Sobota, 1. 4. 2017, 4.00
6 let, 7 mesecev
ANALIZA
Kako so Rusi matirali Todorića
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
26
Usoda Agrokorja, lastnika Mercatorja, največjega slovenskega podjetja, je v rokah dveh ruskih bank. Ti sta že močno zadolženi hrvaški koncern začeli financirati na vrhuncu krimske krize. Nato sta njegovega lastnika Ivico Todorića ujeli v past, iz katere se ne more več rešiti. Kakšno vlogo v zgodbi o finančnem zlomu Agrokorja ima Moskva in kakšni so njeni interesi na Hrvaškem?
Večer je bil še mlad, a luči na odru so že ugasnile. Obiskovalci zagrebškega nočnega kluba Sokol, priljubljenega zbirališča ljubiteljev "narodnjakov", so z nejevero opazovali, kako je zvezda večera, srbski pevec Miroslav Ilić, na hitro zapustil oder. Zunaj je Ilića že čakalo prestižno vozilo. Odpeljalo ga je proti severu mesta.
Tam ga je v svojem dvorcu nestrpno pričakoval Ivica Todorić, lastnik in predsednik uprave Agrokorja. Tisti večer v juniju 2013 je gostil hrvaško poslovno, politično in estradno smetano, v katero se je pomešalo tudi kar nekaj gostov iz Slovenije. Todorić, največji hrvaški tajkun, je verjel, da ima velik razlog za slavje.
"Narodnjaki" na vlaku za Knin
Le nekaj ur prej je Agrokor s Pivovarno Laško in konzorcijem bank podpisal pogodbo o nakupu večinskega deleža Mercatorja, ki ga je pred tem neuspešno naskakoval več let. Zaokrožil je trgovsko-prehrambni imperij, ki je segal od "Triglava do Vardarja". Takrat se je zdelo, da je nad njim le še nebo.
Todorić je svoje uspehe vedno rad praznoval ob zvokih "narodnjakov". Kamere so ga na primer ujele, ko je avgusta 1995, na "vlaku svobode", s katerim je tedanji hrvaški politični vrh odpotoval v pravkar osvobojeni Knin, prepeval enega od hitov hrvaškega pevca Miroslava Škora. To je bilo že v obdobju strme rasti Todorićevega imperija, ki ga je že med vojno – ko je tretjina države ječala pod okupacijskim škornjem – širil s spornimi privatizacijami in ugodnimi posojili hrvaških bank.
Rusi so hitro našli šibko točko Hrvaške.
Skoraj dve desetletji pozneje Todorić verjetno še ni slutil, da so melodije njegove priljubljene glasbene zvrsti, ki si jih je ob nakupu Mercatorja želel slišati v živo, v resnici že njegov labodji spev. Zagotovo pa ni mogel vedeti, da bodo o njegovi usodi odločali kar 2.300 kilometrov stran – v Moskvi.
Todorić le še žeton v igri velikih sil
Danes je Agrokor na robu obstoja, Todorić pa tik pred izhodnimi vrati iz poslovnega sistema.
Še dva meseca nazaj se je to zdelo nepredstavljivo nepoučenemu očesu, ki ni imelo vpogleda v očitno neresnične, morda celo načrtno prirejene finančne izkaze koncerna. Todorić, o katerem je velika večina hrvaških medijev v zadnjih letih pisala le hvalospeve, je danes osrednji lik bančno-političnega resničnostnega šova.
Preberite še:
Todorićev Agrokor: začetek konca balkanskega imperija?
Čudež Andreja Plenkovića: kaj čaka Slovenijo
Balkanski tajkuni, ki osvajajo tudi Slovenijo
A v tej igri ima Todorić v resnici stransko vlogo. Nekdanji gospodar Hrvaške je danes le še žeton na mizi partije pokra za Balkan, ki jo v novi hladni vojni igrajo velike sile. Glavni igralec so trenutno Rusi, natančneje njihova največja banka Sberbank. Na čelu te banke je že vrsto let Herman Gref, dolgoletni prijatelj in politični sopotnik Vladimirja Putina, ruskega predsednika, ki je v Agrokorjevih težavah videl priložnost, da geostrateška razmerja v regiji obrne sebi v prid.
Za to je imel Putin veliko razlogov. Hrvaška, članica EU in zveze Nato, je namreč država, ki spada v interesno sfero ZDA. Leži na južnem kraku prihodnje plinovodne povezave med Jadranskim in Baltskim morjem, s katero bi se države srednje in vzhodne Evrope rešile odvisnosti od ruskega plina. Prek Hrvaške so zahodne države več let z orožjem oskrbovale upornike v Siriji.
Zdaj že nekdanji podpredsednik ZDA Joe Biden, v administraciji Baracka Obame zadolžen za Ukrajino, se je redno sestajal s hrvaškimi državniki. Hrvaška je skupaj s Poljsko največja pobudnica povezovanja držav v trikotniku Jadran-Baltik-Črno morje, ki naj bi bilo po nekaterih idejah nekakšna predstraža Zahoda pred Rusijo. Zaradi lastništva naftne družbe Ina je Hrvaška v sporu z Madžarsko, ključno zaveznico Rusije med članicami EU.
Rusi vedo: Agrokor je enako Hrvaška
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, nekdanja pomočnica glavnega tajnika zveze Nato za javno diplomacijo, je bila v prvih dveh novega leta na nekajdnevnem skrivnostnem obisku v Washington. Kaj je tam v resnici počela, hrvaškim novinarjem ni uspelo izvedeti, saj o njenem obisku ni bilo uradnih sporočil.
Novi predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković je še kot vodja delegacije evropskega parlamenta za Ukrajino odločno nasprotoval ruski priključitvi Krima. Danes je usoda največjega hrvaškega podjetja odvisna od volje ruskih bank.
Novi predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković je še kot vodja delegacije evropskega parlamenta za Ukrajino odločno nasprotoval ruski priključitvi Krima. Za to so ga v Kijevu nagradili z državnim odlikovanjem. Prav zaradi Ukrajine, ki ji je Plenković ponudil "hrvaške izkušnje pri mirni integraciji okupiranih delov države", so se odnosi med Hrvaško in Rusijo lani jeseni močno poslabšali.
Rusi so hitro našli točko, v kateri je Hrvaška najbolj ranljiva.
Agrokor je enako Hrvaška. Todorićev koncern je največji zaposlovalec na Hrvaškem in lastnik največje površine zemljišč na Hrvaškem. Upravlja 33 tisoč hektarjev državnih zemljišč. Agrokor obvladuje vse člene hrvaške prehrambne verige – od njive do trgovske police. Njegov nenadzorovani konec bi imel neslutene posledice za Hrvaško. S seboj bi potopil vrsto dobaviteljev. Povzročil bi socialno bombo, zelo poslabšal bilance hrvaških bank in imel hude javnofinančne posledice.
Vse to v Rusiji dobro vedo. Vprašanje je le, ali so prav zaradi tega že pred tremi leti prvič Todoriću ponudili roko, ki jo je ta z veseljem zagrabil.
Nasmeh do ušes in stisk rok
Bilo je v začetku aprila 2014, ko so iz Sberbank sporočili, da so z Agrokorjem podpisali pogodbo o odobritvi 600 milijonov evrov sindiciranega posojila. Na fotografiji, priloženi sporočilu, sta Ivica Todorić in Herman Gref, oba nasmejana ob stisku obeh rok. Med njima je opaziti razliko. Todorićev nasmeh se razteza do ušes, Grefov je nekoliko bolj zadržan.
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je bila v prvih dveh novega leta na nekajdnevnem skrivnostnem obisku v Washington. Kaj je tam v resnici počela, hrvaška javnost ni izvedela. Nikoli ni skrivala svoje naklonjenosti ZDA.
"Odobritev posojila je velika čast in zadovoljstvo za Agrokor. Še bolj, ker gre za enega od največjih poslov Sberbank Europe do zdaj," je ob podpisu povedal Todorić. S sporazumom je Sberbank, je govoril Todorić, "prepoznala vizijo in strategijo" Agrokorja.
Njegovi lobisti v Sloveniji, ki so mu pomagali utirati pot do nakupa Mercatorja, so dogovor z Rusi medijem "prodajali" kot dokaz, da ima Todorić v vsakem trenutku dostop do finančnih virov na mednarodnem trgu. Še več, tuji financerji naj bi v Zagrebu stali kar v vrsti in Todoriću drug za drugim ponujali šope denarja.
Kmalu je postalo jasno, zakaj. Za najeta posojila je moral plačevati astronomske, kar devetodstotne obresti, ki so na ravni nevzdržnih za vsako normalno poslujoče podjetje.
Že v obdobju, ko je Agrokorjev piarovsko-lobistični stroj prebivalce Slovenije prepričeval o domala božanskem poslanstvu poslovneža, ki bo dokončno presekal z "nacionalnim interesom", so nekateri že vedeli, kaj je resnica. Da je Agrokor več milijard evrov težak dolžniški balon, ki lahko prej ali slej poči, pri življenju pa ga ohranja izključno "nacionalni interes", le da hrvaški.
Noga med vrata in čakanje
Že za nakup Mercatorja se je moral zelo drago zadolžiti z izdajo tako imenovanih obveznic PIK (paid in kind v angl.), ki kotirajo na Irskem. Te že same po sebi veljajo za finančni instrument z visokim tveganjem. Z njimi je Todorić zbral 485 milijonov evrov, ki so jih v večini plačali severnoameriški hedge skladi.
Na čelu Sberbank je že vrsto let Herman Gref, dolgoletni prijatelj in politični sopotnik Vladimirja Putina.
Tudi z denarjem Sberbank je Todorić v resnici zgolj poplačal posojila, ki jih je tem najel pri evropskih in ameriških bankah. Nov sporazum je kot rok vračila predvidel leto 2021, s čimer si je želel kupiti nekaj let časa. Za posojila so jamčile prehrambne družbe iz Todorićevega sistema: Ledo, Jamnica, Zvijezda in PIK Vinkovci.
To je še bolj prepletlo denarne tokove matičnega Agrokorja in njegovih družb, te pa dokončno spremenilo v talca.
Logika Sberbank je bila preprosta. Med vrata Agrokorja je podstavila nogo. Vedela je, da nima kaj izgubiti. Če bi Todorić preživel, bi z njegovim financiranjem več kot dobro zaslužila. Če bi padel, bi ji ostala terjatev do njegovih prehrambnih družb. Gre za eno od panog, v katero Rusija že več let načrtno strateško vlaga.
Osvajalski pohod Sberbank
Ko se je Todorić z Rusi pogajal o posojilu, je bila Sberbank na velikem osvajalskem pohodu. Leta 2011 je kupila rusko investicijsko banko Troika Dialog, leto dni pozneje pa še vzhodnoevropsko divizijo avstrijske Volksbank in peto največjo turško banko Deniz Bank.
V Gazpromu pod vodstvom Alekseja Millerja pipe za plin posamezni državi ne privijejo brez odobritve Kremlja.
To je bilo nadaljevanje vizije Hermana Grefa o preoblikovanju banke, ki je bila še leta 1990 le ena od sovjetskih hranilnic, danes pa je 51. največja banka na svetu.
Leta 2007, ko je Gref neposredno iz ruske vlade, kjer je bil sedem let minister za gospodarski razvoj in trgovino, prišel v Sberbank, je delovala le v dveh državah. Danes je prisotna v več kot dvajsetih: v Nemčiji, Avstriji, na Češkem, Madžarskem, v državah nekdanje Jugoslavije …
Z nakupom Volksbank International, ki se je kmalu preimenovala v Sberbank Europe, je ruska banka prodrla v jedro Evrope. Med letoma 2011 in 2015 je Sberbank Europe skoraj podvojila svojo bilančno vsoto – na dve milijarde evrov. Potrojili so se tudi depoziti nebančnih strank. Na zadnji dan leta 2015 je imela 700 tisoč strank, 280 podružnic, več kot pet tisoč zaposlenih in 14,3 milijarde evrov sredstev.
"Naš cilj v regiji je vzdržna poslovna rast na vseh trgih, vključno z Balkanom. Na vseh trgih bomo ostali prisotni," so v Sberbank Europe za Siol.net odgovorili na vprašanje o načrtih v srednji in jugovzhodni Evropi.
"Novi Hypo," so govorili finančniki
V našo državo je Sberbank prišla v času, ko so bile največje banke v posojilnem krču. Čeprav se je Slovenija omenjala kot naslednja država, ki naj bi prišla pod okrilje "trojke", to ruskih bankirjev ni pretirano motilo.
Podjetniki in bankirji vedo povedati, da je Sberbank v letih 2012 in 2013 posojilni trg napadla z vsemi sredstvi. Prišla je agresivno. Na enak način, kot so v Slovenijo v devetdesetih letih vstopile avstrijske banke, ki so se načrtno širile na območje nekdanjega Habsburškega imperija. V Sberbank so za strankami, kot se rado reče v finančnem žargonu, metali denar.
"To je novi Hypo," je bilo mogoče slišati med finančniki.
Pri tem so imeli v mislih Hypo Alpe Adria Bank. Zdaj že nekdanja avstrijska banka je v svojem zlatem obdobju v Sloveniji nekritično financirala pomemben del slovenske elite, sumljive poslovneže vseh vrst ter tvegane nepremičninske in poslovne projekte. To je počela zaradi različnih motivov – tudi zaradi takšnih, ki so pritegnili pozornost kriminalistov.
Preberite še:
Gneča na desnici: Bog, begunci in kako se odmakniti od Janše
Začetek konca Cerarjeve vlade?
A Sberbank se v Sloveniji ni zapletla v tovrstne afere. Financirala je velika, srednja in mala podjetja. Zgolj v redkih primerih so bila posojila, ki jih je odobrila, vredna več deset milijonov evrov. Velika posojila je pogosto odobrila Sberbank Europe, ne Sberbank Slovenija, ki jo vodi Gašpar Ogris Martič.
Sodelovali so pri skoraj vseh večjih zgodbah v zadnjih letih. Bili so pri reprogramu posojil Mercatorju, Heliosu, Uniorju, Tušu, Perutnini Ptuj in Tosami. Leta 2012 je Sberbank Europe podprla Gorenje s 50 milijoni evrov sindiciranega posojila in financirala Rikovo gradnjo luksuznega hotela Kempinski v Minsku.
Koga v Sloveniji še financira Sberbank?
V Sberbank že nekaj let financirajo tudi slovenske posle ruskih poslovnežev:
- 8,5-milijonski nakup Rimskih term, ki jih je prek Češke izpeljal ruski poslovnež Valery Arakelov,
- Terme Maribor, ki so jih kupili neznani ruski poslovneži, na koncu pa jih je prevzel Gazprom,
- 4,35-milijonsko posojilo za nakup hotela Cubo v središču Ljubljane, in
- 3,5-milijonsko posojilo podjetju Adria Energo, ki se ukvarja s proizvodnjo električne energije.
Sberbank Slovenija vodi Gašpar Ogris Martič (desno). Na fotografiji z zdaj že nekdanjim predsednikom uprave Sberbank Europe Markom Arnoldom.
V zadnjem obdobju je največja zgodba Sberbank v Sloveniji financiranje stanovanjskega kompleksa Belle vie Tivoli, ki ga gradita Gorenje projekt in skupina Kolektor. Projektnemu podjetju K.Tivoli so za šest let odobrili 20 milijonov evrov visoko posojilo.
Od Avstrijcev so Rusi medtem podedovali nekatere poslovne "bolnike", kot so DZS Bojana Petana, Metalka Franca Gajška, Sportina Bahtijarja Bajrovića in Galeb Group Viljema Orla. Sberbank je tudi upnica Dragana Tošića, domnevnega vodje slovenske veje mednarodnega kokainskega kartela, in Petra Kotarja, nekoč vplivnega energetskega lobista, ki je eden od osumljenih v sodni preiskave zadeve šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6).
"Sberbank Slovenija je del skupine Sberbank, ki veliko vlaga v razvoj novih proizvodov in storitev. Vse z namenom ponuditi svojim strankam sodobno raven bančnih storitev. Ena od pomembnih strateških aktivnosti bo digitalizacija in storitve, povezane z digitalnimi kanali," so nam na vprašanje, kakšne načrte imajo v Sloveniji, odgovorili iz Sberbank Europe.
Rusko financiranje na vrhuncu krimske krize
V evforiji ob sklenitvi dogovora s Sberbank je Todorić očitno pozabil na mednarodne okoliščine.
Februarja 2014, slaba dva meseca pred podpisom sporazuma o financiranju, so protesti v Kijevu s položaja odnesli ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki je veljal za izbranca Moskve.
Tudi Sberbank je sofinancirala objekte na prizorišču zadnjih zimskih olimpijskih iger v Sočiju, ki jih je ruski predsednik Vladimir Putin uporabil za novo promocijo ruske vrnitve med velike.
Rusija je bila pred strateško dilemo. Po treh baltskih državah in Gruziji je bila tudi Ukrajina pred prestopom v zahodni tabor, morda celo v zvezo Nato. Misel na ameriške vojake v ruskem "mehkem trebuhu", le dobrih 600 kilometrov stran od Moskve, je bila za Putinove pojme preveč. Odgovoril je z uradno priključitvijo polotoka Krim, ki so ga pred tem zasedli možje v vojaških uniformah brez označb.
Ko je Todorić podpisoval pogodbo s Sberbank, so ZDA in EU proti Rusiji že uvedle prve sankcije. Na vzhodu Ukrajine so izbruhnili spopadi. Petindvajset let po koncu hladne vojne se je začela nova.
"Koordiniran napad" na Sberbank
Poleti 2014 so se sankcije razširile tudi na ruske banke in finančne institucije. Te so doživele dvojni udarec. Sankcije so jim onemogočile pridobivanje finančnih virov na območju EU, Rusija pa je zaradi nizkih cen nafte in strmoglavljenja vrednosti rublja zašla v recesijo, kar je močno poslabšalo finančni položaj številnih komitentov. Bankam je morala pomagati ruska država, ki je vanje vložila 40 milijard evrov.
Tudi največja med njimi je ni odnesla brez posledic. V Sberbank Europe so lani priznali, da zaradi sankcij proti Rusiji in nizkih obrestnih mer "niso mogli v celoti uresničiti načrtovane rasti", zato so morali znova pregledati svoj poslovni model.
Herman Gref je pozneje razkril, da se je ruska matična banka konec leta 2014 znašla na udaru "koordiniranega napada". Milijon strank Sberbank je prejelo sporočila, da bo banka blokirala depozite. V enem tednu so varčevalci dvignili za dobrih 20 milijard evrov prihrankov in banko skoraj spravili na kolena.
Kljub vsem težavam pa so v Sberbank svojo izpostavljenost do Agrokorja le še povečevali. Spomladi lani je pri Sberbank najel dodatnih 350 milijonov evrov posojila. Velik upnik je postala tudi druga največja ruska državna banka VTB. Trenutna izpostavljenost obeh do Todorićevega koncerna presega 1,3 milijarde evrov.
Začetek konca in ruska past
Novembra lani, na vrhuncu napetosti med Rusijo in Hrvaško, sta Sberbank in VTB Todoriću dokončno nastavili past.
Hrvaški dobavitelji, očitno naveličani obljub, da jim bodo poravnali visoke dolgove, so začeli na Hrvaškem ustavljati dobavo. Posledično so se ta teden začele prazniti police Agrokorjevega Konzuma.
Z novim sporazumom sta namreč svoja posojila vezali na (ne)poplačilo obveznic PIK, ki zapadejo spomladi 2018. Bistvo: če Todoriću oziroma Agrokorju ne bi uspelo poplačati teh obveznic, bi samodejno zapadla tudi posojila ruskih bank. Na Agrokor bi v istem trenutku padlo breme poplačila skoraj dveh milijard obveznosti.
