Obrazi homofobije

Raziskave, ki merijo socialno distanco, so v 90. letih pri vprašanju, koga ne želite imeti za svojega soseda, pokazale, da so to za 60 odstotkov vprašanih homoseksualci, danes je ta odstotek 35.
Obrazi homofobije

Omenjeni odstotki kažejo na neki napredek oziroma večjo strpnost slovenske družbe, kakor tudi, kot je na novinarski konferenci ob predstavitvi knjige Obrazi homofobije poudaril njen soavtor Roman Kuhar, da prizadevanja Mirovnega inštituta, ki je knjigo tudi izdal, vendarle rojevajo sadove. "Podobno kaže tudi Evrobarometer iz leta 2008, ko so na primer anketirance spraševali, kako bi se počutili, če bi bil vaš sosed homoseksualec, in na lestvici od 1 do 10 je bilo slovensko povprečje 7,5, evropsko pa 7,9. Smo malo pod evropskim povprečjem, ampak še vedno nekako čez polovico. Po drugi strani pa se ne moremo primerjati na primer s Švedsko, kjer je povprečje več kot 9,5. Rezultati o stopnji socialne distance pa so pričakovani in kažejo, da imajo višje izobraženi, ženske in osebe z levimi političnimi nazori manjšo socialno distanco do homoseksualcev, vendar pa je treba ob tem poudariti, da je ta pri preostalih le malenkost višja. Torej ne moremo kar a priori reči, da so tisti, ki so moški, manj izobraženi in politično desno usmerjeni, bistveno bolj homofobični," pove Kuhar. Vendar pa moramo biti po njegovih besedah kljub nižji stopnji homofobije vedno kritični do obstoječega stanja, kar ne nazadnje kažejo tudi razprave o družinskem zakoniku. Torej nas po njegovem prepričanju tudi ti podatki ne smejo popolnoma zadovoljiti, saj je v Sloveniji prostora za še večjo vključenost različnih družbenih skupin, katere namen je tudi ta knjiga, katere avtorji so še Neža Kogovšek Šalamon, Živa Humar in Simon Maljevac. Knjiga je nastala v okviru evropskega projekta Državljani in različnost Knjiga, ki je nastala v okviru evropskega projekta Državljani in različnost (Citizens and Diversity), v katerem so poleg Slovenije sodelovali še Velika Britanija, Italija in Madžarska, in se ne omejuje zgolj na kvalitativne raziskave, v okviru katere so se ukvarjali s politiko izključevanja na področju spolne usmerjenosti, zlasti v kontekstu šole, temveč je usmerjena širše. V njenem prvem delu namreč predstavljajo tudi razvoj koncepta homofobije. "Sama beseda je nastala v začetku sedemdesetih let, njen avtor pa je ameriški klinični psiholog George Weinberg, ki je takrat homofobijo definiral v kontekstu klasičnih fobij, in sicer v smislu nekega fizičnega strahu pred homoseksualnostjo, danes jo seveda razumemo nekoliko drugače," pojasni Kuhar. Drugo poglavje sistematično na enem mestu prikazuje empirične študije o različnih vidikih homofobije v Sloveniji, zadnji dve poglavji pa predstavljata rezultate empirične kvalitativne raziskave o homofobiji in njenem razumevanju med študentkami in študenti pedagogike, torej bodočimi pedagoškimi delavci ter geji in lezbijkami. Raziskava se je po besedah avtorjev v svojem sociološkem delu osredotočila zlasti na dve temeljni vprašanji, in sicer kako homoseksualnost vstopa v šolski prostor ter pravna vprašanja, kako država lahko preprečuje homofobijo in v katero zakonodajo je vpisana in jo zato reproducira.

"Nisem zagaman. Sem za različnost. Različnost bogati." Mirovni inštitut, ki je znan po kombinaciji znanstvenega in akcijskega sodelovanja, je tudi tokrat ostal zvest sam sebi in raziskovalnemu projektu dodal še novo plakatno akcijo z naslovom "Nisem zagaman. Sem za različnost. Različnost bogati", ki bo kmalu vidna po vsej Sloveniji. "Za plakatno akcijo smo se med drugi odločili tudi zato, ker želimo s svojimi besedili posegati v javni diskurz in pokazati, kakšna vrsta družbe želimo biti," je pojasnila Neža Kogovšek Šalamon. Ob tem je izpostavila, da je možno sporočila, ne glede na to, da so nastala v okviru projekta o homofobiji, brati na različne načine oziroma širše v smislu različnosti na splošno.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano