Peter Rožič: Ko odkrijemo svoje talente, se ne bojmo konkurence in tekmovalnosti, saj sta nam kvečjemu v spodbudo

Če predstavljamo vrhunski zgled v smučanju in smučarskih skokih, zakaj ne bi mogli biti na primer tudi v pridobivanju tujega kapitala, vrhunskega znanja, dobrih praks, se sprašuje jezuit Peter Rožič, ki je študiral in predaval v ZDA, danes pa je mentor mnogim študentom v Sloveniji. Poudarja pa, da imajo tudi najboljše balerine za seboj sicer ogromno talenta, a še več dela.

"Namesto da nas je strah neuspeha, se raje veselimo svojih talentov," pravi Peter Rožič.

"Namesto da nas je strah neuspeha, se raje veselimo svojih talentov," pravi Peter Rožič. Foto: Ana Kovač

Po obisku slovenskih gospodarstvenikov na Stanfordu v Kaliforniji in debati s Slovenci, ki soustvarjajo Silicijevo dolino, objavljamo pogovor z jezuitom Petrom Rožičem, ki je v Silicijevi dolini preživel dve leti. Tam je predaval in povezoval Slovence v ZDA in domovini.
"Za poznavanje demokracije je treba iti v ZDA, čeprav niti tam demokracija ni idealna, a je ena najbolj vplivnih." "Za poznavanje demokracije je treba iti v ZDA, čeprav niti tam demokracija ni idealna, a je ena najbolj vplivnih." Foto: Ana Kovač
Rožič je teologijo in filozofijo študiral v Ljubljani in Parizu, na Univerzi Georgetown v Washingtonu pa je leta 2012 doktoriral iz političnih znanosti. V doktorski disertaciji se je ukvarjal z vprašanjem lustracije in demokracije, čeprav so mu slovenski politologi to odsvetovali. Kot raziskovalec, predavatelj in posebni asistent rektorja je dve leti delal na univerzi Santa Clara v Kaliforniji.

Lani se je vrnil v Slovenijo. Najprej je v Mariboru sodeloval pri ustanovitvi Jezuitskega kolegija "Magis". Je docent za filozofijo na Univerzi v Ljubljani. V okviru Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF), ki jo je tudi soustanovil, ostaja dejaven na področju sodelovanja med Slovenijo in ZDA. Je mentor (coach) študentom na podiplomskem študiju, predstojnik jezuitske skupnosti sv. Jožefa v Ljubljani in navdušen triatlonec.

Marsikateri slovenski študent, ki gre v ZDA, postane zelo uspešen. Kaj je tisto, kar, kot se reče, pridnega študenta, naredi res uspešnega, da se znajde tudi v realnem življenju?
Lepe ocene še niso zagotovilo za uspeh v znanosti. Ocene naj le bodo relevantne, a bolj šteje odmevnost in uporabnost raziskovalčevega dela. Mislim, da ni čisto res, da so študentje v ZDA bolj uspešni od študentov v Sloveniji, je pa res, da je možnosti za dober študij v ZDA več. V Ameriki lahko dober študent bolj zacveti.

Tudi v Sloveniji so nekateri oddelki in inštituti preprosto odlični in rodijo odlične znanstvenike. Je pa znanstveno-pedagoški trg manjši in manj tekmovalen. Akademska tekmovalnost med raziskovalnimi ustanovami zvišuje kakovost. Boljše univerze tudi pritegnejo boljše študente in znanstvenike.

 V Sloveniji pa je malce drugače – še posebej zaradi zaprtosti nekaterih oddelkov.

Če pride dober znanstvenik iz tujine, tudi če je slovenskih korenin, se bodo določeni raziskovalci in pedagogi tukaj počutili ogrožene. V ZDA je obratno: mnogi tamkajšnji Nobelovi nagrajenci s področja znanosti so v ZDA prišli kot tujci in priseljenci.

Oglejte si pogovor z uspešnimi Slovenci, ki delujejo v Silicijevi dolini

Kaj je v Silicijevi dolini tako privlačnega, da privablja najboljše znanstvenike in inovatorje sveta?
Silicijeva ponuja okolje, ki oplemeniti človekove talente. V Silicijevi dolini se tudi zdi, da je vse mogoče. A ne gre le za sanje ampak tudi za trdo delo, ki pa človeka ne uniči, ampak mu da moči. In ko je marljiv človek še poln dobrih idej, lahko sanje dvigne na drugo raven. Povabi prijatelje, odprejo start-up, podjetje, znanstveno skupino in s tem še izboljšajo obstoječe okolje.

Zanimivo je bilo gledati, kako ima nekdo z napornim urnikom doma urejeno družino, spodbudno domače in delovno okolje in na primer manj bolniške odsotnosti, kot je slovensko povprečje. Delo kot tako ne more biti poglavitni krivec za slabo počutje. Kvečjemu nasprotno. Je pa veliko odvisno od spodbudnosti delovnega okolja.

Tam tudi ni mišljenja, da mi dobro delovno okolje pripada, ampak ga ustvarjamo skupaj. To pomeni, da vsi težimo k temu, da je kolektiv dober, ker bo zato dober tudi njegov proizvod. Tako bo, na primer, glavni "produkt" univerze – študent – uspešen in po študiju srečen v svojem poklicu.

"Silicijeva dolina je okolje, kjer se človek lahko razvije. Tam res velja, da je samo nebo meja." "Silicijeva dolina je okolje, kjer se človek lahko razvije. Tam res velja, da je samo nebo meja." Foto: Ana Kovač

To sem videl na Santa Clari, čeprav med univerzami v ZDA po uspešnosti ne spada v sam intelektualni vrh. Tam smo poleg razvoja uma delali tudi na treningu študentovega duha. Da ima študent ob diplomi že kolikor toliko izgrajen značaj in odprtega duha. Nekdo, ki je študiral zgodovino, dobi službo na Googlu, ker je prilagodljiv in iznajdljiv v svoji poklicanosti, ki jo je med študijem odkril ali potrdil ter obogatil.

Je treba ustvarjalnost privzgojiti? Kako?
Za privzgojo ustvarjalnosti vsakomur predlagam ne samo pedagoške vaje, ampak tudi razne duhovne vaje. V njih poleg drugega razvijamo imaginacijo. Naučimo si predstavljati stvari take, kot so in take, kot bi lahko bile. Za primer: pred dvema letoma sva z Juretom Leskovcem, ki je soustanovitelj ASEF, v Slovenijo povabila dva inovatorja iz družine Fuisz, ki imata več sto mednarodno priznanih patentov.

Dr. Fuisz, ki je tudi uspešen poslovnež slovenskih korenin, je takrat rekel: "Opazujem naravo in se čudim Božjemu delu. Razmišljam, kako to delo z meni zaupanimi talenti speljati na podoben način v medijih ali farmaciji. Gledam, kako so stvari preproste." Tudi dober voditelj mora videti naprej in globlje. Dober šahist ne igra le z mislijo na naslednjo potezo, ampak na naslednjih pet ali 10 potez. Za to pa je treba razviti zmožnost imaginacije in veliko trenirati.

Rožič je doktoriral na Univerzi Georgetown, ki na področju političnih ved letos zaseda 11. mesto med najboljšimi univerzami na svetu. Rožič je doktoriral na Univerzi Georgetown, ki na področju političnih ved letos zaseda 11. mesto med najboljšimi univerzami na svetu. Foto: Reuters

Kako torej svoje študente pripravljate na življenje?
Najbolje se bodo na življenje pripravili študentje sami. Kolikor jim lahko pomagam, pričakujem, da vsak teden vnaprej preberejo okoli 30 do 100 strani, napišejo kratko kritiko in jo v razredu predstavijo. Enako predstavijo eseje, drugi študentje pa jih skritizirajo.

Takrat se sicer počutijo kot boksarska vreča. A tu ne gre za kritiko človeka, ampak hipoteze oz. argumentiranja.

Naučijo se, da moj argument ni isto kot jaz. Da imamo lahko več različnih, veljavnih in kritičnih argumentov. Da glede na razne danosti znajo utemeljiti svoja stališča. Da iščejo resnico. Da se v tem urijo. In da sanjajo.

To jim bo pomagalo v življenju in pri delu. Odkrili bodo poklic in s tem vir moči v sebi.

Poleg trdega dela, iznajdljivosti, imaginacije in odkrivanja poklicanosti je treba ponuditi okolje, v katerem lahko zacvetijo. Sam to vidim pri delu s študenti v kolegiju Magis. V zgradbi, ki je stara in preprosta ter obogatena s kapelama arhitekta Jožeta Plečnika in Roberta Dolinarja, študentom nudimo duha skupnosti in dobrih tutorjev. Spoznavamo jih s podjetniki in že začenjajo razmišljati, kako unovčiti talente, ki so jim dani. Ko bodo končali študij, bodo samoiniciativni in podjetni, ter upam tudi srečni. Taki bodo sposobni spremeniti svet.

"Seveda imamo Slovenci radi tekmovalnost! Kako da ne? Vsi smo navdušeni, da je bila Tina Maze daleč najboljša. Da je bil Peter Prevc daleč najboljši. Da smo glede na število prebivalcev zelo uspešni športniki. Ko pa pride do nas, do našega podjetja, se pa bojimo neuspeha." "Seveda imamo Slovenci radi tekmovalnost! Kako da ne? Vsi smo navdušeni, da je bila Tina Maze daleč najboljša. Da je bil Peter Prevc daleč najboljši. Da smo glede na število prebivalcev zelo uspešni športniki. Ko pa pride do nas, do našega podjetja, se pa bojimo neuspeha." Foto: Ana Kovač

Kaj za vas pomeni biti podjeten?
Marljiva uporaba lastnih talentov glede na dano situacijo v večjo dobrobit sebe in drugih.

Se pravi, da neko delo prek naših talentov prinese dodano vrednost v večjem in bolj univerzalnem smislu. Ne le da naredimo, kar nam je bilo naročeno v protivrednosti povračila, ampak da v okviru določenega poslanstva, ki ga imam ali imamo, pripeljemo stvar do vrhunca in v korist mnogim. Pri tem se posamezniki povezujejo z drugimi, jih prosijo za pomoč in jim jo tudi sami nudijo. Prek odličnosti in povezovanja tako uporabim talent za končni izdelek, ki ga lahko ponudim drugim.

Pri podjetnosti sta koristni tekmovalnost in konkurenca. Močnejši kot sta, bolj je lahko človek podjeten. Čeprav vsebujeta veliko pasti, tekmovalnost in konkurenca sami po sebi nista slabi. Hkrati sta tudi izziv. Ne ustrašimo se jih.

Ko odkrijemo svoj poklic in talente, se ne bojmo konkurence in tekmovalnosti, saj sta nam kvečjemu v spodbudo.

"Bojimo se, da ne bomo uspešni, da nam ne bo uspelo. Strah nas je poraza, in to nas pokopava." "Bojimo se, da ne bomo uspešni, da nam ne bo uspelo. Strah nas je poraza, in to nas pokopava." Foto: Ana Kovač

Če pa vidim, da lahko na določenem področju pridem samo do neke stopnje in ne morem napredovati, jo vsaj glede podjetnosti opustim. Sem prilagodljiv.

Sam sem na primer kljub trudu kmalu ugotovil, da ne bom nikoli posebej dober v dvigovanju uteži. Še vedno uteži – takšne in drugačne – dvigujem, ker mi to koristi pri triatlonu, in v telovadbi tudi uživam, a to ni prvenstveni del moje poklicanosti in talentov. Imam talente drugje in te razvijam.

V Sloveniji se tekmovalnosti včasih bojimo. Na lestvice gledamo bolj negativno.
Ker se bojimo, da ne bomo uspešni, da nam ne bo uspelo. Strah nas je poraza, in to nas pokopava. Namesto da bi se veselili dosežkov, nas je strah neuspeha. Tako nas zablokira, da ne gremo proti cilju.

Strah je dober takrat, kadar sem dejansko ogrožen. A zdaj ni čas vojne ali neprestanega nasprotovanja. Zdaj bi bil čas, da ugotovimo, v čem smo dobri in odlični. Na primer, da se vprašamo, katera so tista področja, na katerih je Slovenija lahko referenca. Če predstavljamo vrhunski zgled v smučanju in smučarskih skokih, zakaj ne bi mogli biti na primer tudi v pridobivanju tujega kapitala, vrhunskega znanja, dobrih praks?

"Velika večina od nas mora trdo garati, da pride do uspeha. Tudi najboljše balerine imajo za seboj ogromno talenta in še več dela – delo, delo, delo." "Velika večina od nas mora trdo garati, da pride do uspeha. Tudi najboljše balerine imajo za seboj ogromno talenta in še več dela – delo, delo, delo." Foto: Ana Kovač

Kaj moramo za to narediti?
Po eni strani je potrebno trdo delo. Veliko, veliko dela. O tem je šaljivo pel že Adi Smolar (smeh). Po drugi strani pa mora človek ostati človek: ostati zdrav, vitalen, povezan z drugimi ter jim biti v spodbudo. Gre za občutljivo ravnovesje.

Ravnovesje česa?
Mislim, da glede pomanjkanja ravnovesja trpimo zaradi posledic komunističnega sistema, kjer se je delalo samo za nek trapast dialektičen materializem. Kot da človek nima duha in duše. Mislim, da nas neočiščena preteklost vodi v obupavanje in celo grobost.

Ko sem nekaj časa preživel v pokomunistični Rusiji, sem bil presenečen nad veliko neenakostjo in brezdušnostjo v družbi, ki se je skozi dolgo obdobje kar treh generacij lažnivo hvalila prav z nasprotnim.

Tam sem videl veliko grobosti, ki pa je bolj posledica režima brez svobode kot človekove želje. Ljudje se sicer podpirajo na klanovski ravni, ko pridejo na širšo raven skupnosti, pa se ne morejo, ker ni zaupanja, saj jim ga je komunizem malodane uničil. Med Rusi sem našel dobre prijatelje, a o pomembnih skupnih rečeh se v glavnem nismo pogovarjali, ker so se bali zase in za svoje.

Zdi se mi, da je del bivšega komunističnega konteksta tudi miselnost, da nam stvari pripadajo kar same po sebi.

Seveda sem malo izzivalen. Hočem pa reči, da bi bilo veliko bolje, če bi nam sistem, še bolj pa družba, pomagala k temu, da se razvijemo v svobodne ljudi, ki si upajo, so smeli in gredo naprej do cilja in v tem vztrajajo.

Resnica, celostna vzgoja mladih, zmanjšanje birokratskih ovir, pogumen pogled naprej in zdrava tekmovalnost so po mnenju Rožiča ključni dejavniki za boljše življenje v Sloveniji. Resnica, celostna vzgoja mladih, zmanjšanje birokratskih ovir, pogumen pogled naprej in zdrava tekmovalnost so po mnenju Rožiča ključni dejavniki za boljše življenje v Sloveniji. Foto: Ana Kovač

Kako naj se torej otresemo svojega zgodovinskega bremena in zaživimo v svobodi tudi v glavah, podjetnosti?
Odgovor je večplasten.

1. Resnica
Ustvarjajmo okolje, v katerem se resnico sme povedati na glas. Resnica je nujna. Sicer je lahko resnica v določenih življenjskih in družbenih situacijah zelo težka za tiste, ki se hote ali nehote skrivajo za lažmi, polresnicami in nevednostjo. Zato je včasih potrebno pretehtati, kako resnico prikazati, da nas bo hkrati ohranila in osvobodila. Tudi otroku ne povemo vsega, kar se dogaja med starši. A v končni fazi je resnica nujna.

2. Vzgoja mladih
Drugo je delo z mladimi in vsemi, ki potrebujemo nenehne vzgoje, da se razvijemo tudi na duhovnem in duševnem področju, da se razvijamo v celostna bitja, in to v okviru skupnosti.

3. Zmanjšanje birokratskih ovir
Glede gospodarstva in znanosti se mi zdi nujno zmanjšati birokratske ovire, da lahko podjetja in univerze prej uspejo in imajo večjo možnost investicij od zunaj. In da lahko sama investirajo na raznih področjih, še posebej v civilni družbi, in to v bistveno večjem obsegu kot do zdaj.

"Nesprejemljivo se mi zdi, da Slovenci v povprečju za dober namen pogosto prispevamo manj kot druge postkomunistične demokracije. In da nam zakonodaja to pogosto onemogoča. Le če bomo radodarni, če bomo darovali svoj čas in talente, bomo ustvarjali boljšo družbo. To velja tako za gospodarstvo kot za znanost, družbo in posameznika." "Nesprejemljivo se mi zdi, da Slovenci v povprečju za dober namen pogosto prispevamo manj kot druge postkomunistične demokracije. In da nam zakonodaja to pogosto onemogoča. Le če bomo radodarni, če bomo darovali svoj čas in talente, bomo ustvarjali boljšo družbo. To velja tako za gospodarstvo kot za znanost, družbo in posameznika."

4. Smel pogled naprej
Potrebujemo hkrati smel in vere poln pogled naprej. Ne glede na majhnost, na zgodovinsko preteklost, smo Slovenci sposobni ustvariti stvari, ki nas bodo pripeljale do referenčnosti. Ko smo pripravljali prvi gala večer fundacije ASEF, smo povabili tudi ameriške prijatelje, ki s Slovenijo še niso imeli stika.

Ko sem jih naslednjič srečal, so rekli: "Slovenci ste vsepovsod!" Ko smo namreč sebi in drugim predstavili, kaj vse smo Slovenci ali potomci Slovencev dosegli ali iznašli v ZDA, se je zelo, kot da sanjamo. Tisti, ki do takrat še niso slišali o Sloveniji, od takrat vedo, da brez Slovencev in Slovenk današnjega sveta, vsaj v smislu tehnološkega razvoja, ne bi bilo. To je dobra popotnica za naprej.

5. Zdrava tekmovalnost
V luči smele in ponižne vere si priznajmo in pokažimo na talente drug drugega. Bodimo ponosni na drug drugega in se medsebojno podpirajmo. Takrat se rodi zdrava tekmovalnost in moj tekmec postane partner, morda celo prijatelj. Tako bomo tudi v Sloveniji med seboj partnerji. In če sprejmemo svoje talente in poklicanost v polnosti, bomo vedno bolj tudi prijatelji. Doma (in) v svetu.

Sorodne vsebine

Komentarji

5
  • janez139 / 15.10.2016. ob 21:57

    Super članek...jezuiti so ogromno naredili za razvoj šolstva, gospodarstva in družbe v Sloveniji...Gruberjev prekop npr. se imenuje po jezuitu ki ga je naredil...

  • fizik10 / 16.10.2016. ob 09:22

    Cop, če si ti lahko žaljiv do RKC, bom še jaz do tebe! Od tebe ni nič, pa nisi jezuit.

  • traktor / 16.10.2016. ob 12:48

    Slovenci se bojimo prevzemanja odgovornosti in odgovornega profesionalnega dela, kot hudič križa. Veliki večini bi pasalo, da se v nedogled šlepajo na ramenih nekoga drugega. Zato smo pa tam kjer smo.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano