"Skače, kot bi bila svetovna prvakinja, pa še plavati ne zna!"

Se spomnite, kaj ste si želeli postati kot majhna deklica?

V osnovni šoli sem si najprej želela postati športnica, nato pa športna trenerka ali učiteljica telovadbe.

Katere športne discipline so vam bile blizu?

Vse od košarke, rokometa do atletike. V srednji šoli sem celo igrala v šolski košarkarski in rokometni reprezentanci. Bila sem res navdušena športnica, poznala sem vse igralce jugoslovanske košarkarske lige. In zanimivo je, da sem ravno pred dnevi med obiskom Splita, kjer smo praznovali 20. obletnico slovenskega društva v Splitu, razlagala, kaj iz mladosti me najbolj spominja na Split. In to sta jugoslovanski košarkarski klub Jugoplastika in košarkar Rato Tvrdić. Izkazalo se je, da je častni konzul v Splitu, poleg katerega sem sedela, njegov najboljši prijatelj. In seveda, poslala sem mu svoje pozdrave.

Na katerem položaju ste bili najbolj dragoceni?

Po potrebi sem igrala tudi center. Menda sem imela dober odriv. Sicer pa sem bila tudi organizator igre, krilo, pri rokometu pivot.

Ste imeli kak vzdevek?

Tega pa raje ne bi povedala. Otroci smo se nekaj zmerjali med seboj, ampak bolje, da to kar pustiva.

Kaj se je zgodilo z vašo športno kariero?

Prihajam s podeželja, kjer v šoli nismo imeli telovadnice, zato tudi gimnastike nismo vadili. Poleg tega smo doma imeli kmetijo in nismo hodili na morje, pa tudi kopališča daleč naokoli ni bilo nobenega, zato vse do srednje šole nisem znala plavati.

Sprejemni izpiti na fakulteti za šport so bili iz več disciplin, zato nisem šla niti poskusit. Počasi sem se začela nagibati k študiju jezikov in danes mi ni žal.

Kako se je potem odvila zgodba v zvezi s plavanjem?

V srednji šoli sem obiskovala plavalni tečaj in zdaj znam plavati.

Ste se zaradi tega kdaj znašli v kakšni nerodni situaciji?

Ja, bilo je kar nekaj takih epizod. S svakom sva na blazini potovala od Lucije do Portoroža, pa sploh nisem znala plavati. Spomnim se, da je moja sestra vmes skorajda doživela živčni zlom. No, ko pa sem že mislila, da znam plavati, sem se v Radencih odločila, da preizkusim tudi globoko vodo. Ko sem priplavala do sredine bazena, sem se kar naenkrat začela zavedati, da v resnici sploh ne znam plavati. Na pomoč sem poklicala svaka, ki je bil na drugi strani bazena, in ko me je na nepravilen način reševal, sem skorajda še njega potegnila na dno bazena. Nekaj časa sem se bala vode, pa sem se prisilila, da ga premagam.

Sem pa v času študija v Ljubljani za telesno vzgojo izbrala ravno plavanje. Celo leto sem vadila v Tivoliju in lahko rečem, da sem se takrat res dobro naučila plavati. Je pa zanimivo, da sem od nekdaj zelo rada skakala na glavo. Seveda tam, kjer se je videlo dno. Spomnim se, da mi je profesor za telovadbo takrat dejal: "Skače, kot bi bila svetovna prvakinja, pa še plavati ne zna!"

Kdo vas je najbolj zaznamoval?

Oče, mati in sestra, pozneje pa tudi mož in nekaj prijateljev, ki pa jih ne želim imensko izpostavljati.

Zakaj ne?

Ne vem. No, recimo Marko Rupnik (pater Marko Ivan Rupnik, mozaičar in teolog – op. a.), moj prijatelj iz mladosti in moj duhovni svetovalec. Tudi poročil me je on. Ob njem sem se veliko naučila.

Recimo?

Na osebnostni rasti in tudi na področju duhovnosti.

Imate med politiki prave prijatelje?

Znotraj stranke imam nekaj pravih prijateljev, kar zadeva druge stranke, pa sva bili zelo dobri prijateljici oziroma kolegici z Romano Jordan Cizelj, še v času, ko sva bili evropski poslanki.

Kdo je bil vaš najljubši sosed v poslanskih klopeh?

Poslanec Matej Tonin oziroma kar vsi poslanci NSi so zelo dobra družba. Janez Vasle je za "hece", od srca se mu lahko nasmejiš, tudi Iva Dimic je zelo prijetna sogovornica, prav tako se zelo dobro razumem z Jožetom Horvatom.

Kaj vas je pri vstopu v politiko najbolj presenetilo?

Dejstvo, da te ljudje najbolj skritizirajo, ko narediš nekaj dobrega oziroma želijo temu zmanjšati pomen.

Ste kdaj prijateljevali s kom iz opozicije? Včasih se zdi, da je to nemogoče.

V slovenskem parlamentu niti nisem bila tako dolgo, zato v drugih političnih skupinah nimam posebej dobrih prijateljev. Sem pa imela v Evropskem parlamentu veliko prijateljev tudi iz drugih političnih skupin. Tam je bilo to prehajanje lažje in ni bilo takih osebnih zamer.

V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Ko mislijo, da sem zelo resna in zategnjena.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni, če izvzamemo družino?

Da znam delati veliko stvari in da se dela ne sramujem.

Kako si najhitreje napolnite baterije?

Na domačem vrtu preverim, kako je z rastjo, izpulim plevel, kaj posadim.

Menda je tudi s plevelom treba ravnati po setvenem koledarju. Se držite tega?

Pulim ga, ko imam čas (smeh). Sadimo pa v okviru določenih datumov.

Čez mesec in pol vas čakajo parlamentarne počitnice. Kako bi bile videti vaše idealne počitnice?

Prvi teden dni bi preživela doma, se posvetila pospravljanju, urejanju vrta in okolice, naslednji teden pa bi se odpravila na morje.

Na slovensko ali hrvaško obalo?

Čeprav sem zavedna Slovenka, moram priznati, da je hrvaška obala lepša.