Nedelja, 12. 3. 2017, 18.05
6 let, 7 mesecev
Miha iz Ruande in Ugande: Slovenijo običajno primerjam z nekdanjo punco
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,88
4
V Ugando se je preselil, ker je v primerjavi z Evropo ponujala svobodo in ogromno možnosti. Danes živi na prepihu Ugande in sosednje Ruande, najbolj pa ga osrečujejo preprosti in odprti ljudje.
Miha Logar se je v Afriki znašel že v študentskih letih, tja je odpotoval zaradi diplomske naloge. Študenta novinarstva je zanimalo, na kakšen način lahko tehnologija pomaga državam v razvoju.
"Afriko sem izbral kot primer revne celine s težavami in zdelo se mi je primerno, da jo, če že pišem o njej, grem tudi pogledat. Tako sem se znašel v Ugandi," 18 let pozneje razlaga Miha.
Dežela, ki ga je očarala na prvi pogled
Ko se je vrnil s popotovanja, je v Sloveniji opravil vojaščino, v uniformi zagovarjal diplomsko nalogo, septembra 2000 pa spakiral kovčke in se preselil v deželo, ki ga je očarala na prvi pogled.
"Uganda me je res navdušila. Je zelo lepa, podnebje je super, ljudje so zelo odprti in izjemno prijazni do tujcev," se spominja prvih vtisov o deželi sredi črne celine, kjer se je pozneje tudi poročil in si ustvaril družino.
Mihov ugandski dom, jezero Bunyonyi
V Ugandi je videl ogromno priložnosti. "V Evropi si le kolešček v sistemu, v Afriki pa lahko postaviš svoj lasten sistem. Privlačile so me svoboda in možnosti, ki jih ponuja Uganda. Birokracije ni veliko, ker manjka znanja in kapitala, pa je mogoče najti marsikatero nišo." Če bi ga zanimala ekonomija in bi ustvaril kakšen povsem običajen posel, "bi bil danes verjetno že glavni bogataš".
Vodi socialno podjetje za kulturni turizem
A zanimale so ga povsem druge stvari. Po magistrskem študiju v Ugandi je ustanovil socialno podjetje Edirisa. "Ne verjamem v 'vbogajme' in dejanje zastonj. Ljudem je treba dati možnost, da sami na pameten in pošten način kaj zaslužijo." Ugandčani so sicer delavni, še posebej ženske, a zaradi nizke izobrazbe niso toliko uspešni pri ustvarjanju zaslužka, pri tem jim želi Miha pomagati.
Organizacija Edirisa se ukvarja s kulturnim turizmom in se tako osredotoča na ljudi. Glavna atrakcija je, da se gostje spoznajo z domačini, pri njih prenočijo in tako začutijo pristno afriško življenje. Starejši domačini poskrbijo za prenočišče in gostinsko ponudbo, mlajši pa lahko postanejo vodiči.
Družina Mame Bene, ki na turistično nerazviti strani Bunyonyija gosti popotnike med izleti v Mihovi režiji.
"Ugandčani so idealni za turizem, so zelo prijazni, odprti, smejijo se naravno, plastični nasmeški niso potrebni. Rekel bi, da je to za njih idealen poklic," pojasnjuje Miha.
Poleg omenjenega v Edirisi izvajajo tudi daljše trekinge od jezera Bunyonyi do narodnih parkov Mgahinga, Bwindi in narodnega parka Kraljice Elizabete. Gostje pa prihajajo od vsepovsod, največ iz ZDA, Velike Britanije, Nizozemske in seveda Slovenije.
Blizu Mihove regije je tudi aktivni vulkan v Kongu, Nyiragongo, ki je odlična destinacija za treking.
Domačini ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, kjer je Miha našel svoj novi dom, živijo v majhnih hiškah, ki pa niso več krite s slamo, kot bi si marsikdo predstavljal. So s pločevinasto streho krite preproste hiše, v katerih ne najdemo sanitarnih prostorov in kuhinje, saj nimajo vodovodne napeljave. Živi na prepihu dveh držav
Zadnje čase Miha sicer veliko časa preživi v sosednji Ruandi. V prestolnici te majhne afriške države, Kigaliju, je ustanovil podjetje za odnose z javnostmi in organizacijo dogodkov.
Ruanda sicer nima tiste svobode, ki jo je našel v Ugandi, je pa zato zelo urejena država, tako z okoljskega vidika – na ulicah nikjer ne vidiš smeti, uporaba plastičnih vrečk je celo prepovedana – kakor tudi z vidika sistema. Medtem ko je v Ugandi marsikaj mogoče urediti bolj po kavbojsko, je v Ruandi veliko večji nadzor, zato je kot država tudi veliko dražja.
"Ruanda je bolj podobna Evropi, kot bi Evropo postavil sredi Afrike, medtem ko je Uganda to, kar si predstavljamo o Afriki," pravi Miha, ki mu po vseh letih življenja na vasi zelo ustreza kombinacija mesta in vasi. Kigali je namreč od "njegovega jezera" oddaljen le tri ure.
Peščene plaže jezera Kivu v Ruandi
Ruanda, po velikosti primerljiva s Slovenijo, je po Mihovih besedah po svoje odgovor na Ugando. "Veliko Ruandcev je odraslo v Ugandi, vključno s predsednikom, ta je po genocidu z gverilsko vojsko prevzel oblast. Ti so poskušali stvari, ki v Ugandi ne delujejo, v Ruandi zastaviti drugače. Če bi iz obeh držav potegnil najboljše, bi bil to raj na zemlji."
Ko se želijo Ruandci zabavati, gredo v Ugando
Različna je tudi mentaliteta ljudi. Zgodovina – ne le genocid, temveč na sploh večni spori med Tutsiji in Hutuji – je Ruandce naredila bolj zaprte in konservativne, medtem ko so Ugandčani, ki so prav tako imeli svoj čas vojne in težave, precej bolj odprtega duha in z veseljem sprejemajo tujce. In ko se Ruandci želijo zabavati, grejo v Ugando.
A ne na eni ne na drugi strani meje Miha nikoli ni imel težav z domačini. "To ni tako kot v Sloveniji, kjer ljudje nate kažejo s prstom. Navajeni so, da ljudje prihajajo od vsepovsod, da so si različni. Tega bi se lahko naučila Slovenija." In če se vključiš v družbo in se držiš njihovih pravil, nimaš težav.
Pri partnerjih in prijateljih iz pigmejskega ljudstva Batwa, gozd Echuya, Uganda
Kaj pa komunikacija?
A edina stvar, zaradi katere je Miha nekoliko sram pred domačini, je ta, da se še ni imel časa naučiti njihovega jezika. Potuha je namreč ta, da je angleščina v Ugandi uradni jezik in se mu tako pravzaprav ni bilo treba učiti novega jezika. Sicer je v Ugandi razširjenih več kot 50 različnih jezikovnih skupin.
Nekoliko drugače je v Ruandi, kjer so ob osvoboditvi od francoskega imperija pred komaj nekaj leti francoščino zamenjali z angleščino in tako številni, predvsem starejši, angleško ne znajo.
"Slovenija je zame nekdanja punca, moje srce je v Afriki"
Ko Miho vprašam o Sloveniji, pravi, da je njegovo življenje zdaj v Afriki, tam je njegovo srce, v črno celino je zaljubljen in nad njo želi navdušiti tudi druge. Evrope ne pogreša, Slovenija pa je zanj kot nekdanja punca: "Saj je super, ampak to je preteklost."
A stik ohranja, kolikor mu čas dopušča, se sliši z domačimi in prijatelji, domovino pa obišče bolj redko, medtem ko otroka k starim staršem na obisk pošlje vsako leto, saj jima želi s tem približati drugi del njune identitete.
O vrnitvi ne razmišlja, vseeno pa ostaja Slovenec, čeprav ima ugandski potni list. "Ko Slovenija igra v ekipnih športih, navijam za Slovenijo, ko Slovenija počne neumnosti, me je sram. Glede na to, da Ugandčanom vedno polagam na srce, da morajo biti ponosni na svojo kulturo in način življenja, bi bilo smešno, da bi svojo identiteto zavrnil."
Maani in Enya, Mihova otroka, na drevesni hišici v Edirisi na Bunyonyiju
Gorska gorila v narodnem parku Mgahinga v Ugandi
Sloni iz narodnega parka Kraljice Elizabete v Ugandi
Tradicionalni ročni izdelki z jezera Bunyonyi
Miha in druščina v gozdu Echuya v Ugandi
Drevak s košarami za rakce, specialiteto iz jezera Bunyonyi v Ugandi
Žirafe iz narodnega parka Akagera v Ruandi
Žerjav, ugandski nacionalni ptič
4