Četrtek, 19. 1. 2017, 4.00
7 let, 1 mesec
Cimos: Hrvaška čaka na formalno ponudbo Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,05
5
Danes sta se v Zagrebu sestala slovenski minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in hrvaški minister za državno premoženje Goran Marić. Tema: tožba, ki lahko ogrozi obstoj Cimosa. Kdo je kriv, da Cimos desetletje in pol ni rešil te težave?
Iz gradiva, ki smo ga pridobili, je razvidno, da sta govorila o dveh točkah: o Cimosu in privatizaciji državnega premoženja na Hrvaškem.
Pogovori se bodo nadaljevali prihodnji teden, po Marićevih besedah pa mora slovenska stran Zagrebu poslati še formalno ponudbo glede rešitve nastale zagate.
Mlinski kamen okrog Cimosovega vratu
Tožba, ki je skupaj z obrestmi "težka" že 50 milijonov evrov, je trenutno največji mlinski kamen okrog Cimosovega vratu.
Kot smo poročali že decembra, gre za dolgove, ki izvirajo še iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Cimos pri Riječki banki najel 20 milijonov evrov posojila. Po propadu te banke jih je prevzela DAB, ki jih želi od Cimosa zdaj izterjati prek sodišča.
Dogovor o tožbi je ključni odložni pogoj pri prodaji Cimosa. Kot smo neuradno izvedeli, je italijanski finančni sklad Palladio Finanziaria, ki je oktobra lani z državo in bankami podpisal pogodbo o nakupu Cimosa, rok za dogovor podaljšal do konca januarja.
Če dogovora ne bo, bi lahko od posla najverjetneje odstopili. V tem primeru bi Cimos, ki na ravni skupine zaposluje 4.400 ljudi, končal v stečaju.
Morda vas na Siol.net zanima tudi:
Policija nad avstrijski prevzem Heliosa
Rusi z vsemi topovi nad Američane in Bojana Petana
Kdo je kriv, da je tožba še danes na mizi
Pri iskanju odgovora na vprašanje, kdo je kriv, da se za težave s obveznostmi Cimosa na Hrvaškem več kot desetletje in pol ni našlo rešitve, smo se na Siol.net poglobili v vrsto dokumentov. Pridobili smo jih tako s slovenske kot s hrvaške strani.
Sredi oktobra je vodstvo DUTB svečano podpisalo pogodbo o prodaji Cimosa. Takrat so bili prepričani, da je Cimos rešen, a danes kaže, da še zdaleč ni bilo tako.
Ugotovili smo, da so se v Cimosu bremena teh obveznosti dejansko rešili že leta 2004. Nato je Hrvate v igro vrnil nekdanji dolgoletni predsednik uprave koprske skupine Franc Krašovec.
Kronski argument hrvaške strani je sporazum, ki sta ga Cimos in DAB podpisala leta 1999. Z dokumentom naj bi obe strani uredili razmerja. Krašovec je, kot piše v sporazumu, priznal, da Cimos, ki je bil takrat prvič v prisilni poravnavi, agenciji dolguje 20 milijonov evrov.
Krašovčeva telovadba
Bistveni del tega dogovora je predvidel, da bi morala DAB po prenosu terjatev postati 51-odstotna lastnica novoustanovljene družbe Cimos Hrvaška, ki bi združevala vsa Cimosova podjetja v tej državi. Matični Cimos bi v njej obdržal 49-odstotni delež, a šele po tem, ko bi novoustanovljeno družbo dokapitaliziral z več nepremičninami. Med drugim tudi z zgradbo in pripadajočimi zemljišči v Zagrebu.
Sporazum je leta 1999 s hrvaško Državno agencijo za zavarovanje varčevalnih vlog in sanacijo bank (DAB) v imenu Cimosa sklenil njegov takratni direktor Franc Krašovec. Z njim naj bi uredili medsebojne pravice in obveznosti.
Toda to se nikoli ni zgodilo. Krašovec je namreč nepremičnino v Zagrebu, ki bi jo po dogovoru moral vložiti v hrvaški Cimos, leta 2001 prodal in kupnino nakazal v Koper.
Prav zaradi tega posla je državno tožilstvo v Zagrebu po podatkih, ki smo jih pridobili, maja lani vložilo obtožnico proti trem osebam: Krašovcu, Franku Vižintinu, direktorju Cimosovega podjetja iz Buzeta, in Mateju Čatiću, direktorju podjetja Berny Commerce, ki je kupilo nepremičnino v Zagrebu.
Čeprav torej Cimos ni izpolnil svojega dela dogovora, pa je spor pred leti pravzaprav že dobil. Na roko mu je namreč šla hrvaška zakonodaja, po kateri lahko pogodbena stran na zahtevo za izpolnitev obveznosti iz tovrstnega sporazuma računa največ pet let. Tako imenovana hrvaška terjatev je torej že v začetku marca 2004 v resnici že zastarala.
Preobrat: Krašovec Hrvate vrnil v igro
A štiri leta pozneje, junija 2008, se je zgodil nenavaden preobrat. Cimos in DAB sta se namreč dogovorila, da bo zgoraj omenjeni sporazum še naprej urejal odnose med njima. Več dokumentov dokazuje, da je hrvaška stran to razumela kot pisno priznanje, da bo Cimos izpolnil obveznosti, o čemer obstaja tudi pisna korespondenca med Krašovcem in DAB.
Zakaj je Cimos leta 2008 spet priznal obstoj terjatve, ki je pred tem že zastarala, nam pri Krašovcu v zadnjem mesecu dni ni uspelo preveriti, saj za pojasnila ni dosegljiv.
Omeniti je treba, da se je Krašovec sredi leta 2008, ko je bila v Sloveniji na oblasti vlada Janeza Janše, na Hrvaškem pa HDZ Iva Sanaderja, z nekaterimi menedžerji že pripravljal na odkup Cimosa.
Koncern se je takrat širil v države nekdanje Jugoslavije. Medtem ko je brez težav pridobil 25 milijonov evrov posojila pri družbi IFC, ki je v lasti Svetovne banke, so vodilni pod mizo pridobivali lastniške deleže v Cimosu. Sumov, da del denarja za menedžerski prevzem ostaja v Bosni in Hercegovini, nihče ni nikoli preiskoval.
Priložnost, ki je Hrvati niso več izpustili iz rok
Kot zanimivost, tedanja ocenjena vrednost Cimosa je znašala skoraj 250 milijonov evrov. Vrednost premoženja ob nedavni prodaji je bila za več kot polovico nižja – 115 milijonov evrov.
Cimosu je šla še enkrat več na roko hrvaška zakonodaja. Pet let pozneje, leta 2013, je terjatev spet zastarala. Toda Hrvati nove priložnosti niso bili več pripravljeni izpustiti iz rok:
- marca 2014 so od Cimosa najprej spet želeli izvedeti, kakšno je njegovo stališče do sporazuma iz leta 1999. V Kopru so nasprotno stran zaradi kompleksnosti tega vprašanja prosili za potrpljenje.
- Leto dni pozneje sta Cimosovi tovarni v Roču in Buzetu svoji nepremičnini želeli vpisati v zemljiško knjigo, a jima je to namero že preprečilo hrvaško državno tožilstvo.
- Sledila je še vložitev tožbe.
Kaj želijo Italijani
Zdaj bo morebitni dogovor bo odvisen od treh strani: Italijanov, novih lastnikov Cimosa, slovenske in hrvaške države.
Temeljni motiv Palladio Finanziaria je jasen in logičen: Cimos si želijo kupiti brez finančnih okostnjakov v omarah.
Po naših informacijah so zato Hrvatom ponudili več možnosti za dogovor o poravnavi obveznosti. Najprej v denarju, šlo naj bi za dobre tri milijone evrov.
Nato pa so bili pripravljeni skleniti sporazum, ki bi hrvaški državi omogočil 40-odstotno lastništvo hrvaškega Cimosa in čez tri leta tudi prodajo tega deleža po ustrezni ceni. In še: s sporazumom bi se Italijani zavezali, da bi bila Cimosova livarna v Roču dobavitelj aluminija za vso skupino.
Zastavica za Cimos pade 31. januarja
Obe ponudbi je hrvaška stran zavrnila. Tudi zato ni presenetljivo, pravijo viri, da Italijane počasi mineva potrpljenje.
V rokavu naj bi zato imeli dva rezervna scenarija. Ob zaostrovanju hrvaških stališč naj bi bili pripravljeni opustiti del proizvodnje v tej državi, natančneje lokacijo v Labinu. Delo bi v preostalih dveh tovarnah, v Buzetu in Roču, skupaj ohranilo le še petsto ljudi. Drugi scenarij je njihov popolni umik iz posla, česar si najmanj želi slovenska stran.
V vmesnem obdobju Italijani pritiskajo tudi nanjo. Njihova ključna zahteva je, da slovenska država kot eden od prodajalcev Cimosa jamči za morebitne obveznosti, ki bi jih prinesla tožba. A po naših informacijah za to ni več možnosti, saj naj bi v vladi ugotovili, da bi šlo v tem primeru za nedovoljeno državno pomoč. Teh informacij za zdaj ni mogoče uradno preveriti.
HDZ pod vodstvom Andreja Plenkovića tudi na plečih Cimosa očitno obračunava z dediščino nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića.
Čakanje Cimos drago stane
Cimosu resnično zmanjkuje časa. Njegovi pogodbeni partnerji, med katerimi so tudi največji dobavitelji svetovne avtomobilske industrije, ki jim Cimos dobavlja sestavne dele za turbine in druge dele motorjev, so vse bolj nervozni.
Trije ključni, Honeywell Turbo Technologies, Borg Warner in Volkswagen, so že pred časom zahtevali, da morajo vsi vpleteni dogovor o prodaji skleniti do konca novembra. Ob veliki nejevolji so rok podaljšali še za mesec dni, a dogovora še vedno ni. O umiku naročil naj bi razmišljali pri Oplu, eni od najpomembnejših strank v programu kinematike, ki je ključni proizvodni del koprske tovarne.
Hkrati upada tudi denarni tok Cimosa. Konec leta 2015 ga je bilo na konsolidirani ravni za 30 milijonov evrov, na zadnji dan lanskega leta pa le še za 16 milijonov. Četudi bo Cimos propad prodaje preživel, je utemeljeno pričakovati, da bodo vrednotenja in s tem nove ponudbe v morebitnem novem prodajnem postopku krepko nižje.
Kaj počne slovenska stran? In kdo se sploh pogaja?
Pri tem je nenavadno, da se slovenska stran s Hrvati dogovarja tudi brez Italijanov. Kot smo neuradno izvedeli, je izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) Imre Balogh Hrvatom ponudil paket, ki bi vključeval:
- 3,5-milijonsko neposredno denarno nakazilo
- in posredne koristi: pet milijonov evrov vredno "vračilo" Hrvaški prek prispevkov in plač, 2,5 milijona evrov za dobavitelje in skoraj šest milijonov evrov za Hrvatsko elektroprivredo (HEP).
Njegova ponudba naj bi precej vznejevoljila Italijane, Balogh, ki komentarjev o postopku ne daje, pa jo je dal tudi brez soglasja Slovenskega državnega holdinga (SDH).
Tudi sicer ni najbolj jasno, kdo je sploh glavni pogajalec slovenske strani. V zadnjih dneh se je v reševanje Cimosa vključil tudi minister Počivalšek, ki bo Zagreb obiskal sam. V krogih blizu države se omenja več scenarijev, od izčlenitve dela premoženja Cimosa do celo prenosa dela proizvodnje Cimosa iz Hrvaške v Slovenijo, natančneje na območje Maribora, kar je v popolnem nasprotju z italijanskimi načrti.
"Vsi vpleteni se trudimo poiskati ustrezno rešitev. Zavedamo se resnosti izziva in morebitnih tveganj. Sledimo cilju zagotavljanja varnosti delovnih mest, vstopa strateškega partnerja ter ureditve odnosov s hrvaško stranjo. V zdajšnji občutljivi fazi postopkov podrobnejših informacij ne moremo podajati," so pojasnili na ministrstvu za gospodarstvo.
Zdravko Marić, hrvaški minister za finance, je po neuradnih informacijah naklonjen dogovoru s Slovenijo, vendar se z njim ne strinja njegov strankarski in vladni kolega Goran Marić, ki je zadolžen za državno premoženje.
Na Hrvaškem eni za dogovor, drugi proti
Kaj je ključno gonilo hrvaške strani v pogajanjih, ni najbolj jasno.
Tudi v upravnem odboru DAB so mnenja različna. Na eni strani naj bi bila njegov predsednik Zdravko Marić, sicer finančni minister, in izvršna direktorica DAB Marija Hrebac naklonjena dogovoru, ki bi rešil številna delovna mesta. Na Zagreb že nekaj časa pritiska tudi lokalna skupnost v Istri.
V akcijo Cimos sta že nekaj časa vključena prvi mož Istrske županije Valter Flego in župan Buzeta Siniša Žulić. V začetku novembra sta obiskala tamkajšnji Cimos in poudarila njegovo pomembnost za gospodarstvo regije, saj tam zaposluje več kot tisoč delavcev. Oba sta člana IDS, najvplivnejše stranke v Istri, ki je v saboru opozicija.
Na drugi strani je Goran Marić, še do jeseni eden od treh članov upravnega odbora DAB, zdaj minister za državno premoženje v vladi Andreja Plenkovića. Prav Marić po naših informacijah najbolj nasprotuje morebitnemu umiku tožbe, saj v njej vidi tudi politično vprašanje. Ne le v odnosih s Slovenijo.
Tožba, vredna 50 milijonov evrov, je trenutno največji mlinski kamen okrog Cimosovega vratu.
Desetletja stare zamere
Dogajanje, povezano s Cimosom, ima na Hrvaškem tudi pomembno notranjepolitično razsežnost. Izhaja namreč iz zgodbe o propadu Rijećke banke, največje hrvaške bančne afere, v kateri je imel ob prelomu stoletja pomembno vlogo tudi Slavko Linić, tedanji podpredsednik hrvaške vlade in pozneje minister za finance.
Goran Marić je bil konec devetdesetih let prejšnjega stoletja direktor podjetja Tisak, ki je bilo takrat v večinski lasti sklada za privatizacijo, pozneje pa ga je kupil Agrokor Ivice Todorića. Ko je na oblast prišla stranka SDP, je moral Marić zapustiti položaj. Krivca za to je v javnih izjavah videl prav v Liniću. Tudi Marićeve zamere do Krašovca naj bi izvirale že iz devetdesetih let.
Ne smemo zanemariti še ene razsežnosti. Nekdanji dolgoletni direktor Cimosa Franc Krašovec je v letih delovanja na Hrvaškem spletel zelo tesne stike z nekdanjim predsednikom Stipetom Mesićem. Ali se je Krašovec z Mesićem v času njegovega mandata dogovoril tudi o tem, da se rešitev tega spora za nekaj časa odloži, za zdaj ni jasno.
Dimnik: Mesić ni kriv, Cimos je tajkunska zgodba
Mesiću je aktualna hrvaška vlada konec lanskega leta odvzela pisarno in privilegije, povezane z njegovo nekdanjo funkcijo. Tako ni mogoče izključiti možnosti, da je obračun pri Cimosu povezan z nadaljnjim izganjanjem Mesićevega "duha". Sploh ob dejstvu, da se je v zgodbo v zadnjih tednih vključil tudi lobist Božo Dimnik, dolgoletni Mesićev prijatelj.
"Stipe Mesić s Cimosom nima nič. Mogoče je, da so ga kdaj kaj prosili, ampak tega ne vem. Cimos je tajkunska zgodba in še eno podjetje, ki smo ga zapravili," je za Siol.net povedal Dimnik. Na vprašanje, zakaj se ukvarja s Cimosom, pa je Dimnik odgovoril, da ga je za pomoč zaprosila lokalna skupnost v Istri.
5