Adijo, osemurni delovnik in službe za nedoločen čas! #intervju

Devetinštiridesetletni Britanec Perry Timms se že več kot 20 let ukvarja s spremembami v poslovanju, zadnjih 13 let je aktiven na področju HR (human resources – upravljanje človeških virov). Zanima ga, kakšen način vodenja bo najbolj motivacijsko vplival na zaposlene in kakšni poklici in spretnosti bodo pomembni v bližnji prihodnosti. Svoje napovedi je strnil v elektronski knjigi z naslovom HR 2025. Pred dnevi je v Ljubljani predaval v okviru dogodka, ki ga je organizirala kadrovska agencija Competo.

Znan je po svoji nalezljivi energiji, spontanih nastopih in neobičajni stilski podobi. Kupuje v trgovinah, katerih ozadje pozna. Pritegnejo ga tiste s kakovostnimi medosebnimi odnosi in posluhom do okolja. Živi z ženo in mačko. Pravi, da ima v življenju srečo. Razvajata ga obe. 

V vaši predstavitvi sem zasledila, da ste življenjeholik, odvisnik od življenja, odločen, da bo spremenil svet. Sliši se zelo obetavno. Zakaj ste se odločili za tak izraz?

Zato, ker mislim, da preveč ljudi govori o delu in življenju, kot da gre za dve ločeni zadevi. Sam razmišljam ravno obratno. Mislim, da se to dvoje lepo dopolnjuje, delo je sestavni del našega življenja. Sicer pa še nisem slišal, da bi to besedno zvezo uporabljal še kdo (smeh, op. a.).

Sam sebe rad označi za življenjeholika, odvisnika od življenja. "Življenje in delo se po mojem mnenju lepo dopolnjujeta, delo je sestavni del našega življenja," pravi Timms. Foto: Vid Ponikvar

Izraz deloholik ima preveč negativen predznak, meni pa se ne zdi čisto nič narobe s tem, če človek rad dela. To na kratko pomeni samo to, da si odvisen od življenja.

Priznam, da je delo pomemben del mojega življenja, si pa brez slabe vesti vzamem tudi čas za hobije. Obožujem ameriško soul glasbo iz šestdesetih let, navijam za naš lokalni nogometni klub Northampton, rad hodim v kino in zelo veliko berem. Zanimajo me sodobni elektronski pripomočki, zgodovina ...

V Ljubljani ste na konferenci kadrovske agencije Competo spregovorili o prihodnosti dela. Imamo razlog za veselje?

Mislim, da ja.

Video: Kakšno bo delo v prihodnosti?*

Pravite, da bo prihodnost dela bolj naklonjena ljudem, ki so samoiniciativni, ki imajo ideje in ne bodo zgolj izvajali navodil nadrejenih, dejstvo pa je, da vsi ljudje niso taki. Nekaterim ustreza vsak dan delati eno in isto, slediti navodilom in izpolnjevati ukaze.

Verjamem, da imajo ljudje določene potrebe in želje, ki jih zaradi nekaterih dejavnikov, kot sta izobraževalni sistem ali poklicno okolje, zatrejo ali pa se zadovoljijo s tistim, kar imajo.

Mislim, da nekateri samo še niso spoznali, da je tisto, kar jih veseli, lahko njihov vir dohodka, način življenja, pa še globlji pomen ima lahko, na primer skrb za okolje.

V preteklosti sem srečal že veliko običajnih ljudi, ki so jim uspele neverjetne reči. To me je utrdilo v prepričanju, da družba, v kateri živimo, in šolski sistem, v katerega smo vpeti, ne omogočata vedno, da bi te želje lahko izživeli, zato je to treba spremeniti.

Veliko ljudi bo reklo: Pa saj sem samo natakar ali receptor. Ni nujno, da to pomeni "samo". Tudi ti ljudje imajo prav gotovo določene spretnosti in sposobnosti, zaradi katerih pri svojem delu lahko izstopajo. Z delom in svojim pristopom lahko ljudem polepšajo dan.

Preberite še:

-> Kdaj je čas, da poiščemo drugo službo?

-> Zakaj vas po razgovoru za službo niso poklicali nazaj?

-> Znaki, ki jih na razgovoru za službo ne smete spregledati

-> Koga bi raje za šefa: strokovnjaka ali karizmatičnega človeka?

-> Kako vemo, ali nam sogovornik na sestanku zaupa?

"Srečal sem že veliko običajnih ljudi, ki so jim uspele neverjetne reči." Foto: Vid Ponikvar

Omenili ste monotono delo. Veliko tega dela bo v prihodnosti, in to že v zelo bližnji prihodnosti, avtomatiziranega, zanj ne bomo več potrebovali ljudi, vsaj ne v takšnem številu, kot smo jih do zdaj. Ti ljudje se bodo morali prekvalificirati, morali se bodo lotiti nečesa novega. Bolje to, kot da so odvisni od socialne podpore.

Zanima me predvsem to, kako lahko ljudje svoja umetniška nagnjenja in hobije izkoristijo tako, da bodo od njih imeli koristi in da jim bo to zagotavljalo prihodke. Ljudje danes bolj cenijo izdelke z dodano vrednostjo in osebnim pristopom.

Predvidevam, da bo ta proces zelo postopen, ljudem pa bo omogočil, da bodo lahko usodo vzeli v svoje roke in ne bodo samo del nekega sistema, ki jih vkaluplja. Pokazali bodo lahko svoj podjetniški duh.

Zaradi sodobnega načina komuniciranja se že zdaj lahko povezujemo z ljudmi z različnih delov sveta, znanje in informacije lahko nabiramo na raznih spletnih tečajih in delavnicah, ki so večinoma brezplačne in tako dostopne vsem. To pomeni, da znanje ni več samo privilegij elite, ampak je dostopno vsem.

"Znanje ni več privilegij ekipe. Zaradi spletnega izobraževanja je dostopno vsem." Foto: Vid Ponikvar Očitno si ga je treba samo želeti.

Točno tako. Svojo vlogo kadrovnika jemljem zelo resno. Mi smo tisti, ki ljudi izbiramo, pomagamo jim pri razvoju, nadgradnji, jih izkoristimo, nagradimo, motiviramo, skratka, vse mogoče.

Ne strinjam se s tem, da mora biti izbiranje kadra uniformirano, bolj se je treba osredotočiti na posameznika.

Vsak je sam svoj človek s svojimi sposobnostmi in potrebami.

Kadrovska služba ima veliko vlogo pri tem, da ljudem pomaga izživeti njihovo kreativnost, želje, žal pa nam do zdaj to še ni bilo povsem omogočeno. Vse skupaj je bilo preveč standardizirano.

Na zadnjem potovanju v ZDA sem se o tem pogovarjal z več ljudmi, ki so zadovoljni s svojo službo. Ko sem jih vprašal, česa si želijo v službi, niti eden ni poudaril, da mu gre za denar.

Vsi so poudarjali pomen okolja, prijaznega do družine, občutka pripadnosti, zaupanja, priložnosti, možnosti osebnega in poklicnega razvoja ter koristi za družbo in okolje. Niti eden ni omenjal višine plače ali delovnega časa, vsi so govorili samo o dobrem občutku, ki jim ga daje delo, ki ga opravljajo. O višjem cilju.

Zato sem tako optimističen in verjamem, da lahko spremenimo pogled na delo. Da bo ta bolj izpolnjujoč.

"Ljudje nismo ustvarjeni za neprekinjeno osemurno delo. Raziskave kažejo, da smo lahko maksimalno učinkoviti od 25 do nekaj več kot 60 minut, potem pa potrebujemo premor. V službah s točno določenim urnikom se to smatra za kršitev pravnilnika." Foto: Vid Ponikvar

Vaš priljubljen rek je, da je služba mrtva, naj živi delo ("The job is dead, long live work!"). Kaj konkretno ste želeli povedati s tem?

Da, služba je del mehanskega ustroja, ki je strogo določen kot algoritem v računalniškem sistemu, delo pa je nekaj drugega.

Vedno več podjetij se izogiba natančnemu opisu nalog in delovnih zadolžitev svojih zaposlenih, raje se osredotočajo na njihove sposobnosti in želje ter jih poskušajo čim bolje vklopiti v misijo in etos podjetja.

Najboljši način spoznavanja kandidatov za službo je, da jih za nekaj dni povabite v ekipo, tam se bo hitro pokazalo, ali ste ali niste druga za drugega. To se obnese precej bolje kot razgovor za službo.

"Ne smemo si želeti službe, ampak poiščimo delo, ki nas bo osrečevalo." Foto: Vid Ponikvar

Kar boli me, ko vidim, koliko denarja nekatera podjetja zapravijo zaradi slabih kadrovskih odločitev.

Mislim, da si ne smemo želeti službe, ampak delo, ki nas bo osrečevalo. Ljudje, ki najdejo delo, ki jim bo pisano na kožo, ne potrebujejo pogodbe o delu, sami bodo želeli vse čim bolje opraviti.

Zdi se mi, da bomo v prihodnosti priča delovnemu okolju, ki bo spominjalo na glasbeni orkester. Jedro bo ostalo enako, vsi preostali sodelavci pa se mu bodo pridruževali samo za določene nastope, epizodično. Mislim, da s tem ni nič narobe. Tukaj bodo ključno vlogo odigrali kadrovniki.

Mislim, da bo vedno manj zaposlitev za nedoločen čas.

Tudi osemurni delovnik bo po vaših predvidevanjih kmalu stvar preteklosti.

Res je. Nisem namreč prepričan, da smo ustvarjeni za neprekinjeno osemurno delo. Raziskave kažejo, da smo lahko maksimalno učinkoviti od 25 do nekaj več kot 60 minut, potem pa potrebujemo premor, se lotimo nečesa drugega, predihamo in ponovimo vajo.

To ugotavlja vedno več podjetij. Zato odpirajo sprostitvene sobe, kamor se ljudje lahko za kratek čas umaknejo od vsega.

Video: Kakšni poklici in spretnosti bodo iskani v prihodnosti?*

Pravkar prebiram zanimivo knjigo o kitajskem vodji, ki želi v sodoben čas prenesti stare kitajske metode. Avtor je zapisal, da so ljudje v 19. stoletju umirali zaradi tuberkuloze, v 20. stoletju zaradi raka, v 21. stoletju zaradi duševnih bolezni.

Če se ne bo v službah nekaj spremenilo, bomo vsi skupaj izgubili razum.

Resnično verjamem, da potrebujemo spremembo v obliki stimulacije … Če čutiš, da v določenem trenutku nisi učinkovit, bi moral imeti pravico do tega, da greš na svež zrak, se lotiš knjige … V okolju, kjer se dela od 9. do 17. ure, se kaj takega seveda razume kot kršitev pravil. Delodajalci si mislijo, da si nas v tem času lastijo, zato zahtevajo maksimalno učinkovitost. To se mi ne zdi pošteno.

Všeč so mi podjetja, ki svojim zaposlenim dovolijo delati takrat, ko si želijo.

Nekdo je nočna ptica in je bolj učinkovit ponoči, nekdo drug rad začenja bolj zgodaj. Seveda pa mora biti med obema stranema zaupanje. Ne zanima nas, kdaj boste to storili, samo da boste in to pravočasno.

"Če bodo vodje svojim zaposlenim dovolili, da svobodno spregovorijo o svojih željah, bodo zacveteli. Ne bodo več samo 70-odstotne različice samih sebe." Foto: Vid Ponikvar

Ne potrebujemo menedžerja, ki nas bo nadziral, potrebujemo samo vodjo, ki nam bo v navdih?

Točno tako. Mislim, da nas ravno to zadržuje. Še vedno smo prepričani, da nas mora vodja nadzirati, usmerjati in nam skoraj ukazovati. Nekateri že zdaj razumejo, da poslovno okolje, kjer vlada strah, na sodelavce ne vpliva motivacijsko.

Če pa boste po drugi strani ljudem dovolili, da odkrito spregovorijo o svojih željah in idejah, bodo zacveteli in si bodo drznili biti taki, kot so. Ne bodo samo nekakšne 70-odstotne različice samih sebe.

To zahteva veliko spremembo vzorcev, saj je v nasprotju z vsem, kar so nas v preteklosti učili o vodenju.

Lep primer so Zdravniki brez meja. Ti ne potrebujejo ure, ki bi jim narekovala, kdaj naj delajo in kdaj ne. To so ljudje, ki imajo poslanstvo.

Timms predlaga, da si vsak dan vzamemo 30 sekund časa in razmislimo, na kaj smo ta dan najbolj ponosni, kaj smo takega naredili, da bi pomagalo drugim. Foto: Vid Ponikvar

Kako mislite, da bi se ljudje odzvali na sistem brez vodenja, v katerem bi bili sami svoj gospodar?

Mislim, da obstajata samo dva načina. Nekaterim bi odleglo in bi delali bolje kot kdaj prej, drugi pa bi pogrešali svojo varnostno mrežo, vodenje, počutili bi se ranljive.

Ljudi moramo ozavestiti in opozoriti na njihovo motivacijo, sposobnosti, želje, prepričanja …

Menedžerjem nikoli ne rečem, da morajo vse spustiti iz rok. To bi bilo skoraj neodgovorno. Najprej morajo razumeti, zakaj je dobro, da ljudem daš možnost, da zadihajo, potem bodo tudi zacveteli. Zavedam se, da te spremembe ne bodo dosegli kar čez noč. Treba se jih je lotiti po korakih.

"Sanjska služba je tista, zaradi katere komaj čakaš ponedeljek, petkov pa se veseliš samo zato, da s prijatelji deliš, kaj vse si čez teden v službi počel." Foto: Vid Ponikvar

Svojo sanjsko službo naj bi našli takrat, ko komaj čakamo na ponedeljek, da se je spet lotimo.

Točno tako. Čudovito je, ko najdemo nekaj, s čimer ne zapravljamo časa, ampak delamo nekaj, kar nam je v veselje in v čemer smo dobri in se počutimo skoraj tako, kot da smo blagoslov za ta svet.

Kako blizu je prihodnost, o kateri govorite?

Marsikdo bo dejal, da se bo do te prihodnosti zamenjalo še več generacij, sam pa mislim, da bomo temu priča prej kot v desetih letih. Živimo namreč v obdobju, ko se vse spreminja hitreje kot kdaj prej. Danes že izdelujejo avtomobile, ki ne potrebujejo voznika. Na Finskem, v Singapurju in v nekaterih delih Pensilvanije v ZDA že imajo dovoljenje za vožnjo. Kdo bi si mislil?

Mislim, da bomo že leta 2020 imeli veliko organizacij, ki jih bodo vodili zaposleni. Do takrat bomo že priča številnim neortodoksnim načinom dela in vodenja v ortodoksnih okoljih.

Številna podjetja že danes intenzivno razmišljajo o tem, kako čim bolje uporabiti sposobnosti občasnih sodelavcev.

Mislim, da moramo usodo vzeti v svoje roke. Razvijajmo tisto, v čemer smo dobri in kar nas veseli. Marsikdo se že zaveda in zna to tudi tržiti. Marsikdo se že zaveda, da jim podjetje ne bo neskončno dolgo stalo ob strani in jih podpiralo.

"Vzemimo usodo v svoje roke. Razvijajmo tisto, v čemer smo dobri in kar nas veseli." Foto: Vid Ponikvar

Kje vidite priložnost za starejšo populacijo?

To je zelo zahtevno vprašanje. Danes podjetja ogromno sredstev vlagajo v pridobivanje diplomantov, mlade delovne sile, ne zanimajo pa jih starejši. Mislim, da jim s tem delajo krivico.

Gre za 50-, 60-letnike, ki imajo več izkušenj, modrosti, znanja in posebne energije, ki bi podjetjem še kako koristila. Na to bi morali biti bolj pozorni in imeti za to več posluha. Dejstvo je, da si danes marsikdo ne želi v pokoj. Pokojnine so nizke, življenjska doba pa zaradi tehnološkega napredka in kakovosti zdravstvenih storitev vedno daljša. Ljudje bi še vedno radi pripomogli k skupnosti.

Mislim, da bi moral biti delež mladih prišlekov v podjetje enak deležu starejših. To bi bilo krasno, kajne?

Lahko bi delali krajši delavni čas oziroma bi si dva sodelavca lahko delila eno službo, lahko bi delali virtualno. Možnosti je ogromno. Vidim jih na področju izobraževanja, dela z ranljivejšimi skupinami ...

Video: Vzelo vam bo samo 30 sekund na dan, spremeni pa lahko marsikaj ...