Ponedeljek, 20. 6. 2016, 19.38
6 let, 7 mesecev
Marko Kremžar: Proti laži se ne boriš tako, da rečeš, to je laž, ampak da govoriš resnico
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,50
5
Že v času revolucije smo zavračali, da bi nas imenovali protikomuniste. Bili smo demokrati, kristjani, Slovenci. Kadar si le proti, nisi nič, je prepričan ekonomist Marko Kremžar.
Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki je izšla pri Cankarjevi založbi.
Danes objavljamo dele pogovora z ekonomistom in zadnjim predsednikom zgodovinske SLS Markom Kremžarjem, ki je deloval tudi kot svetovalec Demosove vlade.
/.../
Ste pričakovali razpad Jugoslavije?
Morda ne razpada, vendar o tem, da bo sistem propadel in da bo totalitarne Jugoslavije konec, ni bilo nobenega dvoma! Eno leto po tem, ko sem prevzel vodstvo stranke, sem že prosil skupino pravnikov med nami, naj začnejo pripravljati slovensko ustavo.
Torej že leta 1985?
Tako je. Bilo je leta 1985. Prišlo je do priprave osnutka, potem so nas z ustavo prehiteli v Sloveniji. Bolje je, da je bilo tako.
/…/
Konservativni časnik Slovenec je leta 1991 vendarle začel izhajati.
Slovenec je bil zasnovan z veliko dobre volje, a po mojem mnenju precej amatersko. Vsak časopis je najprej založba, podjetje. Tu pa je bil časopis, ki je nekako lebdel v zraku. Propadel bi že prej, če ne bi bilo mecenov iz ZDA. Zame, z desetletno izkušnjo v mednarodni založbi, je bilo težko gledati, kaj se je dogajalo s Slovencem.
Vas je kdo kdaj vprašal za mnenje?
Pred ustanovitvijo dnevnika da, kasneje pa ne.
/…/
Eden ključnih projektov Demosove vlade, ki ga sicer ni izvedla – potem je to storila Drnovškova vlada – je bila privatizacija. Kako gledate na potek dogodkov v zvezi s privatizacijo kot nekdanji svetovalec predsednika vlade na tem področju.
Nekaj mesecev pred osamosvojitvijo me je poklical v Argentino predsednik vlade Lojze Peterle in me vprašal, ali lahko pridem za nekaj časa v Slovenijo, da bi sodeloval v komisiji, ki pripravlja gospodarske osamosvojitvene zakone. V službi sem dobil nekaj tednov dopusta in v Ljubljani me je Peterle prestavil Borisu Pleskoviču, ki je kot svetovalec vlade vodil omenjeno komisijo, v kateri je sodeloval kot zunanji svetovalec tudi ameriški ekonomist Jeffrey Sachs.
Marko Kremžar je po prihodu v Argentino doktoriral iz ekonomije, vodil in svetoval več mednarodnim podjetjem in bil zadnji predsednik zgodovinske SLS. Velja za eno od osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije.
Priprave privatizacijskih zakonov so potekale v mesecih pred osamosvojitvijo, ko je zakone poleg demokratično izvoljenega parlamenta sprejemal še Zbor združenega dela, ki je bil povsem v rokah bivše Partije. To je silno zavlačevalo sprejemanje zakonov, kar je dalo čas nekdanji nomenklaturi, da so s pomočjo direktorjev podjetij denar spravljali na varno in pripravljali kasnejši prevzem podjetij. V komisiji sem sodeloval v pogovorih, ko je bilo treba na podlagi pripravljenih osnutkov usklajevati vedno nove popravke in dopolnila, ki so prihajali iz raznih delov vladne koalicije.
Demos ni bil enotna politična struktura, in da bi bili zakoni o privatizaciji in denacionalizaciji pravočasno sprejeti, jih je bilo treba vedno znova usklajevati, kar je seveda vplivalo na njihovo kakovost. Časa je bilo razmeroma malo, ker so morali biti zakoni sprejeti pred osamosvojitvijo. Glavna teža je slonela na Pleskoviču, s katerim sva se hitro ujela in dobro razumela. Ko se mi je dopust iztekel in sem se vračal v Argentino, je bil zakonski osnutek o privatizaciji še v parlamentarni razpravi.
Naj omenim, da sem kmalu po prihodu Pleskoviču in predsedniku vlade svetoval, naj povabita v skupino še Jožeta Bernika, ki je bil pravnik z mednarodnimi izkušnjami. Predlog je bil takoj sprejet, v Chicago sem poklical Bernika, s katerim sva bila prijatelja še iz predvojnih let, mu razložil, za kaj gre, nato pa predal slušalko Peterletu, da je bilo povabilo uradno. Naslednji dan je Bernik prispel v Ljubljano in je sodeloval s Pleskovičem še potem, ko sem se jaz že vrnil v Argentino. Naj pojasnim, da sva tako Jože Bernik kakor jaz sodelovala ad honorem, da sva si vožnjo plačala sama in živela vsak pri svojih sorodnikih, tako da nisva bremenila vladnega proračuna.