V tem primeru bi se Agrokor finančno sesul. To je na mednarodnih finančnih trgih sprožilo paniko. Sledil je plaz slabih novic za Todorića.
Najprej so propadli pogovori z zahodnimi bankami, ki mu kljub neverjetno visokim obrestnim meram niso želele več posojati denarja. V začetku leta je bonitetna agencija Moody's Agrokorju prvič znižala oceno. Začela se je razprodaja Agrokorjevih vrednostnih papirjev. Sledile so prve izvršbe dobaviteljev, na policah je začelo zmanjkovati blaga, na Hrvaškem pa je izbruhnila politična kriza. Duh panike je ušel iz steklenice – vode jamnica.
Dvojna igra Rusov
Ves ta čas Rusi igrajo nekakšno dvojno igro. V eter spuščajo mešana sporočila.
Poglejmo nekaj primerov. Ruskemu veleposlaniku na Hrvaškem Anvarju Azimovu, ki je februarja v odmevnem nastopu poudaril, da ruske banke Agrokorju ne bodo več podaljšale posojil, je sledila pomirjujoča izjava Hermana Grefa, ki "želi, da koncern ostane na nogah".
Pred dnevi se je oglasil visoki menedžer VTB in spet prilil olja na ogenj, saj je Todorića obtožil prirejanja bilanc. Tudi tej izjavi, izrečeni na novinarski konferenci, pa je sledila njena "ublažitev". Iz VTB, ki jo vodi Andrej Kostin, eden od vodilnih ruskih bankirjev še iz časov Borisa Jelcina, so naknadno sporočili, češ da so Agrokorjeve bilance "le" nenatančne in nejasne, ne pa tudi prikrojene.
V vmesnem času sta imeli obe ruski banki nekakšen privilegiran dostop do hrvaških oblasti in Agrokorja. Medtem ko hedge-skladi in drugi imetniki obveznic v Zagreb pošiljajo jezna pisma, dobavitelji pa so do zadnjega čakali z izvršbami, so predstavniki Sberbank in VTB že hodili v Banske dvore, kjer domuje hrvaška vlada. "Smo v intenzivnem stiku z vsemi vpletenimi stranmi. Cilj vseh je isti – najti najboljšo rešitev za Agrokor in njegove deležnike," so nam pojasnili v Sberbank Europe.
Hkrati je Sberbank okrepila še svoja zavarovanja. Med njimi je po novem tudi 28 odstotkov Mercatorja, ki ga je banka za 40 milijonov evrov odkupila od ene od Todorićevih nizozemskih družb. Za kaj je Todorić porabil denar, ni jasno. Informacij, da naj bi s tem denarjem kupoval obveznice PIK, viri v finančnih krogih niso potrdili.
Ni dvoma o tem, da bosta imeli Sberbank in VTB ključno besedo pri izbiranju ljudi, ki bodo prišli v upravo Agrokorja po tem, ko bo začel tudi uradno veljati posebni zakon.
Nevidne vojne za vpliv
Na Hrvaškem smo trenutno priča klasični vojni za vpliv med velikimi silami. Te so običajno, če ne gre za Bližnji vzhod ali Afriko, skoraj vedno tihe in na prvi pogled težko vidne. Ne bojujejo se namreč z orožjem, ampak z drugimi sredstvi. Z naftovodi in plinovodi, s kibernetičnimi napadi in vmešavanjem v politične tekme. Gre za znane recepte iz ameriških učbenikov, ki jih po letih mirovanja spet radi uporabljajo tudi v Rusiji.
Poskusom vplivanja na volitve so bili v zadnjih mesecih priča v več državah evropskega jugovzhoda: Črni gori, Bolgariji in Moldaviji. V ameriškem kongresu še vedno teče preiskava o vmešavanju ruskih oblasti v volitve v ZDA in povezavah kroga novega predsednika Donalda Trumpa s tamkajšnjimi poslovneži in financerji.
Ivica Todorić je danes osrednji lik bančno-političnega resničnostnega šova.
Pri tem so tudi velike državne korporacije pogosto podaljšana roka države, ko gre za druge interese. V Gazpromu pipe za plin posamezni državi ne privijejo brez odobritve Kremlja. Prav ruske banke so ključni financerji nekaterih skrajno desnih evropskih strank, med njimi tudi francoske Nacionalne fronte Marine Le-Pen, ki se zavzemajo za odpravo sankcij.
Tudi Sberbank, po tržni kapitalizaciji največja ruska družba, se verjetno ni zgolj sama odločila zaplesti v "nasedle", takrat tri četrt milijarde evrov vredne posle s smučišči v okolici Sočija, prizorišča zadnjih zimskih olimpijskih iger, ki jih je Putin uporabil za novo promocijo ruske vrnitve med velike.
Med strankami Sberbank, ki se bo morala zdaj umakniti iz Ukrajine, in VTB so številni sporni ruski poslovneži. Tudi nekateri junaki afere "landromat", ki je razkrila sumljive poti denarja ruskih in čečenskih kriminalnih skupin v Evropo in njegovo pranje.
Herman Gref, prvi mož Sberbank, in Aleksej Miller, šef Gazproma, sta enako kot Putin po etničnem izvoru povolška Nemca. Oba sta bila Putinova sodelavca že v obdobju, ko je bil nesporni vladar Rusije še neznani uradnik v administraciji drugega največjega ruskega mesta Sankt Peterburg. Oba sta preživela več krogov čistk na kremeljskem dvoru in obračune med strujami.
Vezana trgovina: Agrokor za Ino?
Usoda Hrvaške je zdaj v rokah Grefa, ki v moskovski "igri prestolov" velja za liberalca z velikim vplivom na Putina, ko gre za gospodarska vprašanja. Zaradi Agrokorjevega lastništva Mercatorja bo od ruskih potez posredno odvisnih tudi deset odstotkov bruto družbenega proizvoda (BDP) Slovenije.
Hrvaška vztraja pri odkupu madžarskega deleža v Ini. O tem se je hrvaški premier Plenković ta teden pogovarjal z madžarskim kolegom Viktorjem Orbanom.
Dolg je bil od nekdaj močno orožje za postavljanje držav v kot. Gref lahko Hrvaško z eno potezo, na primer z odstopom od sporazuma z bankami, ki je bil podpisan včeraj, pahne v kaos, iz katerega se bo težko pobrala. Plenkovićeva vlada je že v prvem letu mandata postala šibka.
To bi lahko imelo širše posledice tudi v drugih zadevah. Veleposlanik Azimov je na primer že sporočil, da so Hrvaški in Madžarski pripravljeni pomagati pri reševanju spora o lastništvu Ine in da Gazprom "za zdaj" ne razmišlja o nakupu madžarskega deleža.
Branje njegove izjave med vrsticami odpira špekulacije o mogoči vezani trgovini, čeprav Plenković vztraja, da bo madžarski delež v Ini odkupila Hrvaška. O tem se je ta teden na neformalnem srečanju evropskih voditeljev na Malti ločeno pogovarjal tudi z predsednikom madžarske vlade Viktorjem Orbanom. Tudi to je vprašanje, ki je pomembno za Slovenijo. Ni skrivnost, da v madžarski naftni družbi Mol pot do Jadranskega morja ob odhajanju iz Ine iščejo v Sloveniji – prek Petrola.
Todorić je žrtev – samega sebe
In Todorić? "Oče" Agrokorja v tej zgodbi seveda ni nikakršna žrtev velikih interesov, ampak lastnih napačnih poslovnih odločitev, megalomanskih ambicij, nebrzdanega širjenja z dolgovi in prepričanosti o svojem večnem prav, ki so jo vsa leta skrbno gojili preostali njegovi menedžerji in večina hrvaških politikov.
"Ženska, odpri vrata! Tukaj sem s svojimi pajdaši," se glasi eden od verzov pesmi Miroslava Škora, ki jih je Todorić na tistem vlaku za Knin prepeval v objemu veljakov takrat vladajoče HDZ. Dve desetletji pozneje je "pajdašev" vedno manj. Zdaj mu bodo odprli še vrata. Izhodna.
26