Izkušnja iz multikulturnega Bruslja: Ponosni moramo biti na dosežke svoje civilizacije

Lahko smo zelo srečni, da imamo svobodo, vse možnosti za razvoj, lepe kraje, izobrazbo, enakopravnost žensk. To je napredek civilizacije. Le če se bomo tega zavedali, bomo lahko to s ponosom pokazali tudi ljudem, ki prihajajo v Evropo, pravi Vida Forčič, ki je z življenjem v Bruslju izkusila, katere izzive Evropi prinaša mešanje kultur.

V Bruslju v parku z mamicama Zulejko in Bibo

1 / 6

V Bruslju v parku z mamicama Zulejko in Bibo Foto: osebni arhiv

Na praznovanju 18. rojstnega dne Bruseljčanke indijskega porekla

2 / 6

Na praznovanju 18. rojstnega dne Bruseljčanke indijskega porekla Foto: osebni arhiv

Na praznovanju sinovega rojstnega dne so se zbrale mamice z otroki z vseh koncev sveta.

3 / 6

Na praznovanju sinovega rojstnega dne so se zbrale mamice z otroki z vseh koncev sveta. Foto: osebni arhiv

Na srečanju združenja družin v Ixellesu

4 / 6

Na srečanju združenja družin v Ixellesu Foto: osebni arhiv

Vida s sinom, tastom in taščo v Indiji

5 / 6

Vida s sinom, tastom in taščo v Indiji Foto: osebni arhiv

S sinom na tržnici v Indiji

6 / 6

S sinom na tržnici v Indiji Foto: osebni arhiv

Vida Forčič prihaja iz okolice Trsta. Diplomirala je iz slovenistike v Kopru, magistrirala pa iz evropskih študij v Bruslju. Pred kratkim se je iz evropske prestolnice vrnila, zdaj živi in dela v Ljubljani. Pravi, da je tudi ona del bega možganov v Furlaniji-Julijski krajini, tam je to enako velika težava kot v Sloveniji.

Veliko se je ukvarjala z vprašanjem identitete, najprej kot Slovenka v zamejstvu, potem pa so jo ta vprašanja zanimala, ker je zaživela v multikulturnem Bruslju, kjer je ostala šest let.

Multikulturen univerzitetni okoliš

V Bruslju je živela v občini Ixelles, ki je univerzitetni predel in velja za razmeroma urejen in nenevaren del Bruslja. Je pa zelo multikulturen. Precej je študentov in drugih tujcev, kot je povsod v Bruslju. V okolici njenega doma v Bruslju je bilo največ Indijcev, Pakistancev in različnih narodnosti iz Afrike.

O svoji bruseljski okolici #video

[video: 64028 / Vida Forčič.]

Ko je prišla v Bruselj, je želela to pestrost izkoristiti in se od nje čim več naučiti. "Vse se mi je zdelo zanimivo in zabavno. Želela sem spoznavati nove ljudi in kulture. Ko pa imaš otroka, vidiš druge stvari. Bolj si pozoren, kdo je okoli tebe, ali je igrišče varno, ali je okolica čista. Stike poskušaš navezati s sosedi, ki imajo otroke."

Začela je opažati vedno več stvari, negativnih za družino. "Socializacija s sosedi, ki niso Evropejci, je na primer veliko težja. Odvisno je seveda od tega, katere narodnosti so. Indijske ženske so vedno v hiši, ne znajo jezika, niso socializirane. Afričani še gredo na kakšno dejavnost, so bolj socializirani, saj znajo francosko, ker prihajajo iz francoskih kolonij."


Preberite še:


Želela je spoznati, kako živijo neevropske družine

Ker se je želela čim bolj vključiti v to multikulturno okolico, se je vključila v občinsko združenje družin. Najprej je bila le udeleženka, potem pa je postala ena od voditeljev. Enkrat na teden so se srečale mamice z otroki do treh let. Srečanje je bilo brezplačno in odprto za vse, a 90 odstotkov je bilo Neevropejk, saj so bile Evropejke večinoma v službi, njihovi otroci pa v jaslih.

Na srečanju združenja družin v Ixellesu Na srečanju združenja družin v Ixellesu Foto: osebni arhiv

Ker je bila še študentka, je imela več časa in si je tudi želela iti tja. "Ob kavici ali čaju smo klepetale o marsičem. Odpirala sem različne teme. Zanimalo me je, kako živijo doma, kakšen odnos imajo z možem. Največ je bilo Maročank in Alžirk, temnopoltih srednjeafriških žensk, od Evropejk pa so najbolj redno prihajale kakšne Romunke ali Albanke. Tam sem izvedela, kako je, ko imaš v Bruslju otroke – kaj lahko pričakuješ, če daš otroka v vrtec."

Veliko žensk je neizobraženih

Ugotovila je, da so Afričanke zelo simpatične – odprte, klepetave, a ogromno jih je neizobraženih. "V našem svetu se znajdejo tako, kot bi se naše prababice znašle pred televizorjem ali računalnikom – pojma ne bi imele. Otroke kar pustijo pred televizorjem, ne znajo jih usmerjati."

Vida je na svoj bruseljski dom rada povabila otroke in mamice, ki jih je spoznala v združenju družin, da so se skupaj igrali, praznovali, klepetali ter skupaj pripravljali jedi iz njihovih krajev. Tako jim je pomagala pri socializaciji in je mamicam včasih kaj svetovala o vzgoji.

Na praznovanju 18. rojstnega dne Bruseljčanke indijskega rodu Na praznovanju 18. rojstnega dne Bruseljčanke indijskega rodu Foto: osebni arhiv

Občutek manjvrednosti

Najbolj pa so bili zanimivi pogovori o položaju žensk. To jo je še posebej zanimalo, saj ima moža iz Indije. Spoznala sta se v Bruslju in se tam tudi poročila. "O slabem položaju žensk v Indiji nisem vedela nič, imela sem pozitivno mnenje. Potem sem ugotovila, da so ženske s tistega dela sveta vedno doma, se ne socializirajo, velikokrat jih možje ne pustijo nikamor oziroma ni zaželeno, da gredo ven. Zato se ne naučijo jezika. Ubogajo moža, ker nimajo službe, v primerjavi z njim imajo velik občutek manjvrednosti."

S tem je povezano veliko drugih stvari, meni Vida. V nekaterih afriških državah je na primer dovoljena poligamija. Nekatere ženske se temu uprejo, druge se ne morejo. Ker se poročijo v svoji domači državi, morda samo versko, tukajšnji organi poligamije ne morejo odkriti. Vida je v Bruslju spoznala več takih primerov.

S sinom na tržnici v Indiji S sinom na tržnici v Indiji Foto: osebni arhiv

Večkrat je že bila v Indiji in tudi govori jezik pandžabi. Opazila je, da se v teh državah – niti ne nujno slabonamerno – državljane registrira le s približnimi podatki. Ko potrebuješ potni list, pač poveš približen datum rojstva. Tega v Evropi ni mogoče preverjati.

Namesto bruseljskega vrtca raje v Slovenijo

Otroka je želela vključiti v vrtec. Toda vsi, ki so bili še na razpolago (najboljše namreč zasedejo domačini, ker vedo, da morajo otroka vpisati že pred rojstvom, če želijo dobiti prostor v boljših ustanovah), so imeli več kot 80-odstotni delež neevropejskih otrok, ki imajo precej drugačne navade.

"Moj otrok na primer ni navajen gledati televizije, ampak rad riše in posluša pravljice. Je tudi bolj miren, kot so po mojih izkušnjah njihovi otroci. Zato me je malo skrbelo, kako bom to izpeljala." Nazadnje sta se z možem odločila, da se raje preselijo na Tržaško oziroma v Slovenijo.

Pripraviti se moramo na to, kar prihaja

"Zelo všeč mi je Ljubljana, Slovenija, rada bi, da se vse to razvije v pravo smer. Glede na to, kar sem videla v Bruslju, mislim, da bi se Slovenija morala boljše pripraviti na sprejem te prihodnosti," meni Vida.

"Če se ne zavedamo dosežkov svoje civilizacije, jih ne moremo pokazati drugim." #video

[video: 64029 / Vida Forčič.]

Kot primer navaja oblačenje žensk. Pravi, da se ženska v Bruslju v kratkem krilu ne počuti prijetno. "Sploh ne zato, ker bi bilo to prepovedano, ampak ker občutek ni dober. Tudi moje prijateljice ne hodijo okoli v kratkih krilih. To ni nič kaj takega, a to so stvari, ki prihajajo. Vprašanje je, kako te ljudi, ki prihajajo, navaditi na naš pristop. Kako dati več pravic tudi njihovim ženskam."

Ponos na dosežke civilizacije

Prepričana je, da bi morali biti predvsem mi sami zelo samozavestni, ponosni na to, kar imamo. "Zavedati se moramo, da smo lahko zelo srečni, da imamo vse to – svobodo, vse možnosti za razvoj, lepe kraje, izobrazbo, enakopravnost žensk. To je napredek civilizacije. Tega bi se moral vsak izmed nas zavedati, zato da bodo prišleki lahko navdušeni nad tem, kako imamo tu dobre šole, urejeno družbo, socialni sistem, in nas bodo začeli posnemati."

Na praznovanju sinovega rojstnega dne so se zbrale mamice z otroki z vseh koncev sveta. Na praznovanju sinovega rojstnega dne so se zbrale mamice z otroki z vseh koncev sveta. Foto: osebni arhiv

"V Sloveniji se marsikdo čuti manjvrednega in bi prišlekom kar vse dovolil, ne vidijo pa, kaj lahko s tem pride. Skrbi me predvsem položaj žensk." Vida meni, da so te ženske kot v časih, kot smo jih imeli mi pred sto ali dvesto leti. "Ženske se ne borijo za enako plačilo ali pravico do porodniškega dopusta, ampak za povsem osnovne stvari. Če pa se niti ne zavedamo, da jim to manjka, jih ne moremo naučiti, kako se za to boriti." Pravi, da ne gre le za muslimanski svet, ampak je podobno na primer tudi v Indiji.

Navade se prenašajo v Evropo

"V družini svojega moža sem videla, kako z ženskami ravnajo v Indiji in kako te navade prenašajo v Bruselj. Ženske absolutno niso enakovredne. Če se temu ne bi uprla, ne bi šlo. In svoj položaj lahko vzdržujem le, ker sem Evropejka. Moškim lahko gledam naravnost v oči. Kot Evropejka imam možnost in pravico, da govorim. Če bi bila Indijka, tega ne bi smela, le ponižno bi gledala v tla in ubogala," trdi Vida.

"Vse to je že med nami, ne le v Bruslju. V vseh velikih mestih po svetu. In to bo zagotovo prišlo tudi v Slovenijo," meni Tržačanka, ki si želi čim več storiti za to, da bi se lahko Evropa boljše pripravila na stvarnost, ki prihaja.

Sorodne vsebine

Komentarji

10
  • Rafko / 12.08.2017. ob 07:55

    Končno en koliko toliko realen pogled. Točno je tudi, da Slovenci nimamo dovolj samozavesti in tujcem dovolimo, da delajo, kaj hočejo, oziroma se mi njim podredimo, kot ugotavlja gospa Vida.

  • Dvomljivec / 12.08.2017. ob 08:50

    marsi kje je že bila in če prav razumem je poročena z indijcem, zato bi se ji težko očitalo zaplankanost, ampak ko je dobila svojega otroka se je umaknila iz multiprimitivnega Bruslja v Slovenijo. To pove zelo veliko o t.i. multikulturnosti v zahodni evropi

  • luka123 / 12.08.2017. ob 08:29

    Točno tako. Žal se zaradi naših politično korektnih politikov lahko kar začnemo pripravljati na zaton evropske civilizacije, ampak če napišem, da je treba ustaviti vse te množice migrantov, ki želijo v Evropo, kljub temu obstaja možnost, da mi bodo "varuhi pravovernosti" zbrisali komentar ...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano