Je generacija milenijcev muhasta ali le poskuša preživeti v začaranem krogu nespodbudnega okolja?

Delodajalci so objestni, težava je izključno v njih, ne pa v mladih, pravi antropolog Rajko Muršič. Vlada nam kapitalizem, pohlep je institucionaliziran, kar je krivo, da je slovensko okolje nespodbudno za mlade.

Če nimaš ne stanovanja ne redne zaposlitve in če zaradi tega ne moreš vzeti niti posojila, kako lahko pričakuješ, da se bo nekdo poročil, si ustvaril družino in lepo živel? Občudujem tiste, ki si to upajo, pa jih ni malo, meni antropolog Rajko Muršič.

Če nimaš ne stanovanja ne redne zaposlitve in če zaradi tega ne moreš vzeti niti posojila, kako lahko pričakuješ, da se bo nekdo poročil, si ustvaril družino in lepo živel? Občudujem tiste, ki si to upajo, pa jih ni malo, meni antropolog Rajko Muršič. Foto: Thinkstock

Milenijci, torej tisti, ki so rojeni med letoma 1980 in 2000, so generacija z najvišjo stopnjo izobrazbe, hkrati pa imajo najnižjo povprečno plačo in najvišjo stopnjo brezposelnosti. Med njimi je najmanj poročenih. Veliko jih še vedno živi pri starših in so generacija, ki se najpogosteje seli v tujino.

Zanje velja, da so pogosto bolj liberalni od svojih predhodnikov, bolj odprti za drugačnost. V različnih študijah in člankih lahko preberemo tudi, da generacija milenijcev zelo pogosto menja službe, saj je težko zadovoljiti njihova običajno previsoka pričakovanja. Hkrati lahko zasledimo, da so to običajno optimistični in predani zaposleni, ki so predvsem dobri timski delavci, bolj osredotočeni na kariero in manj na to, da bi si oblikovali družino. To so običajno lastnosti, ki jih danes večina delodajalcev sprejema z odprtimi rokami.

 

Zakaj zamenjajo več delovnih mest od svojih predhodnikov?

Ob brskanju po različnih virih o generaciji lahko dokaj hitro dobimo občutek, da je ta muhasta. Kaj je na tem?

"Razumeti moramo, da smo v obdobju, ko je treba delati več, manj kakovostno," opozori Rajko Muršič, profesor kulturne antropologije na ljubljanski Filozofski fakulteti.

"V večini zaposlitev, ki jih trg dela ponuja, so redne zaposlitve za nedoločen čas prej izjema kot pravilo. Mladi dobro vedo, da nimajo kaj izgubiti, če zamenjajo delodajalce, s katerim niso zadovoljni, a danes je težko dobiti delodajalca, s katerim boš zadovoljen. Izkoriščanja, še posebej v intelektualnih storitvah je toliko, da je vse skupaj postalo že tragikomično. Ta hierarhija oziroma nepravičnost distribucije dela je tako velika, da je mladim popolnoma vseeno, za koga bodo delali. Sčasoma jim postane tudi vseeno, kaj bodo delali - iz tega verjetno izhaja večja fluktuacija. Mislim, da je težava izključno v delodajalcih in dobičkonosnosti trga, nikakor ne v mladih," je prepričan Muršič.

Delovni čas je danes marsikje podaljšan na veliko več kot le osem ur, pogosto jih je 12 ali še več, statistika pa kaže, da je kljub višji doseženi stopnji izobrazbe generacija milenijcev plačana slabše. Delovni čas je danes marsikje podaljšan na veliko več kot le osem ur, pogosto jih je 12 ali še več, statistika pa kaže, da je kljub višji doseženi stopnji izobrazbe generacija milenijcev plačana slabše. Foto: Thinkstock

Slovensko okolje je nespodbudno, število odseljenih mladih narašča

Milenijcev, ki se zaradi odprtih možnosti in razmer, ki vladajo v Sloveniji, selijo v tujino, je skoraj še enkrat več, kot je teh posameznikov v generaciji pred njimi.

"Če bi bil star 20 let in imel možnost delati za nekega delodajalca, ki bi me do konca izkoristil, ali pa oditi v tujino in delati za nekega drugega delodajalca, ki bi me ravno tako do konca izkoristil, a me vsaj bolje plačal, bi odšel v tujino. To je popolnoma logično in človeško," pravi Muršič. Po njegovem mnenju nihče ne odide iz države, ker je ne bi maral, ljudje odhajajo, ker jim to prinaša večji dobiček.

