v zadnjih dveh letih namenili občutno več denarja, a za EU čedalje bolj zaostajamo po deležu izdatkov za dolgotrajno zdravstveno oskrbo. Zdi se, da je obstoječi sistem zaradi različnih, ne nujno nepovezanih razlogov na samem robu zmogljivosti. Številne silnice ga silijo k čim večji privatizaciji, ki bo zagotovo otežila dostopnost do zdravstvenih storitev.
Tretji izziv je iskanje novega razvojnega modela države, ki jo trenutno pri gospodarskem življenju ohranjajo izvozniki. Ti v pomembnem delu prihajajo iz avtomobilske industrije, ki jo v prihodnjem desetletju ali dveh čakajo tektonske spremembe.
Slovenijo v prihodnjih letih čakajo številni izzivi.
Pregovorna previdnost Slovencev se je izkazala za …
Prav zaradi teh izzivov je za državo, ki šteje dobra dva milijona ljudi, življenjskega pomena, da v dobro vseh izkoristi vse človeške vire, ki jih ima na razpolago. Nikakor si ne sme privoščiti množic ljudi, ki bi "ostajali zadaj".
Lahko Sloveniji pri tem uspe? Morda je razlogov za optimizem vseeno kar nekaj. Zadovoljstvo z življenjem se je lani v Sloveniji kljub vsemu opisanemu po šestih letih povečalo in preseglo dolgoletno povprečje. Število ljudi, ki zamujajo pri poravnavanju posojil, se je v zadnjih dveh letih zmanjšalo.
Čeprav so nekateri ekonomisti drugačnega mnenja, se je pregovorna previdnost Slovencev v krizi izkazala za dobro. Še vedno na veliko varčujejo, v zadnjih treh letih pa se zadolženost gospodinjstev skoraj ni povečala. Pri bankah in drugih finančnih institucijah ima prebivalstvo najetih za okrog 12 milijard evrov posojil-
Državljana Slovenije, rojenega leta 2013, torej v obdobju najhujše krize, v povprečju čaka 58 let zdravega življenja.
"Glavno poslanstvo te vlade je zato povrnitev zaupanja ljudi v državo in njene temeljne stebre državotvornega delovanja, politične, družbene, kulturne, socialne, finančne, gospodarske in druge," je Cerarjeva vlada leta 2014 zapisala med ključne cilje v koalicijski pogodbi.
To ji za zdaj večinoma ni uspelo. Prav žrtve socialnih stisk socialne mreže niso našle v državi, ampak v (širših) družinah. Vse več ljudi iz vseh družbenih slojev poskuša živeti brez ali mimo države. Zanimanje za politiko iz leta v leto upada. O družbeni koheziji je vedno težje govoriti.
Vesele praznike, Slovenija!
23