Kdo so Slovenci, ki so Hrvaški podarjali ozemlje

Ozemeljski spori, ki smo jim po osamosvojitvi priča med Slovenijo in našo južno sosedo, niso v zgodovini nič novega. Poglejmo najbolj izstopajoč in razvpit primer iz slovensko-hrvaške zgodovine – spor glede Žumberka.

Pogled na Trdinov vrh, najvišjo vzpetino na Gorjancih, s slovenske strani. Do leta 1923 je vrh nosil ime Vrh svete Jere, po zdaj že dolgo časa zapuščeni slovenski cerkvici Svete Jere (iz nemške različice vrha svete Jere - Sankt Geraberg - izvira hrvaška različica Sveta Gera). Od poznega srednjega veka do ustanovitve Vojne krajine je bil Trdinov vrh oziroma Vrh svete Jere nesporno del Kranjske. Po osamosvojitvi Slovenije je vrh postal del spornega območja med našo državo in Hrvaško. Arbitražno sodišče v Haagu je julija letos sklenilo, da je vojašnica na vrhu na hrvaškem ozemlju, televizijski stolp pa na slovenskem.

Pogled na Trdinov vrh, najvišjo vzpetino na Gorjancih, s slovenske strani. Do leta 1923 je vrh nosil ime Vrh svete Jere, po zdaj že dolgo časa zapuščeni slovenski cerkvici Svete Jere (iz nemške različice vrha svete Jere - Sankt Geraberg - izvira hrvaška različica Sveta Gera). Od poznega srednjega veka do ustanovitve Vojne krajine je bil Trdinov vrh oziroma Vrh svete Jere nesporno del Kranjske. Po osamosvojitvi Slovenije je vrh postal del spornega območja med našo državo in Hrvaško. Arbitražno sodišče v Haagu je julija letos sklenilo, da je vojašnica na vrhu na hrvaškem ozemlju, televizijski stolp pa na slovenskem. Foto: STA

Žumberk je ozemlje na južnem pobočju Gorjancev, ki so jo kranjski plemiči skupaj z današnjo Belo krajino v 12. ali 13. stoletju odtrgali od Ogrske in jo priključili deželi Kranjski oziroma Svetemu rimskemu cesarstvu (v zgodovinopisju znanemu kot nemško cesarstvo).



Žumberk in Marijadol postaneta del Vojne krajine

V času turških napadov so kranjski stanovi v prvi polovici 16. stoletja v Žumberk (ime je dobil po gradu Sichelberg) in del Bele krajine (nekaj vasi ob Kolpi) naselili pravoslavne, srbsko govoreče Uskoke oziroma Vlahe z Balkana in jih vključili v sistem obrambe pred Turki.

Območje Žumberka (hrv. Žumberak). Območje Žumberka (hrv. Žumberak). Foto: Google Zemljevidi

Žumberški grškokatoliški in hrvaški Uskoki ter marindolski pravoslavni Uskoki

Pravoslavni Uskoki v Žumberku so se pozneje ločili od Srbske pravoslavne cerkve in postali unijati oziroma grkokatoliki. To pomeni, da so ohranili svoj pravoslavni obred, a so priznali prvenstvo papeža v Rimu in postali del Katoliške cerkve.

Njihovi manj številčni rojaki v Beli krajini, ki so živeli v vasicah Marindol (sl. Marija dol ali Marijin dol), Miliči in Paunoviči ter v Bojancih, ki niso spadali pod marindolsko vojnokrajinsko enklavo, so ostali zvesti pravoslavju in so na odločitev žumberških Uskokov gledali kot na izdajo in zatajitev vere.

V osrednji Žumberk so se v nekaj vasi z juga priselili tudi hrvaški, katoliški Uskoki, ki govorijo čakavsko narečje. V zahodnem delu Žumberka pa je nekaj vasi, v katerih živijo kajkavci.

Kranjska izgubi vpliv nad Žumberkom in Marindolom

Od 16. do 18. stoletja je Kranjska vse bolj izgubljala vpliv v Žumberku in Marindolu na račun poveljstva Vojne krajine, dokler ga ni z vojaško reformo leta 1746 dokončno izgubila. 

Že kmalu po naselitvi Uskokov so se pojavili prvi ozemeljski oziroma mejni spori med Žumberkom in civilno Kranjsko. Spori so se ponavljali vse tja do 19. stoletja. Kranjci so se namreč pritoževali, da jim žumberški Uskoki jemljejo zemljo in pašnike.

Sredi 18. stoletja se je reorganizirala Vojna krajina, zaradi česar je bilo treba razmejiti Žumberk in civilno Kranjsko. Za načelo razmejitve so vzeli dejansko stanje posesti: tista posest, katere lastniki so bili Kranjci, je pripadla civilni upravi Kranjske, uskoška pa žumberški enklavi oziroma Vojni krajini. Nastala je izjemno razčlenjena meja, z velikim številom posestnih enklav, kot je primer Brezovice pri Metlike na fotografiji. Tudi o tem spornem delu meje je julija letos razsodilo haaško sodišče in območje, ki je skoraj z vseh strani obkroženo s slovenskim ozemljem, prisodilo Hrvaški, čeprav so si prebivalci v tej enklavi želeli, da bi pripadla Sloveniji. Sredi 18. stoletja se je reorganizirala Vojna krajina, zaradi česar je bilo treba razmejiti Žumberk in civilno Kranjsko. Za načelo razmejitve so vzeli dejansko stanje posesti: tista posest, katere lastniki so bili Kranjci, je pripadla civilni upravi Kranjske, uskoška pa žumberški enklavi oziroma Vojni krajini. Nastala je izjemno razčlenjena meja, z velikim številom posestnih enklav, kot je primer Brezovice pri Metlike na fotografiji. Tudi o tem spornem delu meje je julija letos razsodilo haaško sodišče in območje, ki je skoraj z vseh strani obkroženo s slovenskim ozemljem, prisodilo Hrvaški, čeprav so si prebivalci v tej enklavi želeli, da bi pripadla Sloveniji. Foto: Google Zemljevidi

Kranjska želi vrnitev Žumberka, Hrvati in Madžari so proti

Kranjski stanovi se Žumberku niso nikoli odpovedali in so pričakovali, da ga bodo po razpustitvi vojne organizacije dobili nazaj. A tudi Ogrska in Hrvati se temu ozemlju niso bili pripravljeni odpovedati.

Ko se je konec 60. let 19. stoletja začelo razpuščanje Vojne krajine, je kranjski deželni zbor Žumberk in Marindol zahteval nazaj. V deželnem zboru so bili za priključitev tako nemški poslanci, ki so imeli večino, kot tudi manjšinski slovenski poslanci.

Kranjski Nemci goreči privrženci vrnitve Žumberka

Najbolj vnet zagovornik vrnitve Žumberka na kranjski strani je bil metliški veleposestnik nemške usmeritve Josef Savinschegg (tudi Jožef ali Josip Savinšek), glasen zagovornik vrnitve je bil tudi vodja kranjskih Nemcev Karl Deschmann.

Karl Deschmann Foto: commons.wikimedia.org
Karl Deschmann je bil v mladih letih znan kot Dragotin Dežman in je bil eden od glavnih slovenskih narodnih buditeljev. Leta 1861 je prestopil na nemško stran, zaradi česar je na slovenski strani dobil oznake, kot so renegat (odpadnik, op. p.), nemškutar in nemčur. Po eni različici naj bi bil razlog za njegov prestop osebno nezadovoljstvo z nekaterimi slovenskimi političnimi prvaki oziroma razočaranje nad neuresničitvijo njegovih osebnih ciljev v slovenskem taboru, sam pa je pravil, da se je odločil načelno, saj je bil zaradi prevelikih kulturnih razlik proti povezovanju Slovencev z južnoslovanskimi narodi na Balkanu, ki so ga zagovarjali drugi voditelji slovenskega narodnega gibanja. Poleg tega je imel zelo slabo mnenje o Hrvatih, ker so ti pod vodstvom bana Josipa Jelačića leta 1848 sodelovali pri krvavem zatrtju liberalne revolucije na Dunaju.

Slovenski pomisleki glede vrnitve Žumberka

Če je slovenska stran leta 1869 podprla vrnitev Žumberka, pa so se stvari kmalu obrnile na glavo. Proti vrnitvi Žumberka je bil vplivni slovenski jezikoslovec in član gosposke zbornice državnega zbora na Dunaju Fran Miklošič, in sicer zato, ker po njegovem mnenju Žumberčani, ki so stoletja živeli ločeno od Kranjske in so del srbskega plemena, niso primerni za vključitev v avstrijsko polovico Habsburške monarhije.

Franc oziroma Fran Miklošič je bil učenec slavnega Jerneja Kopitarja in eden od najbolj znanih jezikoslovcev druge polovice 19. stoletja. Tako kot Kopitar je bil zagovornik teorije o slovenskem izvoru hrvaških kajkavcev, a za razliko od svojega mentorja ni imel političnega cilja, da bi kajkavci postali del slovenskega naroda. Miklošič je bil zagovornik Zedinjene Slovenije in odločen nasprotnik ilirizma, to je stapljanja Slovencev v enoten, srbohrvaško govoreč narod, zaradi česar je svojega prijatelja Jakoba Frasa, ki se je navdušil nad ilirizmom in se preimenoval v Stanka Vraza, označil za izdajalca. Franc oziroma Fran Miklošič je bil učenec slavnega Jerneja Kopitarja in eden od najbolj znanih jezikoslovcev druge polovice 19. stoletja. Tako kot Kopitar je bil zagovornik teorije o slovenskem izvoru hrvaških kajkavcev, a za razliko od svojega mentorja ni imel političnega cilja, da bi kajkavci postali del slovenskega naroda. Miklošič je bil zagovornik Zedinjene Slovenije in odločen nasprotnik ilirizma, to je stapljanja Slovencev v enoten, srbohrvaško govoreč narod, zaradi česar je svojega prijatelja Jakoba Frasa, ki se je navdušil nad ilirizmom in se preimenoval v Stanka Vraza, označil za izdajalca. Foto: commons.wikimedia.org

Na spremembo stališča glede Žumberka na slovenski strani je zelo vplivalo tudi to, da so slovenski politiki v Hrvatih videl zaveznike v boju proti nemški grožnji, zato niso želeli poslabšati odnosov s svojimi južnimi sosedi, ki so Žumberčane videli kot del hrvaškega naroda.

Za razliko od kranjskih Nemcev, ki se z gozdovi bogatem Žumberku niso želeli odpovedati, pa je bila slovenska stran Žumberk in Marindol pripravljena dati Hrvatom v znak dobrih sosedskih odnosov. 

Oče za Kranjsko, sin za Hrvaško

Razdeljeni so bili tudi Žumberčani. Večina je bila sicer za priključitev k Hrvaški, a del prebivalstva se je ogreval za vrnitev h Kranjski. Vodja prohrvaškega tabora je bil Nikola Badovinac, vodja prokranjskega tabora pa njegov oče Mihajlo Badovinac.

Hrvaške ozemeljske zahteve

Na hrvaški strani, ki ni bila preveč dobrososedska do Slovencev, pa niso zahtevali samo priključitev Žumberka in Marindola. Zagrebški časopisi so bili namreč polni člankov, ki so zahtevali, da se Hrvaški priključijo tudi Istra, Dolenjska in del Štajerske.

Liberalni mladoslovenski politik Valentin Zarnik je bil zagovornik priključitve Žumberka k Hrvaški. Prav tako je zagovarjal združitev Slovencev in Hrvatov v eno državno enoto, bil pa je oster nasprotnik hrvaškega pravaškega politika Anteja Starčevića, ki je zanikal obstoj slovenskega naroda. Liberalni mladoslovenski politik Valentin Zarnik je bil zagovornik priključitve Žumberka k Hrvaški. Prav tako je zagovarjal združitev Slovencev in Hrvatov v eno državno enoto, bil pa je oster nasprotnik hrvaškega pravaškega politika Anteja Starčevića, ki je zanikal obstoj slovenskega naroda. Foto: commons.wikimedia.org

Poleti 1881 so Vojno krajino razpustili in prepustili Ogrski oziroma Hrvaški in Slavoniji, ki sta bili del Ogrskega kraljestva. Žumberk in Marindol so zgolj začasno priključili Ogrski, dokončno rešitev naj bi prinesla pogajanja.

Slovenski poslanci proti vrnitvi Žumberka

Kranjski deželni zbor je jeseni 1881 znova zahteval vrnitev Žumberka in Marindola. A tokrat so za vrnitev glasovali le nemški poslanci, slovenski poslanci v deželnem zboru so bili proti. 

Slovenski politik Valentin Zarnik je poudarjal, da so Žumberčani in Marindolci Srbi in da želijo biti del Hrvaške. Proti vrnitvi je bil zelo glasen tudi metliški poslanec Ivan Navratil.

Žumberški donosni gozdovi

Na nemški strani sta bila še vedno goreča bojevnika za vrnitev Žumberka poslanec Savinschegg in vodja kranjskih Nemcev Deschmann. Ta je odkrito priznal, da si srbskega oziroma hrvaškega prebivalstva, ki živi tam, niti ne želijo, ampak da jih zanimajo donosni gozdovi.

Josef Savinschegg (tudi Jožef Savinšek ali Josip Savinšek) je bil kranjski politik, pravnik in graščak v Metliki. Nekaj časa je bil častnik v avstrijski vojski in je bil med drugim nadporočnik v konjenici Kranjske deželne obrambe. Imel je velik politični vpliv v Beli krajini v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1865 je sodeloval pri ustanovitvi Narodne čitalnice v Metliki, leta 1869 pa so na njegovo pobudo v Metliki ustanovili prvo požarno obrambo na Slovenskem. Od leta 1867 do 1882 je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru v kuriji veleposestnikov. Leta 1871 mu je cesar podelil plemiški naslov viteza. Postal je vitez pl. Savinschegg. Josef Savinschegg (tudi Jožef Savinšek ali Josip Savinšek) je bil kranjski politik, pravnik in graščak v Metliki. Nekaj časa je bil častnik v avstrijski vojski in je bil med drugim nadporočnik v konjenici Kranjske deželne obrambe. Imel je velik politični vpliv v Beli krajini v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1865 je sodeloval pri ustanovitvi Narodne čitalnice v Metliki, leta 1869 pa so na njegovo pobudo v Metliki ustanovili prvo požarno obrambo na Slovenskem. Od leta 1867 do 1882 je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru v kuriji veleposestnikov. Leta 1871 mu je cesar podelil plemiški naslov viteza. Postal je vitez pl. Savinschegg. Foto: commons.wikimedia.org

Deschmann je Hrvate obtožil odkritih ozemeljskih teženj do Kranjske in Slovencem očital medlost: "Če sprejmete primer, da bi Hrvati imeli podobne zakonite pravice do dela Kranjske, kot je ta, s kakšno energijo bi jo zagovarjali. Že zdaj lahko v hrvaških časopisih berete, da je kranjska nižina ob Kolpi hrvaški teritorij, da morajo biti metliški okraj, Črnomelj in Kostanjevica priključeni k Hrvaški."

Če se bo pogajalo na način, ki ga predlaga slovenska manjšina v kranjskem deželnem zboru, se lahko zgodi, da bo tvorila mejo med Kranjsko in Hrvaško reka Krka na Dolenjskem in ne več Kolpa, je še posvaril Slovence Deschmann na seji kranjskega deželnega zbora.

Pogajanja med Avstrijo in Ogrsko o Žumberku

O Žumberku in Marindolu so se nato začela pogajanja med Avstrijo in Ogrsko (leta 1867, po dualistični preureditvi habsburške monarhije, je imela Ogrska skoraj status samostojne države).

Vodja avstrijske pogajalske skupine je bil Savinschegg, vodja ogrske Nikola Badovinac. Pogajanja niso prinesla rešitve, saj nobena stran ni bila pripravljena popustiti. 

Predlog delitve Žumberka

Avstrijska stran je sicer predlagala delitev Žumberka (kot so ugotovili na ogrski strani, tako, da bi večina z gozdom bogatih območij prišla pod Kranjsko, večina prebivalstva pa pod Ogrsko), a so bili na ogrski strani proti. 

Prvak katoliške stranke Klun za vrnitev Žumberka

Na slovenski strani je z nasprotovanjem podarjanja Žumberka Hrvatom začel vse glasneje nastopati vodja katoliškega tabora kanonik Karel Klun. Ta je tudi nasprotoval povezovanju s Hrvati, ki so ga zagovarjali v liberalnem taboru, in je vplival tudi na to, da je slovensko katoliško časopisje zahtevalo vrnitev Žumberka.

Konservativec Karel Klun je bil voditelj Katoliške narodne stranke, poznejše Slovenske ljudske stranke. Konservativec Karel Klun je bil voditelj Katoliške narodne stranke, poznejše Slovenske ljudske stranke. Foto: commons.wikimedia.org

"Vlah živi od krajcarjev Kranjcev"

Leta 1883 je tako Slovenec zapisal, da je Žumberk gospodarsko odvisen od Kranjske ("Vlah živi od krajcarjev Kranjcev"), glede jezikovnih razlik pa, da bodo Žumberčani sčasoma tako ali tako prevzeli slovenski jezik.

Z žumberškim lesom bi plačali obnovo Ljubljane

Leta 1895 so katoliški politiki v kranjskem deželnem zboru zahtevali vrnitev Žumberka Kranjski. Klun je vrnitev utemeljeval tudi s tem, da bi s sečnjo in prodajo žumberških gozdov financirali sanacijo Ljubljane po potresu leta 1895.

Leta 1896 je o vrnitvi Žumberka znova glasoval kranjski deželni zbor in vrnitev soglasno podprl. S stisnjenimi zobmi so bili za tudi liberalci, ki jih je takrat že obvezoval tajni koalicijski dogovor s stranko kranjskih Nemcev.

Spet sprememba stališč: krščanski socialci proti vrnitvi Žumberka

A slovensko stališče do Žumberka se je znova obrnilo po Klunovi smrti leta 1896. Oblast v katoliškem taboru so prevzel krščanski socialci, kot sta bila Janez Evangelist Krek in Ivan Šusteršič, ki sta bila zagovornika povezovanja s Hrvati.

Janez Evangelist Krek je bil ideolog katoliškega jugoslovanstva in zagovornik tesnega sodelovanja s Hrvati. Še dlje je šel vplivni katoliški filozof in teolog Aleš Ušeničnik, ki je leta 1913 celo predlagal stapljanje Slovencev v hrvaški narod. Janez Evangelist Krek je bil ideolog katoliškega jugoslovanstva in zagovornik tesnega sodelovanja s Hrvati. Še dlje je šel vplivni katoliški filozof in teolog Aleš Ušeničnik, ki je leta 1913 celo predlagal stapljanje Slovencev v hrvaški narod. Foto: commons.wikimedia.org

Lažna arheološka izkopavanja

Leta 1898 je Nikola Badovinac, ki si je izmislil za lase privlečeno tezo od dveh Žumberkih – kranjskem gradu Sichelberg in hrvaškem gradu Sichelburgu –, začel trditi, da je tik ob meji s Kranjsko izkopal ostanke kranjskega Sichelberga. 

S tem je želel dokazati, da je kranjski Žumberk že tako del Kranjske in da Kranjska nima pravice do hrvaškega Žumberka (Sichelburga).

Usoda Žumberka nejasna vse do propada Habsburške monarhije

Katoliški časnik Slovenec je v skladu z novo uredniško politiko arheološko najdbo kranjskega Sichelberga takoj razglasil za neizpodbitno resnico (v resnici je Badovinac izkopal le neke razvaline in ne gradu Žumberk, op. p.), da bi upravičil podarjanje Žumberka Hrvaški. Statusa Žumberka in Marindola sta kljub temu še vedno ostala nejasna in nerešena vse do konca habsburške monarhije. 

Zemljevid avstrijskega statistika Karla von Czoerniga iz leta 1855, na katerem je Žumberk narisan kot del Vojne Krajine, a obenem tudi kot del dežele Kranjske. Pobarvan je z zeleno barvo, tako kot hrvaške dežele, in sicer zato, ker je Czoernig Žumberčane prišteval k Srbohrvatom. Von Czoernig je Hrvate delil na štokavsko goreče Srbohrvate in kajkavsko govoreče Sloveno-Hrvate. Na zemljevidu so zato Zagreb (nemško Agram) in drugi kajkavsko govoreči kraji del območja Sloveno-Hrvatov. Zemljevid avstrijskega statistika Karla von Czoerniga iz leta 1855, na katerem je Žumberk narisan kot del Vojne Krajine, a obenem tudi kot del dežele Kranjske. Pobarvan je z zeleno barvo, tako kot hrvaške dežele, in sicer zato, ker je Czoernig Žumberčane prišteval k Srbohrvatom. Von Czoernig je Hrvate delil na štokavsko goreče Srbohrvate in kajkavsko govoreče Sloveno-Hrvate. Na zemljevidu so zato Zagreb (nemško Agram) in drugi kajkavsko govoreči kraji del območja Sloveno-Hrvatov. Foto: commons.wikimedia.org

Žumberk po ukinitvi Vojne krajine pade v krizo

Po ukinitvi Vojne krajine leta 1881 se je v Žumberku začela kriza. Denarja od vojaških plač ni bilo več, začelo se je izseljevanje, tudi na Kranjsko (o tem pričajo žumberški priimki na Slovenskem, kot sta Kuljaj ali Badovinac). Tisti, ki so ostali, so se preživljali zlasti s trgovanjem z raznorazno kramo, prašiči, vinom, soljo in vžigalicami v avstrijski polovici črno-rumene monarhije in v Nemčiji. 

Tu so jih ljudje poznali kot Kranjce. Na to, da pripadajo Kranjski oziroma da (še) niso del Ogrske, so se v želji po nadaljnjem trgovanju v Avstriji sklicevali tudi Žumberčani.

Žumberčani leta 1910 trdijo, da so Slovenci

Leta 1910 so tako prebivalci nekaj žumberških vasi na zahodu Žumberka (Buliči, Sekuliči, Radatoviči, Malinci, Jezernice, Pilatovci, Brašljevica, Kunčani in Kuljaji) trdili, da so Slovenci. V prošnji kranjskemu deželnemu odboru so zapisali: "Faktično so prebivalci dotičnih vasi Slovenci, zraven pa tudi hrvatijo, ker imajo s Hrvati opraviti."

Radatoviči postanejo del Dravske banovine

Po prvi svetovni vojni sta Žumberk in Marindol pripadla hrvaškim okrajem. Leta 1931 se je meja znova na novo narisala, saj je bila k Dravski banovini priključena žumberška občina Radatoviči (tudi Radatovići). 

Od Radatovičev v Sloveniji ostane samo vas Drage

Po drugi svetovni vojni je od občine Radatoviči v Sloveniji ostala samo vas Drage (v njej je ena od dveh grškokatoliških cerkva v Beli krajini), čeprav je Zagreb trdil, da je tudi ta vas na hrvaškem ozemlju. Da so Drage na slovenskem ozemlju, je julija letos odločilo tudi arbitražno sodišče v Haagu. Sporno območje v vasi Brezovice pri Metliki pa so razsodniki v Haagu prisodili Hrvaški. 

Leta 1992 so v žumberških vaseh Radatovići in Dragoševci podpisovali peticijo za priključitev k samostojni Sloveniji, a jih hrvaška oblast ni uslišala. 

Belokranjske vasi Marindol, Miliči in Paunoviči so bile od prve polovice 16. stoletja do leta 1881 del Vojne oziroma Vojaške krajine. Belokranjske vasi Marindol, Miliči in Paunoviči so bile od prve polovice 16. stoletja do leta 1881 del Vojne oziroma Vojaške krajine. Foto: Google Zemljevidi

Hrvati Marindol prepustijo Sloveniji

Pravoslavni Marindol je bil po drugi svetovni vojni nekaj časa pod slovensko, nato hrvaško upravo, dokler ni Hrvaška leta 1952 na prošnjo prebivalcev te pravoslavne vasi na levi strani Kolpe znova vrnila Sloveniji. Hrvati sicer že med pogajanji v 19. stoletju niso kazali tolikšne zagretosti in nepopustljivosti za priključitev pravoslavnega Marindola, kot so jo kazali za veliko večji, z lesom bogati in z grkokatoliki naseljeni Žumberk.

Glavni vir za članek: Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne, Ljubljana 2006

Sorodne vsebine

Komentarji

4
  • traverza / 10.09.2017. ob 12:29

    Treba je soditi ljudem, ki so Hrvate spustili v EU.

  • stanly / 10.09.2017. ob 15:56

    hrvati so bili od nekdaj zahrbtni in pokvarjen narod ter zelo slabi sosedi

  • ifigenija / 10.09.2017. ob 19:12

    Aleš Žužek, povej mi, kateri razlogi so ti brasnili, da NISI omenil politikov, ki so s Slvoenijo barantali PO vojni???? KDO so politiki, ki so velik del našega ozemlja po vojni šenkali Hrvatom? Imaš jajca, da to storiš? :-)

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano