Nedelja, 17. 12. 2023, 22.20
4 mesece, 1 teden
Kako so se v primerjavi s Slovenci tega lotili Hrvati in Nemci #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,86
"Celotna družba izgublja prihodke. Teh obremenitev, ko skupaj seštejemo vse, kar že velja, in vse, kar se še napoveduje, bo preprosto preveč. Mi moramo gospodarstvu in družbi dati dihati. Manj obremenitev prinaša boljše rezultate. In temu sledijo tiste države, s katerimi se želimo primerjati, ki so uspešne pri reševanju teh težav," je v intervjuju za Siol.net povedal predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Dotaknil se je tudi regulacije cen elektrike in pojasnil, kakšne cene za mala podjetja so v primerjavi s Slovenijo določili na Hrvaškem in v Nemčiji. Kaj je po njegovem mnenju ključna zadeva, ki bi se morala na področju gospodarstva spremeniti v Sloveniji, pa si poglejte v zgornjem videoposnetku.
Blaž Cvar prihaja z družine, v kateri se že več kot 200 let ukvarjajo z gostinstvom. Član obrtne zbornice je že 21 let. Je predsednik sekcije za gostinstvo in turizem pri OZS, julija lani pa je bil izvoljen tudi za predsednika OZS, ki ima 18 tisoč članov, kar pomeni, da je največja reprezentativna zbornica gospodarstva v Sloveniji.
Z njim smo se med drugim pogovarjali o položaju obrtnikov in malih podjetnikov, inflaciji, pomanjkanju delovne sile in napovedani rasti cen elektrike.
Kako vidite trenutne gospodarske razmere v državi z vidika obrtnikov in malih podjetnikov?
Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, ki zastopa interese malega gospodarstva, že nekaj časa opozarja, da se gospodarska klima ohlaja. Večina izvozno naravnanih podjetij, ki so kot podizvajalci vezana na neka večja podjetja v tujini, predvsem na nemškem in avstrijskem trgu, nas že od lanskega leta opozarja na zmanjšanje obsega naročil, torej posledično na zmanjšanje obsega poslovanja. Najprej se je to začelo z lesarji, zdaj pa se to seli na kovinskopredelovalno industrijo oziroma tako imenovane podizvajalce v avtomobilski industriji.
Podatki, ki jih vlada po navadi izpostavlja, še niso skrb vzbujajoči, ampak – kot vemo – do padca proizvodnje in odpuščanja zaposlenih pride z zamikom in takrat je prepozno za ukrepanje. Izkušnje kažejo, da podjetja, ko se zmanjša obseg poslovanja, še vedno vztrajajo pri svoji proizvodnji, saj nimajo možnosti ukrepa čakanja na delo. Delajo na zalogo in ohranjajo število zaposlenih, zato se bojimo, da bo kar naenkrat prišlo tako daleč, da bo že prepozno. Mnoga podjetja, ki so se oglasila pri nas, so nam to dokazala z dokumentacijo.
Za primer lahko navedem eno od slovenskih podjetij, ki ima od marca prihodnje leto za 15 milijonov evrov naročil. Takrat bodo lahko spet polno poslovali, v tem trenutku pa za od 50 do 60 zaposlenih potrebujejo ukrep čakanja na delo za nekaj mesecev, ampak ker tega ukrepa ni, jih morajo odpustiti, čeprav vedo, da jih ne bodo dobili nazaj, ko jih bodo spet potrebovali, saj si bodo našli drugo delo. S tem primerom želim samo opozoriti, da mi potrebujemo ukrepe tudi na zalogo, da preprečimo tisto najslabšo situacijo ali pa možnost, ki bo povzročala dolgotrajnejšo krizo, če bo do nje prišlo.
