Teden dni sem živel kot Tito

Kdo je najbolj zaznamoval vaše življenje?

Največji vpliv na mojo košarkarsko pot je zagotovo imel moj oče. Bil je trgovski potnik in je iz Črne gore precej pogosto potoval v Ljubljano. Ko so pri 17 letih začele prihajati ponudbe za igranje v jugoslovanskih klubih, mi je svetoval, naj se namesto za Zagreb ali Beograd raje odločim za Ljubljano in Olimpijo. Ko se danes ozrem nazaj, lahko z gotovostjo rečem, da sem se odločil pravilno.

Koliko let ste imeli, ko ste začeli trenirati košarko?

Dokaj pozno. V naši družini ni bilo nobenega športnega vzdušja, nihče se ni zanimal za šport. Mami je bila frizerka, oče trgovski potnik, brata pomorščaka. Pri 15 letih sem v zelo kratkem času v višino zrasel do 195 centimetrov in košarkarji lokalnega košarkarskega kluba v Herceg-Novem so me povabili na košarkarsko igrišče. V dveh letih sem napredoval do 20 točk na tekmo.

Se spomnite kakšne anekdote, povezane z višino?

Uf, tega je bilo res veliko. Težava je bila tudi v tem, da je skladno z mojo višino rasla tudi moja noga. V tistih časih je bilo nemogoče dobiti čevelj ali športni copat številke 47, zato sem nosil kar dve številki manjše čevlje. Prste sem sicer imel ves čas pokrčene, ampak tako smo takrat živeli. Šele pozneje mi jih je brat, ki je bil pomorščak, nosil iz ZDA. Seveda sem bil tudi v razredu precej višji kot drugi, zato so se pogosto norčevali iz mene. No, z mojo prepoznavnostjo se je tudi ta odnos precej spremenil.

Je višina značilnost vaše družine?

Ne, samo jaz sem zares zrasel.

Glede na to, da ste se s košarko začeli ukvarjati šele pri 15 letih, ste verjetno kot otrok gojili druge poklicne želje. Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Zanimala me je elektrotehnika. Vedno sem nekaj "šraufal". Tako sem recimo razstavil star radio, da sem lahko pogledal, kaj je notri. Bil sem se pripravljen izučiti za električarja, vendar je oče želel, da nadaljujem družinsko tradicijo trgovskega poklica, zato sem se vpisal in opravil trgovsko šolo.

Pa ste kdaj delali kot trgovec, kot trgovski potnik?

Samo med šolsko prakso.

Pa kot akviziter?

Nisem (smeh)! V tej vlogi si pa sebe res ne predstavljam.

Kakšno je ozadje vašega vzdevka Piksi?

Vzdevek si je leta 1977 izmislil moj soigralec in trener, pokojni Krešimir Čošić. Med igro me je menda dvakrat poklical po imenu in očitno mu nekaj ni bilo všeč. Izjavil je, da je ime predolgo in da bom, še preden me bo sploh uspel poklicati po imenu, že na drugi strani igrišča. "Potrebuješ kratko ime. Jaz te bom klical Piksi," je dejal. In tako je ostalo.

Pa vaše grško ime Lefteris?

Ime Lefteris je grška različica imena Slobodan. Izhaja iz besede lefterija, kar je grški izraz za svobodo. Moja mama se je kar dva dneva mučila z mojim rojstvom, in ko sem končno le prijokal na svet, je babica dejala moji mami: "Osvobodila si se! Ne boš se več mučila. Otroku daj ime Lefteris." Ker je bilo v Jugoslaviji nenavadno otroku dati tuje ime, so me imenovali Slobodan. Ko sem leta 1986 odšel v Grčijo – šel sem zaradi mame, ki je tam rojena –, me je mama predstavila kot Lefterisa in ime se je takoj prijelo.

Imate grško državljanstvo? Obvladate grški jezik?

Imam grško državljanstvo. Kar zadeva jezik, pa po 20 letih življenja v Grčiji grško govorim in berem, pisati pa še danes ne znam.

Predvidevam, da počitnikujete v Grčiji.

Med aktivno košarkarsko in trenersko kariero raje nismo dopustovali na grških otokih. Morate vedeti, da je kult športnika ali znane osebe v Grčiji precej drugačen kot pri nas. Tam so me prepoznavali na vsakem koraku, ljudje so se hoteli fotografirati z menoj, poklepetati. To sploh ni bil dopust. Najraje sem na svoji barki v mirnem zalivu Jadranskega morja.

Ustaviva se še pri vaši trenerski vlogi. Je bolj stresna vloga trenerja ali športnika?

Zagotovo trenerja! Športnik pride na trening, si obuje copate in odigra tekmo, gre domov in nanjo pozabi. Trener je tisti, ki je kriv, če igralec ni igral, če je igral slabo … Če ekipa izgublja, naženejo trenerja.

Kaj je pri trenerstvu najtrši oreh?

Najtežje je 12 povsem različnih možganov in karakterjev usmeriti na skupno pot, kjer bodo vsi razmišljali tako, kot si trener želi.

Veljate za trenerja s trdo roko?

Odvisno od karakterja igralca. Eni potrebujejo trdo roko, drugi mamo in očeta, tretji psihologa. Sam sem zagovornik tega, da trener z ekipo ostane in dela več let, saj se le tako lahko doseže neka kontinuiteta.

Na kateri rezultat ste kot trener najbolj ponosni?

S Panathinaikosom sem osvojil dve prvenstvi, prvo leta 1998 in drugo leto pozneje. Navijačem je sicer ljubši drugi naslov, ko smo v dvorani Panathinaikosa premagali Oliympiakos, in še danes govorijo o tem. Meni osebno pa je ljubši prvi, ker nam je z njim uspelo prekiniti 14-letno sušo. Uspelo mi je izriniti mentaliteto poraženca, in to je bil zame največji uspeh. V slačilnico sem jim nalepil slogan: "Misli pozitivno!" Pri srcu mi je tudi osvojitev Koračevega pokala leta 1997.

Pa kot igralec?

Najbolj sem ponosen na svoje prvo leto igranja v Arisu leta 1986, ko smo zmagali na prvenstvu in osvojili pokal Grčije. To je bilo res noro! Zame je bilo to neverjetno, teden dni sem se počutil kot Tito. Kjerkoli sem se pojavil, so ljudje skakali name. Bilo je skoraj smrtno nevarno (smeh). Iz središča mesta sem se preselil na bližnji grič, na vratih sploh nisem imela svojega imena, pošto pa sem sprejemal na naslov kluba.

Pa darila?

Tega je bilo ogromno, od tega, da mi na črpalki ni bilo treba plačati bencina, do tega, da smo jedli zastonj, da so nas oblačili zastonj … Ko te Grk vzljubi, te ima rad kot svojega otroka.

Za kateri klub navijate danes?

Za Olimpijo in Aris. Kot je izjavil moj učitelj, pokojni profesor Nikolić in največja zvezda vseh časov: "Lahko navijaš le za tisti klub, za katerega si 'prešvical' majico!"

O čem se javnost moti o vas?

Menda se govori, da živim na veliki nogi. Kar sem zaslužil, sem si prislužil s trdim delom. Ponoči sem slabo spal, živčen sem bil, tudi zdravstvene težave so me pestile. Nisem prodajal drog in alkohola, vse sem si prislužil na pošten način. Sicer pa sem zelo "low profile" tip človeka, ne izpostavljam se, ni mi všeč, da me fotografirajo, ko sem zunaj igrišča. Najraje sem v krogu družine in prijateljev.

Kakšni so vaši kratkoročni načrti?

Podpisal sem pogodbo in avgusta odhajam v Al Riyadi Beirut v Libanonu.

Bo do takrat še čas za krajši dopust?

Trener nima nikoli pravega dopusta, tudi če sem na čolnu, sta mobilni telefon in internet obvezna oprema.