Motor in nož

Zadnji teden sem preživel na otoku Samos in vsako pozno jutro sem si na recepciji hotela sposodil prenosnik in v neusmiljenem crescendu škržatov prebiral novice iz domovine. Bilo je toče in nalivov, bil je Vodušek na Trojanah, kajakaš na Soči in planinec na Kaninu, kar nekaj utopitev, slabih novic na pretek, ampak nič me ni tako presunilo kot dva uboja, tisti pod trnovskim mostom in tisti pri Poreču. Oba primera tako nesmiselna in idiotska, da začneš premišljevati, zakaj v takšnih kritičnih okoliščinah ni mogoče zavrteti filma nazaj … in oba na skrajno neumen način povezana z motorji. V Trnovem so se morilec in žrtvi sporekli zaradi mopeda, v Istri je bil morilec motorist. Oziroma udeleženec motorističnega pijančevanja.

Tudi sam sem (bil) motorist. Od zgodnjih osnovnošolskih, kolesarskih let. Motor se mi je zdel simbol moči, hitrosti, tehnične lepote in svobode. Poti zaradi poti. Seveda starši niso hoteli nič slišati o mojem predmetu poželenja, seveda sem se na skrivaj vozil na sposojenih mopedih. Gulil veščino ravnotežja na svojem kolesu. Sanjaril ob filmih Goli v sedlu, Divjak in romanih Leteči Kranjec ter Na cesti; doživel manjše razočaranje ob spoznanju, da gre v kultnem romanu Zen in umetnost vzdrževanja motocikla bolj za filozofijo kot motorje. Pri tridesetih sem si končno kupil svojega, treba ga je bilo razstaviti v prafaktorje, obnoviti, ampak ko je končno speljal, je bila cesta moja. Potem sem kupil močnejšega, novejšega, potem novega … In ga čez nekaj let prodal za tri, štiri kvadratne metre stanovanja. Ampak na določen način sem še vedno motorist.

Vožnja z motorjem je v obdobju visokega čislanja mobilnosti še vedno nekaj prvinskega. Ni tistega varljivega občutka varnosti, ki ga daje lupina avtomobila, ni potuho vzbujajočega udobja s klimo, naslonjalom za roke, odlagalnimi površinami, Hi-Fi navlako in otročjimi elektronskimi indikatorji. Konec devetdesetih, ko sem vozil svoj zadnji motor, niso bili obvezni še niti smerniki. Veljalo je pravilo, da nima smisla sesti na motor, če se ustaviš prej kot čez 500 kilometrov.

Vožnja z motorjem je akcija: koncentracija, hitrost, ravnotežje, vibracije. Agregat, dve kolesi, zavore bolj ali manj kot nujno zlo. Najboljši približek (mehanične) askeze svobode, za katero je treba delati, in prej ali slej srečanje z iluzijo o tej svobodi. Naveličanost, utrujenost od iskanja tistega domnevnega užitka, ki ga kar ni, niti po tem, ko spoznaš, da gre za zelo individualno in obenem zelo potrošniško stvar.

V tem navideznem svetu potrošnih podob junakov ceste, vetra v laseh in iz filmov uvoženih poz so ena od večjih bedarij motoristični klubi in podobne združbe, fantje (in punce), ki naokrog prevažajo obledelo iluzijo svobode, smisel njihove vožnje pa se ustavi v puhlem druženju, popivanju, folklorni opolzkosti in grobosti. K uveljavljeni praznoglavosti spada celo blagoslavljanje motorjev: naj mi oprostijo verujoči, ampak kakšno zvezo ima motor z Bogom?

Zbiranje pomoči za umorjenega pri Poreču, ki ga je na pobudo slovenskih motoristov operacionaliziral Rdeči križ, je v tem motorističnem nesmislu licemerje horde. Saj verjamem, da so motoristi v resnici boljši (pravoverni celo trdijo, da uboja pri Poreču že ni mogel zagrešiti kleni Slovenec), a to drži le, če drži tudi, da imajo motoristični klubi, zbori in druge bajkerske zablode z motorji toliko zveze kot nož v roki motorista.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.