Nedelja, 14. 4. 2019, 12.23
5 let
Kmetija Čebelji gradič, dom ene od najštevilčnejših družin v Prekmurju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,99
V Rogašovcih v Prekmurju je Čebelji gradič s princesami in kraljičnami, ki s svojimi številčnimi družinami v panje pridno nosijo med. Družina Kisilak na kmetiji že 15 let gosti družine, te poskušajo pritegniti tudi s številnimi živalmi, ki so kot družinski člani. Ena od pomembnih aktivnosti na kmetiji je poslušanje čebeljega brenčanja na kavču v panju, natanko tako, kot je čebelar Herman to v otroštvu počel s svojim dedkom. "Za poljubit'," z nasmeškom občuduje svoje kranjske čebele, ki so danes v veliko boljšem položaju, kot so bile pred leti. A le z medom ali le s turizmom ni mogoče preživeti družine. Kisilakovi počnejo še marsikaj drugega.
Herman Kisilak je krojaški mojster, ki se s krojaštvom ukvarja že vse življenje, obenem pa že od otroštva goji ljubezen do čebelarjenja. "Mama mi je pripovedovala, da sem dedka pogosto za roko vlekel v čebelnjak, kjer je imel divan. Usedla sva se in poslušala, kako čebele brenčijo. To je namreč tisti pravi čar čebelarjenja; da uživaš v delu čebelic, ne pa, da le preštevaš kilograme, ki ti jih prinese en panj. Čar je v cvetenju, v medenju," razloži Herman.
Takratni panji, ki jih je imel še njegov dedek, se z današnjimi ne morejo primerjati, ker so bili majhni, razloži. "To so bili kranjiči, ki so imeli deset satov v enem panju, ti pa so bili manjši kot danes. Če je imel dedek 50 panjev, je bilo to toliko, kot če bi jih imel danes 20," razloži razliko med tedanjimi in današnjimi panji.
Čebele so Hermanova ljubezen.
Na posestvu Čebelji gradič, ki je kmetija s tremi hektarji površin, Herman skrbi za 60 čebeljih družin na treh stalnih stojiščih okoli doma, čebel ne prevažajo okrog. Kot pravi Herman, potrebujejo toliko panjev zgolj za svoje goste, ki imajo pri njih medene dneve. Med vzamejo tudi domov. "Če imamo srečo ali če je slaba letina, ga zmanjka, le v tem primeru jim ponudimo drug med, sicer ne želimo drugega kot le svojega," pravi Herman.
Zaradi prihoda oblačil iz Kitajske so morali poiskati drugo dejavnost
Družina je pred leti imela podjetje z 20 zaposlenimi, šivali so svojo konfekcijo in imeli trgovino z oblačili. Ob prihodu oblačil iz Kitajske te dejavnosti niso več mogli nadaljevati in iskali so nekaj novega.
V prostorih nekdanje trgovine so odprli franšizno prodajalno z živili, ki jo imajo še danes, a Hermanova želja je bila, da bi tudi iz svojega čebelarskega hobija naredil nekaj več. Poleg šivanja je tako začel še oddajanje apartmajev.
Hermanov oče je bil krojač in Herman hrani številne očetove stvari iz takratnih časov, ki jih ponosno pokaže obiskovalcem.
Pridelavo medu so povezali s turizmom
S turizmom so se začeli ukvarjati pred 15 leti. Za turistično dejavnost so se odločili, ker v krajinskem parku Goričko, ki je nastal pred 20 leti, ni bilo nastanitev.
"Takrat ni bilo niti ene možnosti prenočitve tu okrog. Tu smo kupili zapuščeno kmetijo, saj sem si želel, da bi imel čebele prav na tej lokaciji. Prejšnja namreč ni bila prava, ker je bilo zelo vetrovno, tu pa imamo zatišno lego, blizu je gozd. Poleg tega je bila pred 20 leti težava imeti čebele blizu njivskih površin, saj so jih kmetje škropili z vsem mogočim. Danes je to sicer že veliko bolje, a takrat se je vsak čebelar potrudil, da se je od njivskih površin odmaknil," je razložil Herman in dodal, da narava čebelam na tej lokaciji ponudi dovolj tudi za to, da se jeseni pripravijo na zimo in jih ni treba dodatno krmiti s sladkorjem.
Imajo šest apartmajev, v katerih je skupaj 24 osnovnih ležišč, z dodatnimi pa dosežejo tudi število 35. K njim obiskovalci prihajajo tudi na oglede čebelarske dejavnosti, in sicer predvsem izletniki, šole, upokojenci in druge organizirane skupine. Vidijo lahko panj, ki ga zanje odprejo in pokažejo, kako živijo čebele, ogledajo si lahko tudi domačo etnološko zbirko in okusijo med.
Pridelavo medu so tako povezali s turizmom, ponudbo apartmajev pa so želeli narediti še bolj privlačno za mlade družine, ki so jih na posestvu želeli zadržati več dni. Tako so na kmetiji otroci večino časa zaposleni z živalmi in aktivnostmi, povezanimi z njimi, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj družine k njim ne pridejo le zato, da bi zgolj prespale, temveč ostanejo dlje tudi zaradi doživetja.
Na svojem posestvu imajo veliko živali, ki so njihovi družinski člani in tam zato, da se otroci na kmetiji družijo z njimi. Imajo okoli 50 zajcev, ovci Kasandro in Majo, druga je stara že 14 let, ponija Poldija, okoli 20 kokoši in 10 petelinov, prašiča mangalico Filipa, psico Piko in pet vrst ptičev.
Od tujih gostov je največ Nizozemcev in Nemcev
Na vprašanje, katerih gostov je pri njih največ, Andrej odgovori, da je to odvisno od letnega časa. Trenutno ima med prvomajskimi počitnicami vse zasedeno, gostje pa so vsi Slovenci. Prve rezervacije tujcev ima junija, meni pa, da je gostov skozi leto pol tujih in pol domačih. "Za tujce je zanimivo, da ostajajo celo po sedem ali 14 dni. Običajno so to na primer Nemci, ki se vračajo z morja in se ustavijo tu. Med tujci sicer prevladujejo prav Nemci, Nizozemci, Avstrijcev pa je bilo na začetku manj in nam jih je zdaj uspelo več pridobiti prek strani Booking.com. Najpogosteje gostje želijo priti za konec tedna, če bi gledali povprečje, pa tu prebijejo štiri dni," pojasni Andrej.
Največ prihodkov družini prinaša turizem
Največ prihodkov jim prinaša turizem. "Delo s turisti je zanimivo, saj vsak s sabo prinese svojo zgodbo," pravi Andrej, ki ima z gosti večinoma pozitivne izkušnje. Kot pravi, je izziv včasih zgolj jezik, a to se jim je letos zgodilo le v primeru, ko so imeli za goste Japonce ali ko pridejo Italijani.
"Z večino gostov se ujamemo. Zdi se mi, da je tako, da če so zadovoljni otroci, so tudi starši," pove Andrej. Za tiste, ki so navajeni višjega standarda, so pred nedavnim uredili apartmaje s štirimi zvezdicami. Razlika med tistimi s tremi in temi s štirimi zvezdicami, je ta, da so drugi večji in bolj opremljeni, dodali so na primer pomivalni stroj, pečico in podobno, razlaga Andrej, ki potrdi, da je zato to tudi precejšnja naložba.
Le z medom ni mogoče preživeti, le z oddajo apartmajev tudi ne
Na vprašanje, ali danes čebelar lahko preživi le z medom, Herman odgovarja, da z zgolj tolikšnim številom panjev, kot jih ima sam, ne. "Moral bi jih imeti več, se profesionalizirati, imeti še druge izdelke, na primer propolis, cvetni prah, delati med z raznimi primesmi in takšne reči. A to je vse spet povezano z zakonodajo, to je zelo zapleteno. Med je namreč osnovno živilo, za prodajo tega ne potrebuješ nič, za vse drugo pa že. Na primer, če medu dodaš orehe, kostanj ali kaj drugega, tega ne moreš več prodajati kot osnovni kmetijski proizvod, temveč moraš imeti že dopolnilno dejavnost kot kmet ali imeti podjetje," pravi Herman.
Na vprašanje, ali lahko turizem na ta način zagotavlja dovolj prihodka za družino, Herman odgovarja, da ne. "En sam človek tega ne more delati, če pa delata dva in želita tako preživeti kot družina z otroki, pa samo s to dejavnostjo skoraj ni mogoče," pojasni in doda, da so premalo zasedeni. Zapolnjene imajo večinoma konce tedna, med tednom pa ne, termini so polni v med dopusti. Prav tako ne gre za smučarsko območje, da bi lahko zapolnili tudi zimske mesece.
Sami na dopuste hodijo deljeno in v obdobju, ko imajo otroci počitnice, morajo biti doma. "Ko so vsi na dopustih, moraš ti biti tu. Na dopust gremo lahko prej ali pozneje. Ko so poletne počitnice, ne moremo kar zapreti," je pojasnil Herman.
"Mali čebelarji tega ne delajo zaradi dobička"
Trudijo se čebelariti na enak način, kot so to počeli včasih. Pazijo, da čebela čim več ustvari sama zase, pravi Herman. "To pomeni, da ji jeseni pustimo pridelek in ji le spomladi in poleti vzamemo presežke. Vedno v medišču ostane toliko medu, da ga imajo zase in jih pozimi ni treba dokrmiti," pojasnjuje.
"Čebele jeseni želijo imeti mir. Po avgustu se začnejo pripravljati na zimo, tudi družine se manjšajo, zato je dobro, če takrat nabirajo zase, ne pa, da čebelar takrat še enkrat toči med in jih muči, nato pa jih dodatno krmi s sladkorjem."
Herman meni, da čebela danes sama v naravi brez človeka ne more preživeti. "Dandanes je zajedavec varoza tako razširjen, da se pred njim ne moreš skriti. Jeseni moraš varozo zatirati, sicer čebela umre. Že 50 let sem čebelar in vem, da je bilo včasih drugače. Tudi če nisi nič delal, so bile čebele v panju, kjer so rojile, se razmnoževale, pomlajevale, ni bilo treba veliko, danes pa je dobro, da zanje skrbiš."
Po njegovem mnenju mali čebelarji s čebelami ne delajo zaradi dobička, temveč zato, ker imajo čebele radi in uživajo ob tem, ko delajo z njimi, saj ob tem ne potrebujejo niti televizije niti telefona ali interneta. "Uživaš v delu, v pregledovanju, v ugotavljanju, ko vidiš matico, razvoj, mladi zarod in vse, kar spada zraven," pravi Herman.
Ves med prodajo na kmetiji
Med je edino tržno blago na kmetiji. Pridelujejo cvetlični, akacijev, gozdni, kostanjev-lipov in cvetlični kremni med. Če je letina dobra in ob hladnih dnevih v začetku pomladi drevje ne zmrzne, je običajno največ akacijevega medu.
V povprečju pridelajo okoli 20 kilogramov na panj, imajo jih 60. Koliko medu pridelajo, je odvisno od leta, čebelje družine in drugih dejavnikov. Vsako leto jih uspe prodati ves med, prodajajo pa ga na kmetiji, in sicer največ gostom, ki bivajo v njihovih apartmajih. V povprečju gost vzame domov od dva do tri kilograme.
Še pred desetimi leti so imeli veliko gostov, ki so pri njih prvič poskusili med
Tudi sam opaža, da med v zadnjih letih postaja veliko bolj priljubljen in da je pri tem čedalje bolj pomembno tudi, da gre za domač izdelek. "Čebelarji vidimo, da se je marsikaj spremenilo predvsem s tem 12-letnim medenim zajtrkom, ki ga imamo po vrtcih in šolah. Zadeli smo pravo ciljno skupino, torej otroke, ki zdaj jedo med. Spomnim se, koliko je bilo takšnih, ki so pred 10 ali 15 leti prišli k nam in dejali, da medu sploh ne jedo. Redki so ga jedli. Številni so ga takrat pri nas prvič poskusili in tega danes skoraj ni več, vsi ga jedo," pravi Herman.
"Ko je žetev in se toči med, je za nas praznik"
Ko je treba pomagati, na kmetiji pomagajo vsi. Herman in žena Erika sta že upokojena, imata tri otroke. Za čebele in živali na kmetiji skrbi Herman, skrb za turizem in druge aktivnosti na kmetiji je prevzel sin Andrej, pomaga mu tudi Erika. Ko imajo čas, na pomoč priskočijo še hčerka z družino in njun drugi sin, ki imata sicer oba svojo službo. Okoli živali se najraje smukajo najmlajši člani.
"Ko je žetev in se toči med, morajo biti vsi doma. Erika dan prej skuha bograč ali kaj drugega dobrega, speče kakšno pecivo in naslednji dan ves dan točimo med, to je za nas praznik. Gostje, ki imajo srečo, da so takrat tu, lahko tudi to doživijo z nami," pove Herman.
Za poslušanje čebel si je treba vzeti čas
Tako kot je imel v čebelnjaku divan Hermanov dedek, tako ga ima v svojem velikem panju s 36 družinami tudi Herman. Na njem posluša zvok čebel. V šali pravi, da če čebelar v panju nima takšnega divana, potem ni pravi čebelar.
"Včasih tega še niso poznali, a danes se temu že reče apiterapija. Ko se uležeš, slišiš čisto drugače kot stoje. Ko se pomiriš in se pomiri tudi telo, je vse čisto drugače. Poleg tega lahko v panju tudi še diši. To moraš doživeti," razlaga Herman.
Na vprašanje, kaj sliši, ko posluša svoje čebele, razloži, da gre za različne zvoke, in v vsem tem času se je že naučil razlikovati med njimi. "Ko čebele intenzivno prinašajo med, brenčijo bolj globoko – to je tako, kot če tovornjak vozi tovor v breg, je čisto drugače, kot če samo izletavajo. Sliši se, da prihajajo težje nazaj. Prav tako se sliši, ko se matica pripravlja na roj. Sliši se piskanje mlade matice, ko se izleže. Takrat lahko natanko ugotoviš, kje je, in ko odpreš panj, vidiš mlado matico. Vse to moraš slišati in ne smeš biti površen, za to si je treba vzeti čas," pripoveduje Herman.
Ko je služil vojaški rok, je vsak konec tedna preživel pri bližnjem čebelarju
Ko je šel Herman v vojsko v srbski Sombor in so imeli prvi izhod v mesto, je ob poti na drugi strani jarka videl, da je imel nekdo na plantaži sončnic postavljen čebelnjak. "Šel sem k njemu in od tistega dne sem imel vsako soboto obisk pri njem. 15 mesecev sem vse konce tedna preživel pri njem. Čebelar ni vedel veliko o čebelah, ker jih je dobil v poklon, ko je šel v pokoj, jaz pa sem od doma prinesel s seboj polno volje za čebele in sva tako skupaj čebelarila. Tam sem bil kot doma," pojasnjuje Herman in ob tem previdno v panj pomaga eni od manjših mladih čebelic, ki še ne bi znala sama najti poti nazaj.
"Za poljubit'," z nasmeškom pravi Herman, medtem ko ljubeče in pazljivo pregleduje satnico, polno čebel, ki jo je pravkar previdno izvlekel iz enega izmed panjev. Kot pravi, zaupa svojim čebelam, zato jih upa na tak način pokazati drugim, ob tem pa doda, da je to posebnost naše kranjske čebele.
Matica je v panju ena sama. V več jezikih jo poimenujejo z izrazom kraljica. "Prav zato smo si nadeli tudi ime Čebelji gradič, ker imamo toliko princes in kraljic," pojasnjuje, medtem ko išče matico.
O tem, kako gre slovenskim čebelam, bi pred desetimi leti odgovoril drugače
Herman je dolgoletni predsednik Čebelarskega društva Rogašovci. Kot pravi, je prihodnost slovenskih čebel dobra.
"Smo majhna država in naše kmetijske površine niso tako velike, da bi imeli monokulture. To je namreč težava za čebele. Če imaš le eno sorto, čebela nima kje kaj nabirati – to se dogaja v Franciji, v Nemčiji, ko imajo po 20 hektarjev koruze ali žita in ničesar drugega nikjer. Pri nas pa je toliko vsega, poleg tega pa zakonodaja določa, da morajo biti vmes tudi zelenice med polji, tako da se za to skrbi," Herman komentira današnji položaj slovenskih čebel in dodaja, da se zdaj s tem več ukvarja in da bi pred desetimi leti verjetno na to vprašanje odgovoril drugače. Danes so bolj ozaveščeni tudi kmetje in tudi številna škropiva niso tako agresivna.
Čebelarjev je v Sloveniji po njegovem mnenju čedalje več. "To je včasih skrb zbujajoče, ker marsikdo začne čebelariti, ker misli, da bo imel s tem dobiček, nato pa za čebele ne skrbi tako, kot bi moral. Pri čebelah se nato lahko marsikaj dogaja, pa se sam ne spozna toliko, da bi to opazil. Čebela namreč ni krava, ki jo imaš bolno zaprto v hlevu, pa se zato sosedova krava ne bo okužila. Pri čebelah je tako, da če je naša čebela okužena, lahko ob stiku s sosedovo čebelo v naravi okuži tudi sosedov panj. Pri čebelarjih je zato zelo pomembna vzajemnost, da vsi znajo delati s čebelami in da vsi vedo o vsem vse," pravi Herman.
Oglejte si utrinke s kmetije družine Kisilak
