Petek, 28. 7. 2023, 22.14
9 mesecev
(Pre)draga Hrvaška. Drugo leto gremo na dopust v tujino!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,71
Letošnje poletje nam ne prizanaša. Ko smo že mislili, da bo vse tako, kot bi moralo biti, so (hrvaški) turistični delavci dvignili cene, nato pa je sledilo še nemogoče vreme. Kaj nas še čaka, ni jasno, dejstvo pa je, da je pred nami še ves mesec avgust, ki bo morda prav prijetno sončen. No, vsaj upamo lahko tako.
Turizem kot panoga v porastu
Turizem se je kot gospodarska panoga začel razvijati konec 19. stoletja, ko je v obdobju pospešene industrializacije in dviga meščanstva del prebivalstva imel dovolj lastnih sredstev, da jih je namenil počitku.
Od takrat je njegov razvoj nebrzdan, skokovit ter v številnih državah pomeni velik priliv v državni proračun. Zato turizem že dolgo ni "le" stvar užitka posameznika, ampak postaja vse bolj tudi stvar države.
Slovenci se navdušujejo nad mobilnimi hišicami v kampih.
Ta ga razvija, odloča o njegovih prioritetah ter dovoljuje ali ne gradnjo pregrešno dragih nastanitev, med katere spadajo tudi Slovencem ljube hiške v kampih. Da postaja turizem tudi velik del proračunske pogače države, kažejo tudi globalni podatki: turizem je h globalnemu bruto domačemu proizvodu pred covid-19 prispeval več kot 10 odstotkov celotnega BDP. In še kot zanimivost: če je leta 1979 po svetu potovalo 279 milijonov Zemljanov, jih je leta 2019 več kot 1,5 milijarde.
Turizem kot religija 1
A turizem ni samo panoga v porastu, ampak postaja neke vrste religiozno razodetje. Dandanes si namreč težko predstavljamo svoj LD (beri: letni delovni dopust), ki bi ga na primer porabili za to, da bi počistili stanovanje, pokosili travo ali morda na kmetih celo pomagali pri prenovi hleva.
LD je namenjen temu, da si odpočijemo od dela. In to je najlažje narediti nekje drugje, v drugem kraju, drugi regiji ali v drugi državi. Vsekakor pa ni vseeno, kje koristimo svoj LD. In to, da si odpočijemo, ni dovolj. Naš LD je obred, ki je bolj kot za nas (torej, da si odpočijemo) pomemben za druge (torej, da jim povemo, kje smo si odpočili).
Potovanja po tujih deželah, lenarjenje v Fiesi ali na piranski plaži ne štejejo nič, če tega, kje smo bili, ne ovekovečimo s kakšno sliko za svoje "prijatelje" (razglednice so že davno out), morda s filtrom to sliko olepšamo in jo damo na Facebook ali Instagram … Lahko pa jo nastavimo kot ozadje svojega zaslona. Da nas bo bodrila vse (turobno) leto, ko bo delodajalec od nas zahteval nekaj, kar je tako ali tako nemogoče.
Poskusite sosedom povedati, da boste dopustovali na podeželju.
Še več: poskusite s trikom. Povejte sosedom, da boste letos dopustovali nekje na slovenskem podeželju ali pa boste doma končno pospravili vse, kar vas čaka, vmes pa prebrali dobro knjigo o zgodovini Slovenije.
In ko jim boste to razlagali, jih opazujte, kako bodo (ne)vidno zavijali z očmi, vili roke ter globoko vzdihovali v slogu, da "če nimate sredstev, je mogoče dobiti tudi poceni nastanitve", da "oni namreč poznajo tega in tega, pa vam lahko zrihtajo …", pa da "če ne za vas, vsaj za otroke, ki si želijo morja, pojdite za en teden na morje …". Verjamem, da ste kdaj to že doživeli. Če pa še niste, bo zlata vredno.
In če zdaj to preslikamo v vzporedno realnost praznovanja božiča (kot družinskega praznika?!) ali velike noči (kot praznika lovljenja zajčkov?!), lahko ugotovimo, da je z dopustom v deželi pod Alpami prav enako kot s praznovanjem teh praznikov. Če bi kakšno leto sosedom rekli, da ne boste praznovali božiča ali velike noči, bi vas prav tako pisano gledali, da je z vami nekaj narobe. Argumenti bi pa bili enaki, kot so pri dopustu, in sicer, "da si otroci tega želijo", "da saj ni treba praznovati bohotno, važno je, kaj je v srcih …", "da vam bodo oni zrihtali poceni potico, ker nekoga poznajo …" In še in še.
Dopust poleti je tako svojevrsten obred, ki ga morate opraviti ne samo zaradi sebe, ampak zaradi sosedov in družbe, ki od vas to pričakuje. In bog ne daj, da se temu izneverite.
Turizem kot religija 2: Hrvaška
Seveda ni vsak turizem za Slovence tapravi turizem. Že nekaj tednov iz zvočnikov in z internetnih strani bobni, da je slovenska Istra prazna, da gostov ni, da ni nikjer nikogar. Opazovanje z udeležbo pred dvema tednoma je del tega potrdilo, del pa zanikalo.
Piran je namreč ob koncih tedna pa tudi med tednom (ob lepem vremenu, seveda) poln ljudi. S trgov se razlega prijetna glasba, ljudje se ustavljajo v lokalih. A to so večinoma tujci. Nasploh Slovenci redko dopustujemo na domačem morju.
Po podatkih Statističnega urada predstavljamo Slovenci le petino vseh gostov v slovenskih obmorskih letoviščih. In ta številka (če izvzamemo koronačase) stagnira. Drugače je na Hrvaškem.
Slovenci se radi pritožujemo zaradi visokih cen na Hrvaškem.
Podatki Hrvaške turistične skupnosti za junij 2023 pokažejo naslednje. Slovenci smo skupaj z Avstrijci tretji po vrsti dopustovanj na Hrvaškem. Devet odstotkov vseh gostov na Hrvaškem v juniju 2023 je bilo Slovencev. In to kljub (našemu) pritoževanju nad hrvaškimi cenami in storitvami. Če pogledamo statistične podatke še naprej, ugotovimo, da je število avstrijskih prenočitev in gostov na Hrvaškem v juniju 2023 stagniralo, število Nemcev celo upadalo, zraslo pa je število Slovencev, ki so prenočevali na Hrvaškem. In to za skoraj 10 odstotkov.
Zakaj Slovenci radi dopustujejo na Hrvaškem?
To vprašanje me preganja že nekaj časa, a menim, da sem vsaj del odgovora našel v nedavnem pogovoru s svojimi kompanjoni. Gre za splet okoliščin, ki so pogojene družbeno, kulturno in geografsko.
Prvič, Hrvaška ima lepo obalo. Temu ne more nihče oporekati. To je priznal tudi National Geographic, ko je pred dnevi predvajal oddajo Hrvaška od zgoraj. Priporočam ogled. Upam, da oddaja Slovenija od zgoraj na program še pride (medklic: Bled je bil sicer bledolično omenjen in prikazan v oddaji Alpe od zgoraj).
Drugič, Hrvaška nam je jezikovno in kulturno blizu. Hrvaški jezik je soroden slovenskemu, tudi šege in običaji so nam blizu. Da ne govorimo o hrvaški glasbi, ki jo imajo Slovenci zelo radi. Kako drugače pojasniti uspeh nekaterih slovenskih pevcev, ki v svoje kancone vnašajo dalmatinske ritme in melodiko?
Tretjič, hrvaška obala je za Slovence dosegljiva z avtomobilom. In to je zagotovo še ena velika dodana vrednost, saj imamo Slovenci najraje potovanja v avtomobilih, o čemer pričajo dnevne gneče na ljubljanski obvoznici, na avtocesti proti Kopru, pa tudi v štajerskih zastojih pri Šentjakobu.
Končno, hrvaška obala je zaradi določene kulturno-zgodovinske bližine razumljena kot "naša" (obala). Torej, ko odidemo na Kamenjak ali na Cres, morda na Korčulo ali Krk, ne odidemo na tuje, ampak gremo v resnici "špilat turista domov". In kje je za Slovenca najlepše? Doma vendar.
Drugo leto gremo na dopust v tujino!
Da je koriščenje letnega dopusta na Hrvaškem razumljeno kot uživanje na domači plaži, potrjuje tudi izjava ene od slovenskih turistk pred nekaj tedni, ki je dejala nekako tako (zapisano po spominu): "Dovolj je teh visokih cen. Drugo leto gremo na dopust v tujino!"
Seveda ona s "tujino" ni mislila Hrvaške, ampak nekaj zunaj tega, morda celo zunaj držav nekdanje Jugoslavije. Verjetno je s tujino mislila daljne španske ali grške otoke. Dvomim sicer, da bo ta gospa drugo leto res šla na Kanarce, Majorko ali Kreto, saj ima zagotovo od letos spomladi že za prihodnje leto plačan pavšal za svojo prikolico nekje v Medulinu.
In tako se vrti krog … In leta tečejo. Slovenci pa se kljub vsakoletnemu hudovanju nad hrvaškimi cenami, storitvami in standardom vsako leto znova odpravijo na Hrvaško. In kot pravi profesorica Ljubica Knežević Cvelbar, nič ne kaže, da bo kmalu kaj drugače. Vsaj z neprestanim našim pritoževanjem čez visoke hrvaške cene ne.
Kolumnist Siola Boštjan Udovič
