Dragica Kotnik: Sem edina iz pravosodja, ki sem se uprla političnim vplivom, zato sem šikanirana

Konec avgusta je občan v bolnišnici v Izoli ustrelil tri osebe in sodil sebi, kljub sumom, da je storilec posedoval še več orožja, pa preiskovalni sodnik ni izdal odredbe za hišno preiskavo. Je bila ta odločitev pravilna?
Po medijih sem spremljala poročanje o tem dogodku, saj se je zgodil v neposredni bližini mojega doma. Ko sem poslušala o formalnostih glede te hišne preiskave, sem pomislila na misleca (E. Tolle), ki pravi: "Da si nemoralen, ni treba prelomiti zakona, le ubogati ga je treba dobesedno."

Ta misel lepo opiše formalizem ob tem konkretnem primeru, ki je tudi sicer zelo prisoten v Sloveniji. Strogo formalno gledano se hišno preiskavo res odredi, kadar iščemo sledove kaznivega dejanja in predmete, ki bi utegnili biti dokaz v postopku. Če je storilec oziroma osumljenec mrtev, je jasno, da postopka ne bo.

Vendar, ali bi bile v tem primeru res kršene pravice kogarkoli? Storilec je bival sam, poleg tega pa policija odredbe za hišno preiskavo sploh ni potrebovala. Zakon določa, kdaj lahko policija opravi ogled in hišno preiskavo tudi brez odredbe. Med drugim tudi, če je to potrebno za varnost drugih ljudi.

Neverjetno je, da policijo in sodnika v takem primeru tako zelo skrbi zakon – zakonitost in pravice mrtvega storilca, ki je ubil in ranil več oseb, po drugi strani pa dnevno zavestno kršijo ustavne pravice mnogih živih državljanov, tudi otrok, pa niti slabe vesti nimajo.

"Utemeljen razlog, da se opravita ogled in preiskava bivališča, je bil že v tem, da je šlo za morilca, tajnega sodelavca policije, s sumljivim statusom ter ob realnem sumu, da je posedoval še večje količine orožja in streliva." Foto: Bojan Puhek

V pravu (če ga seveda uporabljaš v duhu pravičnosti, ne zlorabe) je tako, da se ni treba slepo oklepati pravne norme, če je ta v neskladju s temeljnimi človekovimi vrednotami, ki so splošno sprejete in same po sebi umevne. Konec koncev policija vedno opravlja zelo podrobne preglede in oglede bivališč v primerih samomorov. Ob sumu, da je storilec posedoval še več orožja, bi vsekakor morali na ogled in opraviti preiskavo te hiše.

Kako si razlagate to, da ste pristali v suspenzu?
V suspenzu sem formalno zato, ker so zoper mene uvedli preiskavo. Ta je bila uvedena ravno zato, da so me lahko dali v suspenz. Zakonskih razlogov za preiskavo namreč ni bilo in jih ni za noben kazenski postopek. Gre za tipično politično odločanje, glede na to, da zakonski razlogi niso bili podani.

Prepričana sem, da zato, ker vodilnim osebam na policiji in tožilstvu ni bilo všeč moje delo pri določenih primerih. To je nujno pripeljalo do odkritja vpletenosti oseb, ki se jih v Sloveniji ne preganja.

Govorim o osebah, ki uživajo absolutno imuniteto, nepisano sicer, ki se jih ne sme preiskovati. To se je jasno pokazalo na primerih, še posebej na primeru mednarodnih trgovcev s prepovedanimi drogami. Ko se je pojavilo ime sina znanega župana, policija njegove vloge ni hotela niti preveriti, prav tako ne sodišče. To je seveda mogoče zato, ker policijo vodijo strukture, ki jih je namestila politika. Ta neformalno obvladuje Slovenijo, ker tožilstvo ni neodvisen organ in ker sodstvo ni neodvisno in strokovno.

Na podlagi česa odločajo slovenski sodniki? #video

Z dnem, ko so uvedli preiskavo, je generalni tožilec imel formalno podlago za suspenz. Po pravu pa tega postopka ni in ga ne bi smelo biti, saj je bila preiskava uvedena povsem nezakonito, na podlagi neustavne določbe zakona. In to čeprav se odmisli dejstvo vseh nezakonitosti, ki so do preiskave sploh privedle, namreč:

• Dokaze zoper mene so ustvarili kar policisti na oddelku, ki sem ga vodila. V sodni praksi je že davno razčiščeno, da policija ne more biti sama sebi vir informacij, ki so podlaga za uvedbo postopka.
• Goran Klemenčič in Darko Stare sta zlorabila institucijo KPK za to, da sta pod krinko, da sem koruptivna, povsem nezakonito zoper mene vodila tajni policijski postopek na podlagi prijave, ki očita prehitro vožnjo in parkiranje v službeni garaži. V njej sta osebno mnenje prijavitelja o tem, ali sem bila pristojna predlagati pregled telefona civilne osebe, in očitna neresnica, da vrhovno državno tožilstvo ni uvedlo preiskave zaradi objave dokumenta, ker je v tem času isti dogodek preiskovala kriminalistična policija PU Ljubljana.
• Preiskovalna sodnica je izdajala odredbe za tajne ukrepe, ne da bi sploh obstajali zakonski in predvsem ustavni pogoji.

Vsi dokazi so bili skratka zbrani nezakonito in že pred uvedbo preiskave je bilo jasno, da očitano dejanje sploh nima znakov kaznivega dejanja in da jih nikoli ne bo imelo. Prav tako dokazi ne potrjujejo očitkov. Določba kazenskega zakonika, po kateri so uvedli preiskavo, je bila neustavna, sodno preiskavo pa so uvedli za dejanje, ki bi bilo (če bi bilo storjeno) le prekršek.

Menda je vsakemu jasno, da je tudi suspenz, ki temelji na taki neustavni odločbi, nezakonit ukrep.

"Odločbe in prijave, ki so jih spisali, so pod vsako strokovno ravnjo, podpisala pa sta jih Goran Klemenčič in Darko Stare, ki zdaj vodita ministrstvo za pravosodje." Foto: Bor Slana

Kaj se je potem dogajalo s preiskavo?
Preiskovalna sodnica mi je lani spomladi sporočila, da je bila preiskava končana že 12. junija 2014. Pridobila sem več potrdil od sodišča, da nisem v nobenem kazenskem postopku, da na nobenem sodišču v Sloveniji zoper mene ni vložena obtožnica. To pomeni, da je bil suspenz zoper mene, ki je kljub temu kar trajal in trajal, nezakonit.

Zato sem pozvala generalnega tožilca, da nezakonit suspenz prekliče. Ni se odzval, so me pa kakih osem mesecev zatem sredi Kopra aretirali zato, da mi je sodnica Testen z Okrajnega sodišča v Ljubljani vročila obtožni predlog. Kaj takega je sicer po zakonu izrecno prepovedano, saj se zoper nikogar ne sme odrejati prisilnih ukrepov zato, da mu sodišče vroči obtožni akt, še zlasti če oseba ne ve, da je v kazenskem postopku. Očitno za slovenske sodnike pri motiviranih gonjah ni ovir za kršitve. Sodnica Testen je odredila aretacijo zato, da mi je vročila obtožni predlog, za katerega ji zakon nalaga, da bi ga morala zavreči!

Gre za to, da po končani preiskavi tožilec ni vložil obtožnice, ampak je za povsem isto dejanje, glede katerega je prej tekla preiskava, za povsem isti dogodek in za povsem iste očitke vložil obtožni predlog na drugo (okrajno) sodišče. To je svojevrsten absurd, saj bi bilo logično, da bi vložil obtožnico, če bi menil, da je bilo kaznivo dejanje storjeno.

"Slovenija pa seveda ni pravna država za vse državljane. To občutim vsak dan, saj sem v ponovnem postopku zaradi dejanja, ki sploh nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ne po prvotni kvalifikaciji in ne po zdajšnji, ki pa opisanemu dejanju sploh ne ustreza." Foto: Bojan Puhek Določeno dejanje, ki ni kaznivo že zato, ker je zakonska določba, ki ga določa, neustavna, tudi ne postane drugo dejanje, če mu spremeniš ime. Dejansko  gre za zlorabo in za način, da se bo ta postopek vleklo čim dlje.

Tako sem pravzaprav zaradi povsem istega dejanja, ki po konkretnem opisu sploh nima znakov kaznivega dejanja, kot ga je opredelil tožilec v obtožnem predlogu, že v drugem kazenskem postopku. Po pravu je to prepovedano in v pravni državi tudi ne bi bilo izvedljivo.

Zakaj tudi o Komisiji za preprečevanje korupcije nimate dobrega mnenja?
Govorim lahko o delovanju komisije v času, ko jo je vodil Klemenčič, in še pred tem, ko jo je vodil Drago Kos. Kako dela pod zdajšnjim vodstvom, ne morem ocenjevati.

Vedeti morate, da je KPK organizacija zunaj sistema, ki nikomur ne odgovarja, vodstvo pa je vedno izbrano politično. Zaradi tega je malo verjetno, da bi bili izbrani res strokovno najbolj usposobljeni ljudje, ki bi sploh razumeli zakon, koruptivna kazniva dejanja in ki bi delali za to, da se korupcija med uradniki zmanjša. Zlasti Klemenčič je to komisijo popolnoma spolitiziral, kar je očitno iz znanih primerov.

"Načeloma mislim, da je KPK popolnoma nepotrebna v državi, kjer policija in tožilstvo delata objektivno, strokovno in apolitično." Foto: Bojan Puhek

Kakšna je vaša osebna izkušnja s KPK?
S KPK sem imela opravka službeno ter bila zaradi njenega neznanja in nestrokovnosti precej šokirana. Prejemala sem neke kvaziovadbe, skoraj vedno anonimna pisma na ravni klevet z njihovimi zahtevami, da se ustvarjajo postopki. Kmalu mi je postalo jasno, da pravzaprav KPK po nekih vzvodih zunaj prava ali po navodilih na podlagi anonimk, polnih klevet, izbere osebo za pregon, nato pa ustvari primere velike korupcije.

Že čisto po službeni dolžnosti se z Darkom Staretom nisem razumela in sem jim dala to tudi vedeti. Potem sta s Klemenčičem na enak način zrežirala postopek zoper mene. Najprej so me razglasili za koruptivno po vseh medijih, pri tem pa mi elementov korupcije niti na abstraktni ravni sploh niso očitali.

Gre za primer z vinjeto, ko sem obtožni predlog zoper policista umaknila, ker je šlo za zrežiran postopek in nezakonite dokaze. Ne da bi mi sploh očitali, da sem to storila zaradi neke obljubljene koristi, so trdili, da je moje strokovno delo korupcija, čeprav gre za čisto strokovno odločitev državnega tožilca. Zakon izrecno določa, da je tožilec pri strokovnem delu samostojen in da ga zaradi tega ni mogoče klicati na odgovornost.

Na enak način bi potem morala biti korupcija tudi vsaka pravno napačna sodba, vsak strokovno pomanjkljiv obtožni predlog, tudi strokovno očitno napačni sklepi ljubljanskih sodišč o uvedbi preiskave zoper mene in delo KPK, ki ne temelji na zakonu.

"KPK ni bila pristojna za uvedbo postopka zoper mene, če ga je že uvedla, pa bi ga morala voditi transparentno, po določbah ZUP in zakona o korupciji." Foto: Bojan Puhek

Kaj se je dogajalo v postopku Komisije za preprečevanje korupcije proti vam?
Začelo se je tako, da je meni podrejeni policist z oddelka, ki se še danes skriva za kodnim imenom Feniks, sicer pa velik oboževalec tedanjega direktorja policije Janka Gorška (sklepam, da po dogovoru), na komisijo podal prijavo. V tej je navajal, da parkiram v službeni garaži, da delam cestnoprometne prekrške, navajal je svoje mnenje o tem, ali sem bila kot državna tožilka pristojna podati predlog za pregled telefona zoper določeno osebo, ter zapisal, da "vrhovno državno tožilstvo ni uvedlo preiskave zaradi objave dokumenta".

Po vsebini ni podal nobene prijave niti korupcije niti kaznivega dejanja, zato ni bilo nobenih pogojev za uvedbo postopka, zlasti pa ne za to, da se mu daje zaščita identitete.

Navajal je tudi očitno laž o nepreiskavi dogodka, saj je v tem času dogodek objave članka v Požareportu preiskovala redna policija.

Nič od tega tudi ni ne korupcija ne kaznivo dejanje, zato KPK ni bila niti pristojna za uvedbo postopka, če ga je že uvedla, pa bi ga morala voditi transparentno, po določbah ZUP in zakona o korupciji. To pomeni, da bi me morala s prijavo seznaniti, me zaslišati ali pa prijavo, tako, kot jo je prejela, poslati policiji.

Namesto tega je KPK na podlagi te "prijave" (iz katere ni niti jasno, kaj je kaznivo, saj naj bi bilo kaznivo to, da sem sodišču podala predlog za pregled telefona odvetnika, ki je to celo sam zahteval), uvedla pravzaprav tajni policijski postopek s tajnim delovanjem, saj je usmerjala policista z oddelka, da o meni zbira informacije.

Feniks je večkrat poročal KPK, med drugim tudi o vsebini moje komunikacije (kar je ustavno zaščitena človekova pravica), ter podal svojo odločitev, da je Dragica Kotnik zagrešila kaznivo dejanje, ker je v zadevi Baričevič preiskovala civilno osebo (mislil je, da odvetnika Mira Senico), za kar po njegovem mnenju ni bila pristojna.

To so seveda neumnosti, ker, prvič, to niti ne "KPK je zoper mene vodila tajni policijski postopek, ki ga po zakonu ne bi smela." Foto: Bojan Puhek drži, predvsem pa pristojnosti oddelka določa zakon in je osebno mnenje nekoga, ki zakona ne pozna, nepomembno. Čeprav taka prijava po vsebini ni prijava korupcije in zato komisija na njeni podlagi ni bila upravičena uvesti postopka, niti podeliti zaščite identitete (poslovnik komisije celo izrecno določa, da komisija prijavo zavrže in ne uvede postopka, če gre v prijavi za izražanje mnenja), sta Stare in Klemenčič uvedla postopek mimo zakona. Trdim, da je bila institucija KPK zlorabljena. Vem, da po pravu nista imela podlage, po katerih oz. čigavih vzvodih sta delovala, pa sama najbolje vesta.

Feniksu se je kmalu pridružila še Čebelica, prav tako sodelavka z oddelka. Tudi njej so na KPK takoj dali zaščito identitete, čeprav ni podala nobene prijave o ničemer. Njena naloga je bila le, da potrjuje to, kar je poročal Feniks. Tudi ona je poročala o vsebini moje komunikacije, torej o tem, kakšna SMS-sporočila prejemam, pa je na KPK sploh niso vprašali, od kod to ve. Prinesla jim je tudi tajni dokument iz mojega spisa, ki ga je seveda pridobila protipravno.

Tako je nastal postopek zoper mene. Jasno je, da nezakonito, saj je za tajno delovanje in za vodenje predkazenskih postopkov pristojna le policija, ki pa mora za tajno delovanje imeti dovoljenje tožilca. Predvsem mora biti za tak ukrep podan sum točno določenega kaznivega dejanja, in to že prej, preden se ukrep dovoli.

Da je zadeva še bolj absurdna, je KPK zoper mene vodila tajni policijski postopek (ki ga po zakonu ne bi smela) glede dogodka v času, ko je sicer isti dogodek legalno preiskovala redna policija, in to na podlagi laži policista Feniksa, "da vrhovno državno tožilstvo ni uvedlo preiskave", in na podlagi njegovih trditev, da sem storila kaznivo dejanje.

"Vedeti morate, da je KPK organizacija zunaj sistema, ki nikomur ne odgovarja, vodstvo je vedno izbrano politično. Malo verjetno je, da bi izbrali res strokovno najbolj usposobljene ljudje, ki bi sploh razumeli zakon, koruptivna kazniva dejanja in delali za to, da se korupcija med uradniki zmanjša." Foto: Ana Kovač

Ste torej zaradi teh dejanj koga ovadili?
Zlorabe, ki sem jih doživela od KPK pod vodstvom Klemenčiča, so za v anale. Zlorabili so institucijo, zlorabili so zakon. Odločbe in prijave, ki so jih spisali, so pod vsako strokovno ravnijo, podpisala pa sta jih Goran Klemenčič in Darko Stare, ki zdaj vodita ministrstvo za pravosodje.

V teh letih bi lahko utemeljeno vložila veliko ovadb, a komu naj jih pošljem? Klemenčiču? Fišerju? Po izkušnjah, ki jih imam, bi jih Fišer poslal v reševanje na tožilstvo v Krško, od koder izvira koruptivno nastavljeni Boštjan Škrlec. Jasno je, da bi tudi ovadbe, čeprav tisočkrat utemeljene, na hitro končale v košu za smeti.

Zakaj se vam to dogaja?
Glede na način, kako je bil uveden, sklepam, da je konkretni postopek plod dogovora med osebami na tožilstvu, KPK in policiji, da se me na željo določene osebe preganja. Drugače tega razumno ni mogoče pojasniti.

Kašen neformalen vpliv ta ima, je bilo očitno iz tega, kako je preiskovalna sodnica vodila preiskavo. Med preiskavo, ki so jo uvedli zaradi domnevne izdaje osebnih podatkov (čeprav niso bili objavljeni), so pregledali moj spis in tam v originalnem dokumentu, ki sem ga poslala sodišču, videli, podatke katerih oseb sem v dokumentu navajala.

Dejansko je šlo za osebne podatke treh ljudi. Sodnica nobenega od teh ni zaslišala kot potencialnih oškodovancev, ampak je kot oškodovanca vabila osebo, katere osebnih podatkov v dokumentu sploh nisem navajala. Kaj si sploh lahko mislim ob tem? Kaj drugega naj na podlagi tega sklenem? Potrdilo se je, da slovensko pravosodje vodijo omrežja.

"Gotovo sem moteča za generalnega državnega tožilca (Zvonka Fišerja, op. p.)." Foto: Bojan Puhek Seveda to ni bil edini "sporni" primer.

Kdo vas torej hoče utišati?
Gotovo sem moteča za generalnega tožilca. Izjemno moteča sem bila za takratnega generalnega direktorja policije. On je oddelek, ki sem ga vodila, pojmoval kot podaljšano roko policije. Ta je formalno tam zato, da preiskuje nezakonito delo policije, vendar le v tistih primerih, ko sama policija to dovoli, večinoma pa dela le to, kar si policija zamisli, in tako, kot si zamisli.

Tako so svojo funkcijo v posebnem oddelku dojemali tudi policisti, ki so na tem oddelku delali, vsaj večina njih. Poročali so vodstvu policije o vsakem mojem dejanju, o vseh odredbah, ki sem jih izdala v zadevah, ko se policija ni strinjala s preiskavo. Na to so me namreč opozorili iz urada vodstva policije.

Kako danes gledate na zadevo Baričevič?
Zadeva Baričevič je tipičen primer, v katerem je redna policija naredila vse, da se smrt zdravnika ne preiskuje. V tem primeru se je vodstvo policije odzvalo popolnoma nasprotno kot v primerih, ko je samo ovajalo policiste. Že primerjava med odzivom policije v primeru iskanja policista, ki naj bi domnevno s kraja dogodka poslal fotografijo poškodovanca, in v primeru, ko naj bi se preiskovalo policista, ki je vodil ogled, zelo jasno pokaže na dvojna merila.

Medtem ko so bili zelo zainteresirani za preiskavo policista, ki naj bi domnevno poslal fotografijo na splet, so bili celo javno proti temu, da se sploh preiskuje delo policista, ki je opravljal ogled. To velja tudi za policiste z oddelka, ki bi morali preiskovati delo redne policije pri tem primeru, saj tega niso hoteli. Takrat sem prejela informacijo iz urada generalnega direktorja policije, da dnevno poročajo vodstvu policije o tem, kaj odrejam, kaj preiskujem.

"V teh letih bi lahko utemeljeno vložila veliko ovadb, a komu naj jih pošljem? Klemenčiču? Fišerju?" Foto: Bojan Puhek

Sprašujem se, ali je policija res opravila preiskavo dogodka oziroma ogled kraja tako, kot je treba. Zakaj taka bojazen? Zakaj tako nasprotovanje temu, da preveri delo policistov na ogledu?

Konec koncev je sestra oškodovanca javno izrazila domnevo, da je bil njen brat umorjen. In objektivno in nepristransko voden ogled seveda nima razloga za prikrivanje bistvenih okoliščin. Sprašujem se, zakaj so preiskovalnemu sodniku s kraja poročali, "da so lastni psi zgrizli svojega lastnika in da zato tu ni nobenega storilca", niti omenili pa mu niso evidentnih okoliščin za dokaz o tem, da je v času dogodka tam zagotovo bila vsaj še ena oseba.

Drugače pač ni mogoče pojasniti situacije na kraju dogodka, saj so bili ob povsem golem oškodovancu lepo zloženi predmeti, kot so telefon, očala, pisalo in umetni moški spolni ud, morda še kaj. Če naj bi psi sami od sebe napadli lastnika in pojedli vso njegovo obleko, je najmanj čudno, da so na njem pustili spodnjice, povsem nemogoče pa, da so na dvorišču ob poškodovanca zložili predmete v "gosjem redu".

Seveda je bilo teh okoliščin, ki so nazorno kazale, da smrt zdravnika ni bila naključje, še več. Tako je prva soseda povedala, da so osebe v civilu, ki so se predstavile kot kriminalisti, iskale morebitne dokaze v njeni kameri. Takih odtisov, ki so značilni za način delovanja Udbe, je v zadevi Baričevič kar mrgolelo.

"Vsi ideološki pripadniki komunizma in nasledniki so izvzeti iz vsakega pregona." Foto: Bojan Puhek

Je bil torej izid postopka po vašem mnenju vnaprej znan?
Zaradi prekršenih številnih predpisov in napak na ogledu so zoper policista vložili obtožni predlog. Jaz si ga nisem izmislila. Utemeljil ga je policist specializiranega oddelka, celo večkrat sem mu ga poslala v dopolnitev. Dejstvo je, da je policija temu postopku nasprotovala; kljub dokazanim napakam na ogledu se je policija na vse pretege trudila te zanikati.

Popolnoma drugačna reakcija vrha policije v tem primeru kot na primer v primeru katarskih ur. Pri tem so na vsak način hoteli, da se sproži postopke zoper določene policiste, jih sami ovadili, pa čeprav tam za kaznivo dejanje sploh ni šlo. Enako je delovala sodnica. Bila je nadvse žaljiva (do mene), pristranska in že od vsega začetka je bilo jasno, da bo izdala oprostilno sodbo.

Zahtevala sem njeno izločitev zaradi pristranskosti, pa je zahtevo zavrgla, čeprav me je pred sojenjem poklicala ravno zaradi tega spisa (pred tem je nisem poznala), govorila o političnem postopku ter mi celo dejala, da obdolženca pozna in da se bo izločila. Izločila se ni, tudi na zahtevo ne.

Nenavadno je bilo, da ji je med prvim in drugim narokom policija čudežno priskrbela izvid krvnih madežev s kraja dogodka, ki ga prej dve leti (ali še več) ni bilo. Kar naenkrat so ti pripadali policistu, ki je prej povedal, da ga ni bilo v prostoru. Našli so ga tako, da so ga poklicali na ogled kraje vozila, ki ni bilo ukradeno, kjer je kadil in odvrgel cigareto, čeprav je prej povedal, da je nekadilec. To so tipične udbovske metode.

"Po sojenju mi je na povsem zasebnem dogodku neka oseba spraševala, ali res ne vem, da je oče obdolženca bivši šef udbe v Ljubljani in da je vendar jasno, da je bil izid sojenja naročen. Tega med sojenjem nisem vedela, s tem se nisem ukvarjala niti takrat niti sedaj." Foto: Bojan Puhek

Če za njimi stoji slovenska policija, je to seveda skoraj nemogoče dokazati. Razen z razumom. Prejšnji direktor NPU je ponudil sodelovanje, le nekaj dni po sestanku z mano pa so ga odstavili s položaja zaradi nadvse čudnega dogodka. Nadvse značilno za delovanje Udbe.

Prav tako reakcija sodnice. Takoj ko sem predlagala, da se kot priči Janeza Zemljariča in Mira Senico (ki ju policisti z oddelka niso hoteli zaslišati) zasliši o tem, zakaj sta se takoj po dogodku pojavila v medicinskem centru Barsos, se je zgražala in zadevo na hitro končala.

Sem pa mimo tega v primeru zaznala odtis Udbe. Formalno je ta zloglasna organizacija sicer odpravljena, dejansko pa je v Sloveniji še kako živa. Njeni pripadniki močno določajo naša življenje.

Govorim o osebah, ki obvladujejo policijo prek svojih kadrov, tako da policijo vedno vodijo v tem smislu preverjeni kadri, ne glede na ministra. Oni potem tudi odločajo o tem, koga se bo preganjalo in koga ne. Seveda so vsi ideološki pripadniki komunizma in nasledniki izvzeti iz vsakega pregona.

Kako ocenjujete slovensko sodstvo in pravosodje?
Če gledam skozi izkušnje iz svojega dela, je sodstvo po znanju in strokovnosti daleč pod ravnjo, ki bi jo utemeljeno pričakovali. Vendar to ni največja težava. Strokovne napake je mogoče dokazati in nepravilne sodbe se popravijo na instancah.

Prava težava, ki je skrb vzbujajoča, pa je, da sodstvo deluje po političnih vzgibih v vseh tistih primerih, ko se na zatožni klopi ali kot stranka pojavijo osebe, za katere lahko domnevajo, kakšno je njihovo politično prepričanje.

"Politični vzgib je žal prisoten na vseh instancah in ga je skoraj nemogoče dokazati." Foto: Bojan Puhek To dokazujejo postopki za dejanja, ki sploh niso kazniva in ki že ob samem začetku sploh nimajo zakonskih znakov. Kljub temu se morajo osebe leta in leta boriti, da dokažejo taka očitna dejstva, čeprav sodnikom zakon nalaga, da obtožbene očitke preverijo in da v takih primerih sojenja ne dopustijo.

Seveda je mogoče, da sodnik nima znanja in morda kaj nenamerno spregleda. Ko ga stranka na to opozori, ko mu citira zakon, sodno prakso in ko je stvar razložena tako, da je še laikom razumljiva, pa ni več razlogov za vztrajanje pri neutemeljeno oziroma nezakonito vodenih postopkih.

Zakon nalaga tudi obsodilno sodbo, če so znaki kaznivih dejanj dokazani, pa vendar so primeri očitno napačnih namernih oprostilnih sodb. Politični vzgib je žal prisoten na vseh instancah in tega je skoraj nemogoče dokazati, saj sodniki namenoma na vseh stopnjah prezrejo zakon in arbitrarno odločajo.

Ste lahko bolj nazorni?
To so dejstva, ki se zelo jasno pokažejo ob primerih oseb, ki pripadajo privilegiranim lobijem. V kar nekaj odmevnih primerih se je to nazorno izpostavilo. Takrat pravo postane raztegljivo kot žvečilni gumi in se ga poljubno uporabi (dejansko pa zlorabi) za to, da se storilce "velikih svinjarij" legalno opere krivde oziroma nedolžne obsodi. Hkrati se zahteva, da je treba sodišča spoštovati.

Absurdno je, da podeljevanje privilegiranih posojil izbrancem politične levice ni kaznivo, zdaj tudi formalno ne, saj je izdana oprostilna sodba. Po drugi strani teče veleproces zaradi svinčnika, ki ga je nekdo pokazal v državnem zboru, medtem ko je govoril o metodah delovanja Udbe.

V nobeni normalni pravni državi z neodvisnim sodstvom seveda ne bi mogli teči taki postopki in tudi po našem zakonu ne bi smeli. Zadeva s svinčnikom namreč sploh nima nobenega znaka kaznivega dejanja, zadeva s privilegiranim posojilom pa verjetno vse objektivne znake zlorabe tako pri tistih, ki so jih podeljevali, kot tudi pri tistih, ki so bili obdarjeni. Z našim zakonom ni nič narobe, vse pa je narobe z ljudmi, ki ta zakon uporabljajo.

"Verjetno sem edina iz sistema, ki si upam na glas reči, da v Sloveniji potekajo politična sojenja." Foto: Bojan Puhek

Kako se lahko v sodstvu in pravosodju kaj spremeni na bolje?
Sistem, takšen, kot je, ko sodstvo odloča samo o sebi, bi deloval le, če bi ključna mesta zasedali kadri, ki bi bili vestni in predani delu, ter če bi odločali le na podlagi kakovosti dela, ne pa politike. Takih pa na ključnih položajih ni. Za zvenečimi imeni in formalno parolo o strokovnih odločitvah so s kadrovanjem izbrane osebe po drugih vzgibih, velikokrat najmanj strokovno usposobljene.

Če bi sistem res deloval, bi sodni svet moral za vse sodnike, ki so izdajali očitno nezakonite sodbe (primerov je kar nekaj) in sodili v postopkih, kjer že osnovne predpostavke, ki jih sicer zahteva zakon, niso bile izpolnjene, brez pomisleka predlagati razrešitev.

Dokler ne bo menjave ključnih kadrov v tem smislu in dokler sodniki za krive obsodbe ne bodo odgovarjali, ne bo sprememb.

Ste slovenski Mandela, kot vas je označil novinar Bojan Požar?
Ne, seveda ne in upam, da mi ne bo treba 30 let preždeti v političnem zaporu. Sem pa edina iz pravosodja, ki sem se uprla političnim vplivom, ki sem jih zaznala pri delu, zato sem šikanirana. Verjetno sem edina iz sistema, ki si upam na glas reči, da v Sloveniji potekajo politična sojenja. Verjetno zato ta oznaka.