Osem desetletij Milana Kučana

Kučan se je rodil na današnji dan leta 1941 v protestantski družini v prekmurski vasi Križevci. Kmalu je ostal brez očeta, ki je umrl leta 1944 (padel je kot partizan v bojih v Srbiji). Leta 1959 je prišel v Ljubljano na študij prava, ki ga je končal leta 1963.

Politična kariera

Že v mladih letih se je odločil za politično kariero. Njegova prva stopnička je bilo udejstvovanje v Zvezi mladine, hitro pa se je vzpenjal tudi znotraj ZKS. Od leta 1969 do 1973 je bil član sekretariata ZKS. Takrat so ga prištevali v krog partijskega reformista Staneta Kavčiča.

Novice Mož, ki je postal oče slovenske države

Po znotrajpartijskem obračunu s Kavčičem se je Kučanu uspelo obdržati v politiki. Leta 1978 je znova zasedel pomemben položaj, ko je postal predsednik skupščine Socialistične republike Slovenije. Tu je ostal do leta 1982, ko je postal slovenski predstavnik v Centralnem komiteju Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ).

Na čelu slovenske partije

Leta 1986 je prišel na čelu slovenskih komunistov, saj so ga izvolili za predsednika CK ZKS. To je dejansko pomenilo, da je imel glavno besedo v takratni socialistični Sloveniji. V času njegova vodenja ZKS je spomladi 1988 prišlo do afere JBTZ (Janša-Borštner-Tasić-Zavrl).

Kučan je med letoma 1990 in 1997 nanizal kar tri volilne zmage: leta 1990 je postal predsednik slovenskega predsedstva, leta 1992 in 1997 pa predsednik države oziroma predsednik republike. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Prav slovenska Služba državne varnosti (SDV) je bila tista, ki je 31. maja 1988 aretirala tedanjega kolumnista tednika Mladina in kandidata za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) Janeza Janšo. SDV je Janšo tudi izročila Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki ga je skupaj s podčastnikom JLA Ivanom Borštnerjem, novinarjem Mladine Davidom Tasićem in urednikom Mladine Francijem Zavrlom postavila na sodne klopi ljubljanskega vojaškega sodišča.

Majniška deklaracija in Temeljna listina

Vojaško sodišče je četverici zaradi izdaje vojaške skrivnosti (šlo je za dokument, ki je govoril o vojaških posegih v Sloveniji v primeru civilnih protestov) sodilo v srbohrvaškem jeziku in jim na koncu prisodilo zaporne kazni. Številni so upali, da slovenska oblast teh kazni ne bo izvršila, a temu ni bilo tako.

Novice Konspirativno srečanje, ki je obrnilo našo zgodovino

Na protestnem shodu, ker je moral Janša na prestajanje zaporne kazni, je nastajajoča opozicija maja 1989 predstavila Majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda. Odgovor takratne oblasti v socialistični Sloveniji, katere del je bil Kučan, je bila objava Temeljne listine Slovenije 1989. Ta je še prisegala na socializem in Jugoslavijo.

Predsednik slovenskega predsedstva

Decembra 1989 je Kučana na kongresu ZKS na položaju predsednika CK zamenjal Ciril Ribičič. Aprila 1990 je Kučan na prvih demokratičnih volitvah po dolgih desetletjih kot uradno neodvisni kandidat kandidiral za predsednika slovenskega predsedstva. V drugem krogu je premagal kandidata Demosa Jožeta Pučnika.

Po volitvah leta 1990 je Kučan postal predsednik predsedstva, krščanski demokrat Lojze Peterle je postal predsednik izvršnega sveta (vlade), France Bučar pa predsednik skupščine (parlamenta). Kučan je bil februarja 1991 eden od podpisnikov Deklaracije za mir, ki je zagovarjala demilitarizirano Slovenijo in so jo kritiki označili kot zahtevo za enostransko razorožitev Slovenije. Na slovesni razglasitvi slovenske samostojnosti 26. junija 1991 je Kučan kot osrednji govornik izrekel svoje najbolj znane besede: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan." Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Razlog, da je Kučan kljub svojemu "partijskem nahrbtniku" premagal Pučnika, je najverjetneje v tem, da si je od leta 1986 v slovenski javnosti zgradil podobo politika, ki se na sejah centralnega komiteja jugoslovanske partije upira velikosrbski politiki vodje srbskih komunistov Slobodana Miloševića.

Kučan in razoroževanje slovenske TO

Kučan je kot predsednik predsedstva posle formalno prevzel 10. maja. Pet dni pozneje, 15. maja 1990, je komandant Republiškega štaba Teritorialne obrambe (TO) Ivan Hočevar na podlagi ukaza generalštaba JLA izdal ukaz o razorožitvi slovenske TO (njeno orožje so morali iz skladišč TO prenesti v skladišča JLA). Ta ukaz je bil izdan dan pred prisego Demosove vlade v skupščini.

Novice Od polkovnika JLA, ki je grozil s pobijanjem Slovencev, do uresničitve slovenskih sanj

Predsedstvo Slovenije je ukaz o prepovedi izvršitve Hočevarjevega ukaza sprejelo in objavilo šele 18. maja, zaradi česar je Kučan od takrat deležen očitkov, da bi lahko predsedstvo takšen ukaz sprejelo že bistveno prej in tako preprečilo razorožitev. Padajo tudi očitki o veleizdaji. Po nekaterih podatkih je bilo predsedstvo o razoroževanju obveščeno že 15. maja, po drugih pa 17. maja. Kučan je očitke o neustreznem odzivu na razoroževanje TO vedno zavračal in zatrdil, da je ravnal pravilno.

Dvakratni predsednik države

Leta 1992 je Kučan kandidiral za predsednika države (ta položaj je namesto predsednika predsedstva uvedla nova slovenska ustava, op. p.) in zmagal v prvem krogu, znova je kandidiral leta 1997 in tudi tokrat zmagal prvem krogu. Po letu 1992 je Kučan kot predsednik države lahko formalno in tudi neformalno vplival na politične odločitve v Sloveniji.

Kučan in Drnovšek sta bila politika, ki sta imela v Sloveniji v času tranzicije največ vzvodov politične moči. Leta 2002 je Drnovšek zamenjal Kučana na položaju predsednika države. Foto: Reuters

Položaj predsednika vlade je bil po maju 1992 v rokah Janeza Drnovška (LDS). Po podatkih iz objavljenih depeš ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, ki jih je pred leti razkril Wikileaks, je Drnovšek leta 2005 v pogovoru s takratnim ameriškim veleposlanikom Thomasom Robertsonom Kučana označil kot človeka, ki je imel velik vpliv na slovenske medije.

Očitki o Kučanovem klanu

Kučan je bil seveda pogosto tarča kritik desnosredinske opozicije in njenih privržencev. Odmevna je bila med drugim knjiga Kučanov klan, ki jo je leta 1996 izdal zdaj že pokojni novinar Danilo Slivnik.

Novice Zakaj so hoteli umoriti podpredsednika ZDA

Leta 2002 se je Kučan poslovil iz politike in se čez dve leti upokojil. Na položaju predsednika države ga je leta 2002 zamenjal Drnovšek. Kučan je imel nato do leta 2007 še pisarno kot bivši predsednik države. Leta 2004 je ustanovil društvo Forum 21, ki pa zadnje čase ni več dejavno in je menda tik pred ukinitvijo.

Podpora Jankoviću

Precej prahu je oktobra 2011 dvignila njegova podpora ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću. Kučan je bil namreč v skupini znanih Slovencev, ki so jim v nekaterih medijih nadeli vzdevek "romarji na Magistrat".

Leta 1987 je Pahor na Kučanovo povabilo sprejel položaj "praktikanta" v CK ZKS. Navzkriž sta prišla leta 2011, ko je Kučan odtegnil podporo Pahorju in se odločil, da bo stavil na Jankovića. Pozneje so pred vsakimi predsedniškimi volitvami, na katerih je kandidiral Pahor, med njima potekale javne polemike o stricih iz ozadja. Foto: STA ,

Ta skupina je župana Jankovića osebno pozvala, naj sodeluje na predčasnih volitvah tega leta. Janković je, kot vemo, te želje uslišal, s svojo stranko zmagal na volitvah, a po njih ni zmogel sestaviti vlade.

Zgodba o stricih iz ozadja

Decembra leta 2011 je Dejan Židan (poznejši predsednik SD) na vprašanje novinarjev, kaj pravi na Kučanovo žuganje stranki SD, odgovoril: "Dovolj je bilo stricev v politiki, če želijo odločati, naj kandidirajo!"

Novice Ko se spopadeta "stric" Kučan in "nečak" Pahor

Takrat so se začele zgodbe o tako imenovanih stricih iz ozadja, ki naj bi imeli v rokah glavne vzvode politične oblasti.  Glavni stric iz ozadja naj bi bil prav Kučan, ki pa je vplive iz ozadja zanikal.

Zgodba o stricih iz ozadja je znova postala aktualna pred drugim krogom volitev za predsednika države leta 2012, ko sta se spopadla Borut Pahor in dotedanji predsednik Danilo Türk. Takrat je Kučan, ki je na volitvah podpiral Türka, v javnem pismu Pahorja pozval, naj razkrije, kdo so strici iz ozadja, o katerih je govoril.