"Ko je bila osamosvojitev, pri kateri so zavzeto sodelovali, dosežena, jim je postala desnica odveč, s tem pa tudi Demos."
Nekateri naši sogovorniki menijo, da je bil delu Demosa primarni cilj prevzem gospodarstva. Ste svetovali pri kakšnem postopku nastavitve novih direktorjev? Prosimo za kakšen konkreten primer.
Primarni cilj Demosa je bila državna osamosvojitev in demokratizacija političnega sistema, za kar je bilo treba spremeniti gospodarsko strukturo tako imenovanih samoupravnih podjetij. Zagotoviti jim je bilo treba odgovorno lastništvo. O nastavitvah direktorjev ali ureditvi konkretnih podjetij, vsaj v času in krogu mojega sodelovanja, nismo govorili.
V čem vidite razloge za samorazpust Demosa oziroma padec Demosove vlade?
Verjetno je bilo razlogov več. V koaliciji se je sčasoma pojavilo medsebojno nezaupanje in verjetno tudi nekaj političnega ljubosumja. Mislim pa, da je glavni vzrok padca, ker so skupine v Demosu, ki so izhajale iz partijske levice, ugotovile, da bi lahko pomladne stranke v Demosu, če bi se preveč okrepile, postale zanje nevarne. Po padcu Demosa je politična pobuda začela prehajati v roke nekdanje Partije.
Je klic Spomenke Hribar "Zaustaviti desnico" povezan s temi dogajanji?
Spomenka Hribar je bila glasnica tistega dela levice, ki je v času osamosvajanja v Demosu sodeloval, da se je kot "mlada levica" ločil od svojih skrajno levičarskih prednikov. Ko je bila osamosvojitev, pri kateri so zavzeto sodelovali, dosežena, jim je postala desnica odveč, s tem pa tudi Demos.
/…/
"Slovenija je hudo moralno obremenjena s preteklostjo, a v isti preteklosti lahko krščansko občestvo črpa tudi moč iz neštetih zgledov mučeništva, na katere, vsaj zdi se tako, nerazumljivo hitro pozabljamo. Žrtev mučencev je seme novih kristjanov tako v današnjem času kot vedno."
Na katerih področjih je slovenska Cerkev v tranzicijskem obdobju uspešno opravila svoje poslanstvo in kje je naredila največje napake?
Glavno delo Cerkve je pastorala, ki ima navadno nevidne sadove. Lepe uspehe je Cerkev dosegla v šolstvu, izobraževanju. Uspešni so Škofovi zavodi, gimnazije v Želimljah, Vipavi, Mariboru. To je življenje, a pomeni le majhen odstotek v celotnem slovenskem šolstvu. Šolska vzgoja se začne z vrtcem in konča z univerzo in podiplomskim študijem. Na tem področju je po mojem mnenju precej zamude, a ni še prepozno. Veliko je storjenega na področju založništva. Mohorjeva založba, Družina, Ognjišče so dinamične ustanove.
Imam pa vtis, da včasih pozabljamo, da je postala Slovenija misijonska dežela. Katoliški kristjani smo že manjšina, katere dolžnost ni le ohranjati in poglabljati vero verujočih, ampak tudi širiti Gospodov nauk med tistimi rojaki, ki niso več kristjani. Če naj bi politične stranke skrbele za spremembo mišljenja v družbi, je na duhovnem področju treba delati za spremembo življenja, življenjske prakse iz relativizma in materializma, to je za spreobrnjenje. Slovenija je hudo moralno obremenjena s preteklostjo, a v isti preteklosti lahko krščansko občestvo črpa tudi moč iz neštetih zgledov mučeništva, na katere, vsaj zdi se tako, nerazumljivo hitro pozabljamo. Žrtev mučencev je seme novih kristjanov tako v današnjem času kot vedno.
/…/
"Molitev za tiste, ki nas sovražijo in nam delajo hudo, je med nami vedno prisotna in ob Titovi smrti smo prosili Boga, naj se usmili tudi njega."
Sprava je bila leta 1990 enako aktualna, kot je danes. Zakaj ni videti napredka?
Sprava lahko temelji le na resnici. Stvari sprejmemo take, kot so, se z njimi sprijaznimo, kadar vemo, da so resnične. V emigraciji smo ohranjali spomin na potek revolucije, ko je v domovini vladalo enoumje. Ohranjali smo spomin, a nismo gojili sovraštva. V vseh 45 letih v emigraciji ni bilo ne v Evropi, ne v Ameriki, ne v Avstraliji, ne v Argentini napisanega enega stavka, ki bi zahteval maščevanje. Med nami ni nihče govoril o maščevanju. Zahtevali pa smo popravo krivic in vrnitev dobrega imena žrtvam revolucije. Marksizem vidi v sovraštvu gonilno silo družbenega razvoja, za kristjane je ta silnica ljubezen. V Sloveniji nam dediči revolucije še vedno pripisujejo lastnost, ki jo gojijo sami. To temeljno nerazumevanje gotovo zavira pomirjenje in spravo.
Slišali smo, da je slovenska skupnost v Argentini molila za Josipa Broza Tita ob njegovi smrti. Ali je to res?
Že v cerkvi v Vetrinju so ljudje jokali za pomorjenimi svojci, a tudi molili za tiste, ki so domobrance morili, in za vse, ki so zakrivili ta zločin. Molitev za tiste, ki nas sovražijo in nam delajo hudo, je med nami vedno prisotna in ob Titovi smrti smo prosili Boga, naj se usmili tudi njega.
Velika večina nekdanjih beguncev je verna. Lahko da smo kdaj slabi kristjani, a emigracija kot celota je na povojno tragedijo gledala s krščanskega stališča. Ob misli na žrtve revolucije nismo le žalovali. Molili smo zanje, pa se jim tudi priporočali kot krščanskim mučencem, kar je večina brez dvoma tudi bila. Tega tisti, katerih osnovna ideologija je razredno sovraštvo, še ne morejo razumeti. To ni le razlika v pogledu na svet, temveč v pogledu na človeka, ki je božja stvar.
"Delati moramo pozitivno, ne le kazati na napake nasprotnikov. Prikazati je treba boljšo alternativo in tako pokazati, kje se nasprotnik moti. Proti laži se ne boriš tako, da rečeš, to je laž, ampak da govoriš resnico."
Za nekatere je konec zgodbe o spravi nastopil že z dogodkom v Kočevskem rogu, kjer sta si v roke segla Alojzij Šuštar in Milan Kučan.
Tam se je zgodilo prvo razočaranje po osamosvojitvi. Šlo je za zlorabo mašne daritve, ki je bila predvsem maša zadušnica. Stisk rok med nadškofom in Kučanom ni mogel premostiti morja krvi, krivic in laži. To je nadškof Šuštar dobro občutil. Komunistična likvidacija nasprotnikov ni bila le umor, ampak tudi laž. Žrtvam so vzeli dobro ime in jih zagrebli, da bi izginili celo iz spomina. Od tod pri nas množica anonimnih grobišč. Iz istega razloga so v Sovjetski zvezi prepisovali in popravljali zgodovino, črtali iz knjig in dokumentov imena. Likvidacija pomeni človeka izničiti v celoti, izbrisati. Tega ne popravi simboličen stisk rok brez besed obžalovanja, pa tudi ne kak nagrobnik.
S čim pa se to popravi?
Samo z resnico.
Sedemdeset let po tem se ločnica na levo in desno v slovenskem političnem prostoru še vedno določa v odnosu do polpretekle zgodovine oziroma medvojnih in povojnih dogodkov, medtem ko se v razvitih demokracijah ta ločnica določa na podlagi politično-ekonomskih pogledov.
To je dolga senca revolucije. Ni bližnjic. Mislim, da je na osebni ravni veliko več pomiritve in sprave, kot ju je v javnosti. Hvala Bogu, če je tako. Revolucionarne mite pa nekateri umetno vzdržujejo, ker imajo od njih korist. Ko bo konec koristi, bo mit splahnel, resnica pa bo ostala.
/…/
Kaj želite Sloveniji ob njeni 25-letnici? "Predvsem veliko veselega in plodnega življenja. Če se Slovenci ne odločimo za življenje, če se med nami ne zviša število rojstev, nima smisla razpravljati o prihodnosti. Od rešitve demografskega vprašanja je odvisna tako gospodarska kakor kulturna rast naroda in države. Želel bi, naj krojijo usodo slovenske države resnično demokratične sile in ne še vedno aktivni ostanki starega partijskega režima, ki ni nikdar hotel naše državne osamosvojitve."
Identiteta, utemeljena samo na antikomunizmu, ne prinaša svetlejše prihodnosti.
Imate čisto prav. Že v času revolucije smo zavračali, da bi nas imenovali protikomuniste. Bili smo demokrati, kristjani, Slovenci. Kadar si le proti, nisi nič. Opredeliti se v funkciji nasprotnika, pomeni idejno podrejenost. To so nam hoteli vsiliti naši nasprotniki, a jim ni uspelo. Če hočeš biti alternativa, potem bodi in povej, kdo si. Delati moramo pozitivno, ne le kazati na napake nasprotnikov. Prikazati je treba boljšo alternativo in tako pokazati, kje se nasprotnik moti. Proti laži se ne boriš tako, da rečeš, to je laž, ampak da govoriš resnico. Ni dovolj trditi, da nekaj ni res, če si ne vzameš časa, da poveš in razložiš, kaj je res.
/.../
V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.
5