"Slovenija je klavstrofobična glede možnosti, ki jih imamo mladi"

"Ko prideš nekam v tujino, se moraš znajti čisto sam. Kar dosežeš, je rezultat zgolj tvojega lastnega truda, zato pridobiš samozaupanje in samozavest," pravi Brigita Grbin. "Ko prideš nekam v tujino, se moraš znajti čisto sam. Kar dosežeš, je rezultat zgolj tvojega lastnega truda, zato pridobiš samozaupanje in samozavest," pravi Brigita Grbin. Foto: Osebni arhiv Brigita Grbin v Zürichu v Švici dela v agenciji za rekrutacijo kandidatov za delovna mesta velikih družb. Ko se ji je ponudila priložnost, je tja odšla z velikim veseljem in brez zadržkov.

"Razlog, zaradi katerega sem se z veseljem odločila, da grem, je klavstrofobičnost možnosti v slovenskem prostoru. Vedno sem imela občutek, da če v Sloveniji delaš karkoli, to delaš na tako nizki ravni, da mi to ni bil izziv. Ko sem prišla v Zürich, je vse, kar počnem, takoj dobilo večji pomen. Zdi se mi, da lahko s svojim delom tu bolj pripomorem k spremembam, kar me motivira," je 28-letnica zadovoljna s svojo odločitvijo o selitvi.

Ko jo je čez konec tedna obiskala slovenska prijateljica, ki trenutno živi v Dublinu, je ugotovila, da tudi ona razmišlja podobno. "Ko greš enkrat ven, je težko priti nazaj, vsaj v času, ko si še ustvarjaš kariero. Na splošno se mi zdijo razmere tu veliko boljše," pravi Grbinova.

"Težava je bolj kompleksna, ni za vse kriv kapitalizem"

Starši, ki so brez težav dobili službo na trgu dela, so nas vzgajali za razmere, v katerih so živeli oni, ne za svet, v katerem se moramo znajti mi, poudari Grbinova. Želi si, da bi lahko občutila, kakšno je bilo življenje pred 20 ali 30 leti.

"Največja razlika se mi zdi to, da nam lahko naš denar kupi manj, kot je našim staršem, manj je vreden. Nasploh se mi zdi težava v Sloveniji veliko bolj kompleksna kot drugje po svetu, menim pa, da za položaj ni kriv kapitalizem. Slovenija je za majhno državo tako zelo rigidna in ni mi jasno, kako ne vidijo, da bi se lahko spremembe zgodile z lahkoto. Razmere bi se tako malo bolj prilagodile mlajši generaciji. Slovenija preprosto ni spodbudno okolje za mlade," je prepričana Slovenka v Zürichu.

Se v tujini s trudom doseže več?

"Zdi se mi, da imam, odkar sem se odselila, malo drugačno mnenje od vrstnikov v Sloveniji. Preprosto se mi zdi, da nimam več izgovorov za nič. Za določene stvari, ki jih imam v življenju, na primer za to, da sem tu, da imam službo, kakršno imam, sem se res zelo trudila. Ko prideš nekam v tujino, se moraš znajti čisto sam. Kar dosežeš, je rezultat zgolj tvojega lastnega truda. Pridobiš samozaupanje in samozavest, občutek, da lahko s trudom dosežeš čisto vse, kar želiš, kar v Sloveniji manjka," razmišlja Grbinova, ki želi v Švici ostati.

"Prednost generacije je v odprtih možnostih"

Prednost svoje generacije vidi v tem, da imajo veliko možnosti, svet je zanje bolj odprt, a hkrati to vidi tudi kot nekakšno "prekletstvo". "Zdi se mi, da so ljudje kar v nekem krču, ker je to, kaj želiš narediti, res odvisno samo od tebe. Vse se lahko doseže, a z veliko truda. Zdi se mi, da to pri ljudeh povzroča paniko. Včasih je bilo veliko lažje iti po nekih ustaljenih poteh, ker ni bilo toliko stvari na voljo," ugotavlja Brigita Grbin.

Če so še pri starših, so zato, ker so v istem brezizhodnem položaju

"Vse je povezano z objestnostjo tistih, ki so prepričani, da se ves svet vrti okoli dobičkov," pravi Rajko Muršič. "Vse je povezano z objestnostjo tistih, ki so prepričani, da se ves svet vrti okoli dobičkov," pravi Rajko Muršič. Foto: STA Po eni strani so mladi doma in odvisni od staršev, imamo pa celo študente, ki s študentskim delom financirajo starše, potem ko so ti ostali brez dela, opomni Muršič. Kot pravi, je medgeneracijska solidarnost v Sloveniji izjemno dobra.

"A mi ne govorimo o psihologiji, temveč o celotni strukturi družbe, ki se vrti okoli dominantnih točk. To je moč, fizična sila, ki jo ima oblast na eni strani, to so tisti, ki upor zatrejo, na drugi strani pa je finančna moč, ki jo imajo druge elite, ne tisti starši, pri katerih so mladi še doma. Če pogledamo 'mama hotel', so tako starši kot njihovi otroci v istem brezizhodnem položaju, oboji živijo z istim problemom," pojasnjuje Muršič.

"Slovenija je ena redkih držav, morda celo edina država v Evropski uniji, ki nima davka na nepremičnine. In ker ga nimamo, se jih oklepamo, kot se le da, in imamo raje prazna stanovanja, kot da bi jih oddajali v najem, ker nam to ne koristi, kot pravijo ljudje. Nekdo mi je pred časom povedal, da je v Sloveniji v tem trenutku najverjetneje praznih okoli 80 tisoč stanovanj. Toliko družin bi lahko živelo v njih, če bi se jih ljudem zdelo smiselno oddajati," meni Muršič, ki višjo obdavčitev premoženja povezuje z nižjo obdavčitvijo dela.

Kaj mladim prinaša prihodnost?

V prihodnosti bo vse odvisno od družbenih bojev, pravi Muršič. "Če se bodo mladi postavili zase ter našli možnost solidarnostnega delovanja in razvijanja posameznih strok, v katerih si bodo vzeli to, kar jim pripada, se bodo stvari spremenile, če bodo oportunistično čakali na to, da se kaj zgodi, pa se to ne bo zgodilo. Potreben je premislek o samostojnem delovanju, predvsem pa sodelovanje z ljudmi, ki so v podobnem položaju, združevanje je ključno," ugotavlja antropolog. Dodaja, da je marsikaj mogoče doseči, če se zavedaš, da nekaj ni prav in da obstajajo boljše rešitve. Po njegovem mnenju mladi te boljše rešitve tudi poznajo.

"Kolikor vidim mlade, vedno delajo po svoje, se znajdejo in naredijo kar nekaj dobrih reči, ki jih opazimo šele pozneje. Glede tega sem precej bolj optimističen, kot bi bilo mogoče prav. Predvsem jim je treba zaupati, rešitve pa potem pridejo same od sebe," je prepričan Muršič.

Generacija novih tehnologij - je to dobro ali slabo?

Milenijci so generacija, ki je zrasla z velikimi tehnološkimi novostmi. Narejenih je bilo veliko študij o tem, ali tehnologija na družbo vpliva pozitivno ali negativno, izsledki pa so različni. Antropolog Rajko Muršič novim tehnologijam res pripisuje nekaj moči, a družbe po njegovem mnenju ne morejo spremeniti, družbo spreminjamo ljudje.

"Daleč od tega, da bi bila težava mladih tehnologija. Zdi se mi, da je največji problem mlajše generacije atomizacija družbe in to, da se izgublja skupnost, občutek skupnosti, ki je bil sicer nekoč samoumeven od razreda navzgor. Če zbanaliziram: danes vidimo otroška igrala na zasebnih vrtovih, skoraj vsaka družinica ima zunaj kakšno igralo. To je najhujši strup za družbo, kar si jih lahko zamislimo. Noben pameten telefon, računalnik ali računalniška igrica ne morejo povzročiti toliko škode družbi kot ta zasebna igrala 'samo za mojega otroka'. To je strup. Margaret Thatcher je v preteklosti dejala, da družba ne obstaja, ampak obstajamo le posamezniki, kar se uresničuje. Paradoksalno je, da so računalniške igrice bolj socialne od klasičnih igral. Nimamo več otrok, ki bi se v velikih skupinah podili in vreščali po ulicah, ampak imamo otroke po svojih zasebnih dvoriščih, lepo varno zapakirane. Družbene vezi se vedno vzpostavljajo skozi igro večjega števila otrok. Dobro, da imamo še vedno sistem vrtcev," pravo težavo vidi Muršič.

Sorodne vsebine

Komentarji

7
  • b44326 / 18.07.2016. ob 16:28

    Vlada nam kapitalizem? Model, ne nabijaj. To, kar imamo mi, ni noben kapitalizem.

  • IvanJanezNovak / 19.07.2016. ob 08:48

    samo brezvezno filozofiranje. Dejstvo je da bi 75% telih milenjicev najraje bilo direktorjev kar prvi dan ko stopijo skozi vrata podjetja. in potem ko se jih postavi na realna tla pa užaljeni dajo odpoved in grejo težit drugam.

  • nisemhlapec / 18.07.2016. ob 13:35

    Razmišljanje Brigite je diametralno nasprotno filozofiranju Muršiča Muršič nima pojma.Ker pri nas poslušamo raje Muršiče smo tam kjer smo.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano