Osem tisoč evrov za poboj staršev, izgubljeno mladost, mučenje in trpljenje

Terezija Cenc, danes 75-letna upokojenka, se nerada spominja svoje zgodnje mladosti, čeprav po njenih besedah "čustva vsake toliko privrejo na dan". Je ena izmed številnih, ki se je po koncu druge svetovne vojne "znašla" na kmetiji Petriček, kjer so se dogajale "grozote, krivice, mučenje" in kjer so "izgubili mladost", uvodoma o temni plati svojega življenja pripoveduje Terezija.

"Tega obdobja ne bom pozabila" Star slovenski pregovor pravi, da čas celi rane. V nekaterih primerih to zagotovo drži, ne pa pri vseh. Za Terezijo Cenc le pogojno. "To je obdobje, ki ga nikoli ne bom pozabila. Star človek sicer na preteklost, tudi če je tako mračna in nespodobna, gleda z malo modrosti. Tudi jaz. A pridejo obdobja, ko je izredno hudo. Takrat po letu 1945 so se dogajale hude stvari, a vseeno želim na te dogodke gledati razumsko, čeprav ni niti malo lahko," danes vse skupaj opisuje Terezija, ki je sicer že, kot radi rečemo, želela potegniti črto, a ji je le delno uspelo. "Na čustveni ravni včasih 'butne ven' in na plano pride sama žalost, nesreča. Težko je to opisovati nekomu, ki ni šel skozi to trpljenje. Tega si ne morete predstavljati," danes pripoveduje Terezija, ki poudarja, da jo je ne glede na vse dobro odnesla. "Vse te travme se poznajo šele pozneje v življenju, saj kot otrok določenih dogodkov sploh ne razumeš. Vse skupaj dojemaš drugače, potem pa, ko si starejši, se lahko vse obrne na glavo. Lahko rečem, da sem se po tej kalvariji jaz osebno dobro znašla, drugače pa sta jo odnesla moj brat in sestra, ki sta imela težave."

"Nad nami so izvajali genocid" Terezija se sicer z nelagodjem spominja vsega skupaj, a vseeno poskuša vse natančno obrazložiti. "Mi smo bili tisti Kočevarji, ki smo se morali preseliti iz Kočevja v Posavje, čisto blizu hrvaške meje. Oče pa je moral iti v nemško vojsko. Po vojni so nam dobesedno, brez kakršnihkoli vprašanj ali razlag, vzeli vse naše premoženje. Nič nismo mogli. Bili smo mali ljudje, ki so nas poskušali prepričati, da smo za vse krivi. Oblast je bila krivična do nas. To je bil državni terorizem, lahko bi celo rekla, da so nad nami izvajali genocid," se z grenkobo spominja tistega obdobja, ki jo je zaznamoval za vse življenje. "Tega, kar smo pretrpeli na Petričku, ne privoščim nobenemu. Kaznovali so nas tako, da so naše mame pobili, nas pa odpeljali v, lahko rečem, otroško taborišče Petriček, kjer so nas prevzgajali, mučili in trpinčili!" Kot je še povedala, je bilo sicer vse odvisno od upravnika, a nekaj jih je bilo prav zlobnih. "Spomnim se gospe, ki so jo klicali črna vdova, bila je izjemno zlobna in se je izživljala nad nami!"

"Bilo je eno samo nasilje" A pred odhodom na omenjeno kmetijo je Terezija Cenc preživljala težko obdobje že na Teharjah. "Vsi sicer načeloma vedo, kaj se je dogajalo v taborišču na Teharjah, a le malo ljudi natančno ve, kako je bilo to videti. To je bilo izredno kruto in krvavo taborišče. Otroci smo gledali strašno grdo mučenje z vojnimi ujetniki," nadaljuje Terezija, ki se od vsega še vedno zelo živo, pa čeprav je minilo več desetletij, spominja, kako so jih mučili. "Vse ujetnike so spravili na dvorišče in spustili konje. Pregovor sicer pravi, da konj ne stopi na človeka, a kam drugam tudi ni mogel, saj so ujetniki drug pri drugem ležali na tleh. Konji so hodili po njih, stopali po človeških glavah, slišalo se je vreščanje! In otroci smo morali to gledati!"

"Bilo nas je strah" Kot poudarja Terezija, so prav dogodki na Teharjah pustili veliko posledic, tudi takšnih, da so bili otroci, ki so prišli na Petriček, prestrašeni. "Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, ali nas bodo ubili ali ne. Lahko bi celo rekla, da je vse naokoli dišalo po smrti. Ta strah nas je spremljal vseskozi, tudi zaradi tega, ker nismo vedeli, kaj se dogaja z našimi mamami in kdaj bodo prišle za nami. Seveda jih ni bilo, vse so pobili. Strah nas je bilo tudi zaradi tega, ker smo vseskozi videvali partizane z orožjem," se z grozo spominja Terezija, ki še doda, da je nekaj otrok sicer poskušalo pobegniti, ko pa jim ni uspelo, so jih pred vsemi za opomin mučili.

"Zaznamovalo me je za vse življenje" In kako se je to obdobje odrazilo v poznejšem življenju? "Vsak, ki je bil na Petričku, je šel pozneje svojo pot. Eni v posvojitev, jaz pa sem šla v rejo. Imela sem srečo, da sem šla k ljudem, ki so me spodbujali. Tudi zaradi tega sem pozneje končala univerzo. Postala sem psiholog, zagotovo tudi zaradi tega, saj sem želela razumeti, kaj se je zgodilo." Terezija ob tem pravi, da se vse skupaj pozna, saj, kot pravi, otroci s Petrička veljajo za prestrašene, mnogo jih je naredilo samomor, "odvzeli so nam tisto zdravo samozavest".

Odškodnina v višini osem tisoč evrov Terezija pojasnjuje, da je večina preživelih, na Petričku so bili otroci od enega do 15. leta, dobila nekakšno odškodnino, a to zagotovo ne odtehta trpljenja. "Po zakonu o popravi krivic so nam v pokojninsko obdobje priznali dvojno štetje teh let na Teharjah in Petričku, za vse skupaj pa sem dobila okoli osem tisoč evrov. Moj mož, ki pa je bil na Golem otoku, pa nekaj tisočakov manj," je sklenila svojo zgodbo Terezija Cenc, ki vse skupaj želi pozabiti, a ji vedno ne uspe.