Ali bo Jankoviću razpadlo najlepše mesto na svetu?

Nezadovoljstvo ljudi z (ne)urejenostjo komunalne in prometne infrastrukture se vleče že vrsto let. Da bi se stvari vsaj začele urejati, so že pred 12 leti ustanovili civilno iniciativo Civilna družba Spodnji Kašelj-Podgrad-Zalog. "Motila so nas predvsem vprašanja ekološke narave, smrad, ki se je širil iz Kota, ter neurejena Hladilniška cesta, po kateri vozi na stotine težkih tovornjakov. Nepojmljivo je tudi, da veliko hiš sploh še nima svoje kanalizacije – precej gospodinjstev ima še danes stranišče na štrbunk," pravi Milan Mirkov, predsednik civilne iniciative, ki je po njegovih besedah povsem nepolitična. Mirkov pravi, da se z županom Zoranom Jankovićem do zdaj niso prav velikokrat srečali. Se je pa župan junija udeležil sestanka šestih civilnih iniciativ. Obljubil je, da bodo letos končno začeli graditi kanalizacijo med Slapami in Vevčami, vsi drugi pomembni projekti pa naj bi se začeli šele po letu 2014, saj prej ne bo denarja.

Mirkov dodaja, da je župan na tem sestanku največ jeze krajanov požel z vztrajanjem, da bodo ob pokopališču v Polju zgradili bivalne enote za mlade družine – čeprav je bilo zemljišče že zdavnaj prej namenjeno za širjenje pokopališča. Tudi ustrezne infrastrukture ni. V vrtcu Miškolin že zdaj zmanjkuje prostora za vse družine, ki so se preselile v novo naselje v Polju, novih enot v vrtcu pa na občini ne načrtujejo.

Štirideset let obljub "Vse več krajanov je na naši strani, predvsem mladih. Poznajo namreč obljube, ki so jih občinski predstavniki že pred 20, ali celo 40 leti dajali njihovim staršem. Sama sem bila stara devet let, ko je oče odstopil občini velik del zemljišča za vodovod in kanalizacijo. Rekel je, da ve, da sam ne bo dočakal tega dne, upal pa je, da ga bosta njegova otroka. Kljub temu sem se morala zdaj, po 36 letih ob obnovi hiše bojevati za to, da so mi v hišo napeljali kanalizacijo, ki je sicer speljana prav mimo naše hiše. Večina sosedov v ulici kanalizacije še vedno nima," četrtna svetnica Minka Jerebič pojasnjuje, zakaj namerava v prihodnjih tednih sklicati zbor, na katerem bi preverili voljo krajanov, da bi skupaj s četrtno občino Sostro ustanovili svojo občino.

Druga možnost je, da se priključijo občini Dol pri Ljubljani ali kateri od drugih bližnjih občin. "Povsod bi nas sprejeli z odprtimi rokami. Že od leta 1970 imamo v Zalogu namreč centralno čistilno napravo – in prihodek od nje bi za katerokoli občino pomenil velik plus. Če se združimo s Sostrim, kjer se srečujejo s podobnimi težavami, in ustanovimo svojo občino, pa bo MOL izgubil tretjino prebivalcev," pravi Minka Jerebič in dodaja, da so leta 1970 krajanom Polja obljubili, da bodo prvi, ki jih bodo priključili na čistilno napravo. "Zdaj je nanjo priključena že vsa Ljubljana, mi pa še vedno ne. Namesto tega je kanalizacijski vod C-0 napačno zgrajen in nima padca, zaradi česar se odplake zaustavljajo, v Polju pa pogosto smrdi."

"Tudi o novi cesti, ki bi razbremenila ceste v naseljih, se pogovarjamo že nekaj desetletij. Obljube so, a na občini še niso začeli zbirati niti ponudb za odkup zemljišč," pravi Jerebičeva.

Ljubljansko mestece Peyton Da bi podkrepil svoje besede, nas Milan Mirkov popelje še na ekskurzijo po Zalogu. Najprej se ustavimo v Zadružnem domu. Objekt so krajani sami zgradili davnega leta 1948. Še vedno služi svojemu namenu. A leta so naredila svoje in objekt je predviden za rušenje, na MOL pa so krajanom že pred štirimi leti obljubili, da bodo zgradili nov večnamenski dom.

"V kraju so številne športne in kulturne aktivnosti; močni so klubi za namizni tenis, strelsko društvo, v prostorih deluje tudi športno društvo Partizan. Ob tem imamo dve sramotno majhni trgovini in bi nujno potrebovali večjo. A od obljub pred štirimi leti do danes se ni zgodilo nič – in to kljub temu, da so nam četrtni svetniki, ki so v glavnem člani Pozitivne Slovenije, že zdavnaj zagotovili, da župan Janković vedno drži besedo," pravi Mirkov in poudarja, da je njihova iniciativa povsem nepolitična.

"Vseeno nam je, kako je kdo politično opredeljen. Združuje nas le želja po bolj kakovostnem življenju," razlaga, medtem ko se sprehajamo po zloglasni Hladilniški ulici, ki jo še popoldne okoli 15. ure kar preplavljajo tovornjaki. "Pazite!" nenadoma zakriči in v zadnjem trenutku mi uspe, da se izognem ogromnemu tovornjaku, tako širokem, da ga vsaj četrtina seže kar čez rob pločnika. Domačini, ki uporabljajo pločnik, so izogibanja tovornjakom očitno vajeni; sama si, ko ugotovim, da je šlo za centimeter, močno oddahnem. "Kakšne hujše tragedije na srečo še ni bilo, se pa zgodi, da tovornjak zaradi preozke ceste seže tako daleč na pločnik, da mimoidočemu odnese očala." Prometno zagato so po njegovih besedah rešili tako, da so postavili veliko prometnih znakov in hitrost vožnje omejili na 30 kilometrov na uro. Nova cesta, ki bi razbremenila nenormalno težak in gost krajevni promet, je vse bolj oddaljena iluzija.

"Ljudem bo prekipelo!" Kot je razvidno tudi iz spletnega foruma civilne iniciative, imajo ljudje v Polju – predvsem mladi – vsega že tako dovolj, da vse resneje razmišljajo o odcepitvi. Minka Jerebič bo želje krajanov v zvezi s tem preverjala na zboru, ki ga namerava sklicati še v septembru.

"Ne zahtevamo steklene palače, temveč kanalizacijo. Želimo le izpolnitev obljub, ki nam jih dajejo že desetletja in ki bi nam omogočile normalno življenje," pravi Minka Jerebič, sicer članica NSi, ki dodaja, da vsega tudi ni kriv zdajšnji župan – kar precej težav je namreč podedoval od predhodnikov. Vendar pa, pravi, tudi on do zdaj še ni izpolnil stvari, ki jih je obljubil. Kot pojasnjuje, bi bilo pri odcepitvi še nekaj formalnih ovir, saj imena mestnih četrti in skupnosti v MOL zaradi odloka iz leta 1970 sploh ne obstajajo. "A to je birokratska ovira, ki jo bomo že nekako uredili. Dovolj dolgo smo čakali – zdaj bomo vztrajali do konca, če bo le taka volja krajanov!" Trenutno se ji zdi najbolj realna možnost, da se pridružijo Sostru – v tem primeru bi MOL izgubil kar tretjino prebivalcev. Ob tem so jih, še pojasnjuje, s podobno pobudo za odcepitev klicali tudi iz Črnuč.

"Videti je, da za MOL obstaja samo središče Ljubljane, vsi z obrobja pa smo odrinjeni na rob," ugotavlja Jerebičeva.

Milan Mirkov je po drugi strani nekoliko bolj gandijevski: upa namreč, da bi bilo z mestno občino vendarle še mogoče vzpostaviti dialog. "Jasno mi je, da se take spremembe dogajajo počasi – a v naših četrtnih skupnostih res že predolgo čakamo. Kaže, da zgodba s praznimi obljubami in zanemarjanjem res že predolgo traja. Ne vem, kaj bo, če bo ljudem prekipelo."

A tudi če jim bo – v ravno prav oddaljenem Zalogu, ki je kot nekakšen odtrgan in pozabljeni ud Ljubljane, tega najbrž ne bo opazil nihče. Bolj ali manj edini predstavniki občine, ki prebivalce Zaloga sploh kdaj obiščejo, so namreč mestni redarji.