"Do prekinitve socialnega dialoga s to vlado je prišlo predvsem zaradi tega, ker smo igrali zgolj na eni polovici igrišča in na en gol. Se pravi, delodajalci smo tukaj dobivali zgolj obremenitve, nikakor pa ni poleg te palice prišlo do korenčka, torej do uravnoteženja vseh teh novih predpisov."
In kako se vlada odziva na vse to?
Mi želimo biti vedno konstruktivni predlagatelji in kritiki. Z argumenti. Od začetka mandata te vlade opozarjamo, da se kot država premalo resno odzivamo na razmere v gospodarstvu. To pomeni, da ukrepi ne zaležejo dovolj. Tudi pravih odgovorov na področju znižanja ali pa reguliranja cen električne energije nismo dobili. Naše sosede, države, s katerimi konkuriramo, so imele veliko boljšo regulacijo cen električne energije, zato so bile pri njih cene ves ta čas nižje.
Samo za primerjavo, na Hrvaškem, čeravno smo od nje na boljšem, kar zadeva plače in konkurenčnost, imajo regulacijo cene pri 62 evrih na megavat, pri čemer ta ukrep velja tudi za mala in srednja podjetja. Regulacijo bodo še podaljšali. Pri nas pa je najnižja regulirana cena za gospodinjstva in mali poslovni odjem 115 evrov na megavat, za srednja pa 195 evrov, pri čemer bomo ta ukrep celo ukinili. Kako smo lahko potem konkurenčni? Tudi Nemčija je ceno elektrike za podjetja postavila pri 130 evrih.
V energetski zbornici so vam očitali, da zavajate glede rasti cen elektrike po novem letu, ko za podjetnike ne bo več regulacije. Trdijo, da pretiravate.
Povsem suvereno lahko potrdimo, da so naši izračuni temeljili na javno objavljenih podatkih, ki jih je objavila Zveza potrošnikov Slovenije, ki je tudi pripisala, da so bili podatki pridobljeni na spletnih straneh energetskih distribucijskih podjetij. Drugih podatkov pač ni bilo. Na podlagi teh smo opravili izračune, ki so povsem jasni, in popolnoma suvereno trdim, da so bili točni. Zneski na položnicah za januar 2024 pa bodo pokazali, čigavi izračuni so bili bolj točni.
V tem trenutku še vedno velja, da država regulacije za mali poslovni odjem ne bo podaljšala in bo regulacija, sicer za 90 odstotkov cene, veljala samo za gospodinjstva. Do povišanja cen bo tako gotovo prišlo. Vprašanje je samo, za kakšen odstotek. Ali se bomo bolj približali odstotku, kot so nam ga predstavili v Zbornici energetskih dobaviteljev, ali pa se bomo bolj približali odstotku izračuna, kot smo ga napravili mi.
Razlika v ceni za gospodinjstva in mali poslovni odjem je bila že zdaj pri obstoječi regulaciji 25 odstotkov. Ob upoštevanju tega dejstva bomo po mojem bolj blizu našemu izračunu, ki je bil 80-odstotno povišanje. Njihov izračun je bil 20-odstotno povišanje cene. Zelo bomo veseli, če bo ta odstotek čim nižji. Seveda pa je tudi 20-odstotno povišanje preveč. Mi se bomo pogovarjali še z ministrstvom, ki je pristojno za to področje, da tudi za mali poslovni odjem dosežemo nadaljnjo regulacijo. Če tega ne bomo dosegli, potem pa si seveda želimo, da bodo ta povišanja cen čim nižja.
Sredi naslednjega leta, ko naj bi začel veljati nov tarifni sistem za obračun omrežnine, pa verjetno prihaja nov udarec.
Da, tukaj bo šlo še za eno dodatno obremenitev. Vlada se zelo mačehovsko obnaša do gospodarstva. Samo nizajo nove in nove obremenitve. Zakon o dolgotrajni oskrbi bo obremenil zaposlene in seveda tudi delodajalce. Tudi zakon o delovnih razmerjih je naložil nove obveznosti, tako finančne kot administrativne. Napovedujejo se pokojninska reforma, ki bo plače obremenila za od štiri do šest odstotkov, pa tudi nove obremenitve v drugi fazi sprememb zakona o delovnih razmerjih. Ne pozabimo na spremembe, ki so bile potrjene na področju dohodnine v tako imenovani mini davčni reformi.
