"Zapomnim si dobre stvari, slabe pozabljam"

Fotografija prav za to priložnost je nastala na improviziranem teniškem igrišču v središču mesta. Kako to, da ste se po mnogih letih spet spomnili na teniško igro?

Na teniških igriščih sem preživela precej let, nato pa sem zaradi selitve ta šport nekako opustila. No, zdaj je bil mož tisti, ki me je prepričal, da moram spet začeti. Pri igri sodelujejo vse mišice, gre za šport voditeljev. Preprosto si moraš želeti, da žogica preskoči mrežo. Obvladati jo moraš mentalno, ne fizično.

Ali tudi sami spuščate vzdihljaje, kot je to v navadi pri vrhunskih teniških igralcih?

Mislim, da ne. Ker poskušam spet osvojiti ta šport, ves čas – še preveč – mislim na druge stvari – ali sem pravilno postavljena, grem premalo na žogo, kakšna bo pot žogice …

Kako hitri ste pri sprejemanju odločitev?

Zelo zelo hitro se odločam. Vem, kaj je dobro zame. Vsaj zdi se mi, da vem (nasmešek).

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Pravzaprav se ne spomnim. Trenirala sem plavanje, tenis, gimnastiko, balet, izrazni ples, atletiko oziroma šprint, pogosto sem tudi smučala. Z družino smo hodili v hribe, vključena sem bila v planinski krožek.

Šprint?

Ja, imam ali pa sem imela eksplozivno moč. Za šprinterje pravijo, da smo leni ljudje, ampak zase tega ne bi rekla.

Kako ste usklajevali vse te dejavnosti?

Ja, zdaj ko sem mama, si tudi sama zastavljam podobno vprašanje. Ampak kljub vsemu sem še vedno imela dovolj prostega časa. Obiskovala sem glasbeno šolo. Dve leti flavte, osem let kitare, kot študentka pa sem uresničila tudi dolgoletno željo, da bi igrala violončelo. Bilo je malce smešno, osnovno glasbeno šolo sem obiskovala skupaj z malimi "pikipokci", ki so bili komaj kaj večji od instrumenta.

Ko omenjate kitaro. To je super instrument za ustvarjanje atmosfere. Ste kdaj brenkali ob ognju na na morju?

Ne, tega nisem obvladala. Preigravala sem le klasiko po notah.

Kako je dozorela vaša odločitev za vpis na AGRFT?

Po naravoslovno matematični gimnaziji posebnih želja nisem imela, nekdo pa mi je predlagal, da bi bila lahko dramaturginja.

Kaj pa famozni sprejemni izpiti?

Bili so prijetna izkušnja. Spomnim sem predvsem profesorja Marka Marina, s katerim sva se pogovarjala o igralki Mariji Veri. Srečo sem imela, da sem tik pred izpiti nekaj prebrala o njej, prof. Marin pa je bil navdušen, da jo poznam.

Ste v praksi kdaj udejanjili dramaturško kariero?

Ne, že med študijem me je zaneslo v medije. Delala sem na Radiu Kranj in Gorenjskem glasu. Posvečala sem se predvsem kulturnim temam, še posebej filmu in gledališču, nato pa pristala na televiziji.

Ste morali skozi avdicijo?

Ne, uredniku kulturnega uredništva na RTV Milanu Deklevi sem napisala pismo, v njem napisala, česa si želim, kaj je zame umetnost. Nato sem z izkušenim kolegom Iztokom Premrovom nekajkrat odšla na teren, popeljal me je na nekaj snemanj in pojasnil par stvari, in že me je čakal prispevek za zadnja poročila informativnega programa. Spomnim sem, da sem takrat kar jaz razložila urednici Nadi Lavrič, kaj bom naredila, čeprav je ona prispevek želela zapeljati drugače. No, na koncu se je vse dobro izteklo. Ko si mlajši in imaš manj izkušenj, se ti zdi, da vse veš, da si izjemno močan, in to je za tista leta prav. Z izkušnjami, jaz osebno pa predvsem z materinstvom, sem pozneje razvila več previdnosti, zadržanosti, pozorneje prisluhneš mnenju drugih.

Kako bi opisali svoj značaj?

Optimistično zrem v svet, veselim se življenja, rada se družim z ljudmi. Včasih kdaj izrečem nepremišljeno opazko, a ne mislim slabo.

V čem se javnost najbolj moti o vas?

O tem se ne sprašujem, najpomembneje mi je, kaj si o meni mislijo doma, kako se počutijo moji prijatelji. Vsak nosi v sebi dobre in morda malo slabih stvari, a vedno iščem tisto, kar je dobro. Morda res nisem preveč skrbna glede tega, kaj si drugi mislijo o meni.

Kako se odzovete na trače o sebi?

Ob tem se ne ustavljam. Zapomnim si dobre stvari, slabe pozabljam.

Največja prelomnica v vašem življenju?

Zagotovo rojstvo otroka. To je bila zame izjemna priložnost, da začnem temeljito razmišljati o svojem obnašanju in odnosu do življenja. Otrok je ogledalo staršev in če v otroku zapaziš napako, neprimeren odziv, ki ti ni všeč, je treba poskušati popraviti samega sebe.

Ste s projektom "otroci" končali?

Ne vem. Bomo še videli.

Dotakniva se še vaše voditeljske vloge na Planet TV. Vsak sicer želi tlakovati lastno pot, pa vseeno, kateri načini vodenja vam najbolj ustrezajo?

V zadnjem času res veliko spremljam tuje televizije, način vodenja, kretnje, garderobo voditeljev. Občudujem jih kar nekaj. In če že moram izpostaviti nekoga od slovenskih, bi vsekakor izbrala Manico Janežič Ambrožič. Manica je oseba s toplino, razumom, široko razgledanostjo in je poleg tega še izjemna voditeljica.

Kako prenašate stres, ki ga prinaša delo v medijih?

Dokaj dobro oziroma ga znam usmeriti. Najdem si proste trenutke, da se prediham, sprostim in se nasmejim. Ob sebi imam prijatelje, ki ne prihajajo iz sveta medijev in skoznje vidim, da TV Dnevnik ni najpomembnejša stvar na svetu. Da vse le ni tako grozno, kot se na trenutke zdi.

Kdo je vaš prvi kritik? Vam prijatelji povejo svoje mnenje ali se to dogaja le, kadar so njihovi komentarji pozitivni?

Največkrat pokličem svojo mamo. Ravno ona je bila tista, ki me je večkrat pomirila, saj novinar stvari vidi drugače kot gledalec pred TV-ekranom. Poleg tega, da mi tudi prijatelji povejo svoje mnenje, mi je skozi leta uspelo izostriti občutek, kdaj delam dobro in kdaj slabo.

Se vam pred zagonom Planet TV obeta še kak dopust? Kako bi bil videti vaš idealen dopust?

Z družino se kar precej potepamo naokrog. Ob morju smo za obdobje enega leta najeli apartma, pogosto obiščemo Kras, hodimo v hribe. Zame prav posebna vrsta počitniškega užitka pa so počitnice na Cresu. V stari kamniti hiši, umaknjeni od množice. To je res pravi raj.