Janez Janša
Nedelja, 20. 12. 2020, 22.15
2 leti, 11 mesecev
Kako smo Slovenci poslali Jugoslavijo na smetišče zgodovine
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,65
67
Plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji se je udeležilo nekaj več kot 1,36 milijona volivcev oziroma 93,2 odstotka vseh takratnih volivcev. Za samostojno in neodvisno Slovenijo je glasovalo nekaj manj kot 1,3 milijona slovenskih volivcev. V odstotkih je to znašalo 88,2 odstotka vseh takratnih volivcev oziroma 94,7 odstotkov volivcev, ki so glasovali na plebiscitu.
Plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji leta 1990 je prelomni dogodek v slovenski zgodovini. Dvomilijonski narod sredi Evrope, ki je bil več kot tisočletje – ne vedno po lastni volji – del večjih držav, se je enotno odločil za lastno neodvisno državo.
V sredo bo minilo 30 let od plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Na njem je 88,2 odstotka vseh takratnih volivcev glasovalo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Da bo plebiscit uspešen, se je vedelo že na dan plebiscita, 23. decembra, in to ob 22.45.
"Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo"
Ko je bilo jasno, da je plebiscit uspel, se je začelo množično in spontano proslavljanje. Ljudje so prišli proslavljat plebiscitno zmago tudi na ulice. "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo." To so bile zgodovinske besede, ki jih je po plebiscitu izrekel prešerno nasmejani vodja Demosa Jože Pučnik.
Slovesna razglasitev plebiscitnega izida je bila v slovenskem parlamentu (uradno se mu je takrat še reklo slovenska skupščina) tri dni pozneje, 26. decembra. V spomin na ta dogodek vsako leto na ta dan praznujemo dan samostojnosti in enotnosti (pred letom 2005 se je praznik imenoval dan samostojnosti).
Demokratično vrenje v osemdesetih
Plebiscit ima seveda tudi svojo predzgodbo, ki se je začela v 80. letih prejšnjega stoletja, ko se je v takrat še socialistični Sloveniji, ki je bila del Jugoslavije, začelo demokratično vrenje. Nastajati so začela nova družbena gibanja (mirovniki, okoljevarstveniki ...), Društvo slovenskih pisateljev (DSP) se je uprlo unitaristično navdihnjenim skupnim šolskim jedrom, ki jih je vsiljeval Beograd, izhajati je začela Nova revija, partijce pa je jezil tudi tednik Mladina.
Zakon o plebiscitu je določal, da je plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji uspešen, če bo za samostojnost in neodvisnost glasovala vsaj polovica vseh takratnih volilnih upravičencev. Da je temu tako, je bilo znano že na dan plebiscita. Slovenci so tako še isti dan začeli proslavljati plebiscitno zmago na ulicah (na fotografiji).
Vse slabši gospodarski položaj v socialistični Jugoslaviji, ki je zniževal življenjsko raven ljudi, je v Sloveniji sprožil tudi množične delavske stavke, kot sta bili stavka v Litostroju decembra 1987 in stavka železničarjev leta 1988.
Na začetku je bila beseda: 57. številka Nove revije
Pomemben mejnik na poti v samostojnost je 57. številka Nove revije, ki je izšla februarja 1987 in je objavila prispevke za slovenski nacionalni program. Temeljna misel prispevkov je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo, torej v narod z lastno državo. Prispevki so dvignili precej prahu v južnih republikah takratne Jugoslavije, grajala pa jih je tudi Zveza komunistov Slovenije (ZKS).
Več o Novi reviji:
Če se je dolgo časa ugibalo, kolikšna je podpora novim demokratičnim gibanjem med ljudmi, pa je bilo to jasno spomladi 1988. 31. maja tega leta je namreč Služba državne varnosti (SDV) aretirala Janeza Janšo, kolumnista tednika Mladina in kandidata za predsednika mladinske organizacije ZSMS. Aretirana sta bila tudi novinar in urednik Mladine David Tasić in podčastnik JLA Ivan Borštner, medtem ko se je odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl aretaciji izognil.
Več o procesu proti četverici:
Slovenska pomlad
SDV je Janšo in Tasića izročila Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Aretacije in sojenje četverici JBTZ (Janša-Borštner-Tasić-Zavrl) na vojaškem sodišču sredi Ljubljane v srbohrvaškem jeziku so pretresle in razburile Slovence. 21. junija 1988 je na današnjem Kongresnem trgu v Ljubljani v podporo četverici protestiralo več deset tisoč ljudi. Shod je organiziral Odbor za človekove pravice, ki ga je vodil Igor Bavčar. To je bil dan, ko se je začela slovenska pomlad.
Izid plebiscita je bil slovesno razglašen na seji vseh treh zborov slovenske skupščine. Od leve proti desni: podpredsednik skupščine Vitodrag Pukl, predsednik skupščine France Bučar, podpredsednik skupščine Vane Gošnik in predsednik zbora združenega dela Jože Zupančič
Nove stranke načenjajo monopol partijske oblasti
Maja 1988 je bila pod vodstvom kmeta Ivana Omana ustanovljena Slovenska kmečka zveza (SKZ), pravi val ustanavljanja novih strank pa je bil leta 1989. Najprej je bila ustanovljena Slovenska demokratična zveza (SDZ), ki jo je na začetku vodil Dimitrij Rupel, urednik 57. številke Nove revije.
Sledila je Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), ki jo je naprej vodil France Tomšič, vodja litostrojske stavke, pozneje pa ga je zamenjal najbolj znani slovenski protikomunistični oporečnik Jože Pučnik. Ustanovljeni so bili med drugim tudi Zeleni Slovenije in Slovenski krščanski demokrati (SKD), ki jih je vodil Lojze Peterle.
Ustanovitev Demosa
Nove stranke so proti koncu leta 1989 oblikovale predvolilno koalicijo z imenom Demokratična opozicija Slovenije (Demos). Ta je zmagala na parlamentarnih oziroma skupščinskih volitvah aprila 1990. Manj uspešna je bila demokratična opozicija na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva, na katerih je nekdanji predsednik ZKS Milan Kučan premagal Pučnika.
Suverena slovenska država je bila eden glavnih ciljev Demosa, ki je aprila 1990 zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po dolgih desetletjih. Demos je združeval več strank (Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenska kmečka zveza, Slovenski krščanski demokrati, Zeleni Slovenije in Liberalna stranka). Demosu je predsedoval socialdemokrat Jože Pučnik, ki ga je zgodovinarka in novinarka Rosvita Pesek opisala kot motor slovenskega osamosvajanja.
Poleg demokratizacije Slovenije je bil glavni cilj Demosa osamosvajanje Slovenije v skladu z Majniško deklaracijo iz leta 1989, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda. Na drugi strani so pred aprilskimi volitvami tedanje družbenopolitične organizacije na čelu z ZKS in Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL) s Temeljno listino Slovenije 1989 še prisegale na Jugoslavijo.
Razorožitev Teritorialne obrambe
Slovenija je bila tudi vse bolj pod pritiskom JLA. Sredi maja 1990, ko je Demosova vlada pod vodstvom Peterleta šele prevzemala svoje naloge, je JLA začela razoroževati slovensko Teritorialno obrambo (TO). Oktobra 1990 se je znova zaiskrilo, ko je JLA zasedla republiški štab TO, ker je Slovenija namesto projugoslovanskega generala Ivana Hočevarja za načelnika štaba imenovala Janeza Slaparja.
Odločitev za plebiscit in pogajanja z opozicijo
Odločitev za plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji je padla na skorajda tajnem posvetu Demosovih delegatov oziroma poslancev v Poljčah 9. in 10. novembra 1990. Dan pozneje je Pučnik razkril, da so se odločili, da bo 23. decembra plebiscit. Ta dan je bil izbran tudi zato, ker se je pričakovalo, da se bo za božič iz tujine domov vrnilo veliko Slovencev. Ti bi potem tudi lahko glasovali na plebiscitu.
Več o sestanku v Poljčah:
A še pred plebiscitom je bilo potrebno doseči dogovor z opozicijo. Trd oreh je bil zlasti kvorum – koliko volivcev mora glasovati, da bo plebiscit uspešen. Demos je na koncu sprejel zahtevo opozicije, da bo plebiscit uspešen, če bo zanj glasovala vsaj polovica vseh takratnih volilnih upravičencev. Skupščina je tako lahko 6. decembra sprejela zakon o plebiscitu. Za je bilo 203 delegatov, nihče ni bil proti.
Postroj v Kočevski Reki
Pred plebiscitom je bil 17. decembra v Kočevski Reki postroj prvih oddelkov specialne brigade TO. Postroj je predsednik vlade Peterle malce pesniško označil kot dan, ko je "prvič zadišalo po slovenski vojski". Glede na to, da je bil ta dogodek nekaj dni pred plebiscitom, je slovenska vlada (uradno si ji je še reklo izvršni svet) hotela s tem pokazati, da je Slovenija pripravljena zavarovati plebiscitno odločitev za samostojnost. Na postroju je bil od članov predsedstva Slovenije prisoten samo Oman, drugih ni bilo.
Po plebiscitu Slovenija ni več pošiljala nabornikov v JLA. Pod vodstvom obrambnega ministra Janeza Janše se je po plebiscitu začel sklepni del preoblikovanja Teritorialne obrambe (TO) v slovensko vojsko. Spomladi 1991 so slovenski naborniki vojaško obveznost začeli služiti v TO. Prva učna centra sta bila na Igu in v Pekrah pri Mariboru. Na fotografiji je prisega nabornikov na Igu 2. junija 1991.
Plebiscitno vprašanje se je glasilo: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" Na plebiscitu sprejeta odločitev o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije je zavezovala slovenski parlament, da v šestih mesecih od dneva razglasitve izidov plebiscita, torej do 26. junija 1991, sprejme ustavne in druge akte ter ukrepe za osamosvojitev.
Napad JLA na Slovenijo
To se je na koncu tudi zgodilo. 25. junija 1991 je Slovenija razglasila neodvisnost. A je novo državo na evropskem zemljevidu kmalu čakala preizkušnja, saj se je začela agresija JLA. Slovenija se je v desetdnevni osamosvojitveni vojni ubranila in poražena JLA se je do 25. oktobra 1991 dokončno umaknila iz naše države.
Prve države so Slovenijo priznale že kmalu po razglasitvi neodvisnost. Veliko težo za mednarodno priznanje Slovenije je imela zlasti nemška napoved iz 23. decembra 1991 (torej točno leto po slovenskem plebiscitu), da bo 15. januarja 1992 priznala Slovenijo in Hrvaško. 15. januarja 1992 so potem Slovenijo priznale tudi druge članice Evropske skupnosti.
67