Tukaj celotna družba izgublja prihodke. Teh obremenitev, ko skupaj seštejemo vse, kar že velja, in vse, kar se še napoveduje, bo preprosto preveč. Mi moramo gospodarstvu in družbi dati dihati. Manj obremenitev prinaša boljše rezultate. In temu sledijo tiste države, s katerimi se želimo primerjati, ki so uspešne pri reševanju teh težav.
Mi pa preprosto, ko vidimo, da imamo nek primanjkljaj, tega pokrijemo z obremenitvijo. Zadnji primer je interventni zakon v zdravstvu, ki samo zaradi 70-milijonskega primanjkljaja v zdravstveni blagajni ponovno uvaja obremenitev delodajalcev, da morajo nadomestila plač ponovno kriti 30 delovnih dni namesto zdajšnjih 20 delovnih dni. To je mesec in pol plače, ki jo mora delodajalec pokriti.
Menim, da bi morali k temu pristopiti bolj sistemsko in preventivno. Morali bi iti v smeri promocije zdravja na delovnem mestu in seveda preprečevanja zlorab sistema. To pomeni, da vendarle poskušamo ugotoviti, ali je del bolniških odsotnosti upravičen ali ne. Imamo namreč problem absentizma, ki je breme. Država zdaj vidi edino rešitev v dodatni finančni obremenitvi delodajalca, kar pa ni odgovor na reševanje vprašanja absentizma, ki to vse skupaj povzroča.
Želimo povedati, da se moramo vseh teh vprašanj, ki jih naslavljamo zgolj z obremenitvami, lotiti tako, da poiščemo bolj celostne in sistemske rešitve. Dajmo vendarle raje te zadeve reševati v prid gospodarstvu. Dajmo mu dihati in ga manj obremenjevati.
"Podatki, ki jih vlada po navadi izpostavlja, še niso skrb vzbujajoči, ampak – kot vemo – do padca proizvodnje in odpuščanja zaposlenih pride z zamikom in takrat je prepozno za ukrepanje."
Kaj pa inflacija? Kako hud problem predstavlja za obrtnike in kaj se dogaja s plačami zaposlenih pri malih podjetnikih? Ali rastejo v skladu z inflacijo?
Popolnoma jasno je, da bo vsak dober delodajalec moral poskrbeti za svoje kadre, da jih bo obdržal oziroma pridobil, če jih potrebuje. To pomeni, da bo moral poskrbeti za dobre delovne pogoje, za čim boljšo plačo, primerno temu, kar si pač delodajalec lahko privošči. Vprašanje usklajevanja plače z inflacijo je zato stvar vsakega posameznega delodajalca. Če nekdo predpiše dvig minimalne plače, to povzroči rast po celi vertikali navzgor, ker nihče, ki ima malo višjo plačo od minimalne, ne želi ostati tam, ampak bo želel tudi on višjo plačo.
Pomembnejše vprašanje je zato, kako lahko delodajalec izplača plačo, ki prepriča delavca. In tukaj so naše trditve povsem na mestu. Po podatkih OECD smo med najbolj obremenjenimi evropskimi državami, kar zadeva plače. Mi bi želeli, da v korist neto plače vendarle za kakšen odstotek znižamo obremenitve in pogledamo, kje drugje lahko pridemo do primernih in pravičnih obremenitev za obdavčitev, ne pa da vsepovprek, na vseh področjih, tako pri dohodnini kot pri drugih davkih poskušamo samo obremenjevati. Če bi razbremenili plače, bi tudi delavci lahko imeli višje neto plače, saj bi jim država manj pobrala.
Iz tega začaranega kroga oziroma inflacijske spirale, v kateri smo se znašli, ne najdemo izhoda. Mi moramo to inflacijo ustaviti. In ko obremenjujemo, povzročamo seveda še dodatno rast cen. Slovenija tukaj žal ni našla pravega odgovora in zato imamo še naprej nadpovprečno inflacijo.
Kako velik problem je v resnici pomanjkanje delovne sile?
Pri splošnem pomanjkanju kadra zdaj ne govorimo več samo o deficitarnih poklicih, ampak sta v tem položaju že pravzaprav celotno gospodarstvo in javni sektor. Vzroki so tudi v demografski sliki in nataliteti.
V tem trenutku, kot že povedano, gospodarski kazalniki še niso takšni, kot je realno stanje, zato je še vedno prisotno pomanjkanje kadrov. V teh deficitarnih poklicih, v panogah, ki bodo ostale na tej ravni povpraševanja, na primer gradbeni sektor, sploh zaradi sanacije po poplavah in tako naprej, bomo najbrž še naprej potrebovali tujo delovno silo, ker pač imamo domače premalo. Tukaj že vrsto let iščemo odgovore, kako skrajšati postopke za pridobivanje dovoljenj za tujo delovno silo. Nekatere države so našle odgovore in poskrbele za skrajšanje teh rokov. Nam to še ni uspelo.
Vsekakor pa vemo, da bo mnogo poklicev delno ali pa popolnoma nadomestila tehnologija oziroma umetna inteligenca. Ta naj bi po nekaterih napovedih vplivala na 30 odstotkov vseh poklicev. Po izračunih bi lahko z digitalizacijo in uporabo umetne inteligence iz administrativnega dela javnega sektorja v gospodarstvo prestavili od 10 do 15 tisoč delovnih mest. Namesto prejemnikov neposredno iz našega državnega proračuna bi tako naredili tiste, ki bodo ta državni proračun polnili. Če bi poleg tega tiste, ki smo jih v preteklosti izgubili, ko so šli delat čez mejo v Avstrijo, s privlačnim okoljem in spodbudami privabili nazaj, potem bi pravzaprav ta primanjkljaj delovne sile, ki ga trenutno imamo, že skoraj v celoti pokrili.
Se pa lahko razmere hitro spremenijo in zaradi ohlajanja gospodarstva pridemo od pomanjkanja delavcev do presežka delovne sile in odpuščanj, drži?
Popolnoma drži. Zato moramo že prej z ukrepi poskrbeti, da do tega ne pride. Naša zbornica je tako že pred časom predlagala, da se podobno kot v času epidemije sprejme ukrep subvencioniranega skrajšanega delovnega časa in čakanja na delo za tista podjetja, ki se spopadajo z upadom naročil. Ukrep se je izkazal za zelo učinkovitega v času covid-19, saj so podjetja svoje zaposlene aktivirala takoj, ko so se razmere izboljšale.
"V tem trenutku še vedno velja, da država regulacije za mali poslovni odjem ne bo podaljšala in bo regulacija, sicer za 90 odstotkov cene, veljala samo za gospodinjstva. Do povišanja cen bo tako gotovo prišlo."
Kaj se dogaja na področju dialoga med socialnimi partnerji, torej med vlado, sindikati in gospodarstveniki? Je socialni dialog še vedno mrtev?
Do prekinitve socialnega dialoga s to vlado je prišlo predvsem zaradi tega, ker smo igrali zgolj na eni polovici igrišča in na en gol. Se pravi, delodajalci smo tukaj dobivali zgolj obremenitve, nikakor pa ni poleg te palice prišlo do korenčka, torej do uravnoteženja vseh teh novih predpisov. Mi se povsem strinjamo, da če je treba sprejeti neke predpise, ki jih nalaga tudi evropska zakonodaja, čemur smo tudi pritrdili, je potem treba za uravnoteženje teh obremenitev najti nek predpis, ki vendarle olajša nove razmere.
Ne more pa se sprejemati zgolj obremenitev in ukrepov, ki pač gospodarstvu ne dajo dobrih obetov za prihodnost. Tudi tuji investitorji in vlagatelji, ki so že na trgu v Sloveniji, nas opozarjajo, da nam ne kaže nič dobrega. Nemška gospodarska zbornica v Sloveniji je jasno predstavila, kako močno se je zmanjšal odstotek naložb nemških podjetij v Sloveniji, ki pri nas zaposlujejo 15 tisoč ljudi. Medtem pa se seveda odstotek v sosednji Hrvaški povišuje. Zakaj? Ker so bolj prijazni do gospodarstva nasploh, ne samo do tujih podjetij. Tudi selitev naših podjetij iz Slovenije na Hrvaško zaradi novih obremenitev čezmejnega opravljanja storitev, kjer se strošek dela povečuje za 30 odstotkov, je realnost.
V ekonomsko-socialni svet se bomo zagotovo vrnili, ko bodo dana jasna zagotovila za odpravo vseh kršitev v njegovem delovanju, da se ne bo dogajalo, da prideš na sejo ekonomsko-socialnega sveta, pa nimaš gradiva za zelo pomembne točke, ki se tam obravnavajo, in da se potem zelo pomemben zakon, na primer o dolgotrajni oskrbi, sprejme brez neke prepotrebne javne obravnave.
Hočemo seveda tudi jasna zagotovila, da ne bomo več sprejemali zgolj obremenitev, ampak tudi razbremenitve gospodarstva.
Kaj bo s štempljanjem? Kakšne so vaše zadnje informacije iz vlade?
V naši zbornici smo od vsega začetka predloga tega zakona, torej od avgusta 2022 naprej trdili, da zakon tak, kakršen je trenutno v veljavi, za mnoge panoge ni življenjski oziroma izvedljiv. Vlada trdi, da je bil zakon usklajen v ekonomsko-socialnem svetu. Mi smo ga v takšni obliki potrdili samo zato, ker je šlo še za eno v nizu obljub, ki niso bile nikoli izpolnjene, da bomo poleg tega, kar trenutno določa zakon, dobili še podzakonski akt z izjemami ali pa jih bomo definirali v posameznih kolektivnih pogodbah in na tak način prišli do teh rešitev, ki so nujne v tem trenutku.
Po tem zakonu je namreč povsem nemogoče ne biti kršitelj, če nisi ob prihodu delavca prisoten na delovnem mestu kot odgovorna oseba, kot delodajalec ali kot nadzornik. Skratka, treba je vpisati uro in minuto prihoda ter uro in minuto odhoda. To mora nekdo narediti. Tudi elektronskega načina vodenja evidenc v mnogih panogah ni mogoče izvajati, ker če nisi zraven naprave, ki beleži prihod, ali pa zraven tistega, ki si aktivira prihod na delovno mesto, potem lahko prihaja do zlorab, ki so se pojavljale tudi v javnem sektorju, ko so se štempljali, pa v resnici nikogar ni bilo na delovnem mestu.
Skratka, v tem trenutku po izteku teh treh mesecev povsem suvereno pričakujemo, da bo do teh nujno potrebnih sprememb moralo priti. Zaradi 0,3 odstotka kršiteljev, med katerimi so nekateri dejanski kršitelji, pa tudi nenamerni administrativni kršitelji, še ne moremo kaznovati 99,7 odstotka poštenih delodajalcev.
Mi seveda obsojamo vse dejanske kršitelje, zato naj se ta administrativno zahteven sistem uvede zgolj za njih. Zakaj bi obremenjevali vse preostale? Pustimo tiste, ki pošteno delajo, pri miru, in naj vodijo te evidence na način, kot so jih do zdaj.
