Petek, 5. 5. 2017, 15.46
6 let, 7 mesecev
Stephen Hawking: Človek ima na Zemlji še sto let časa, nato pa ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,73
11
Britanski fizik Stephen Hawking je svojo lansko apokaliptično napoved, da bodo človeštvu čez tisoč let na Zemlji šteti dnevi, pravkar skrajšal za 900 let. Po njegovem mnenju imamo ljudje, če želimo svojo vrsto rešiti pred izumrtjem, samo še eno stoletje časa, da koloniziramo drug planet.
Stephen Hawking bo letos dopolnil 76 let.
Britanska televizijska hiša BBC bo kmalu oživila dokumentarno TV-oddajo Tomorrow's World, ki jo je televizijskih kanal BBC1 predvajal od leta 1965 pa kar do leta 2003. V novi izdaji Tomorrow's World bo nastopal tudi britanski fizik Stephen Hawking, ki bo skupaj s svojim nekdanjim študentom Christophom Galfardom raziskoval možnosti človeške kolonizacije drugih svetov poleg Zemlje.
Mogoče je torej, da je Hawkingovo najnovejše in do zdaj najostrejše opozorilo, da se ljudem na Zemlji izteka čas, del promocije dokumentarne miniserije.
A Hawking je že pred začetkom dela z BBC dolgo zagovarjal stališče, da si mora človeštvo poiskati drug dom poleg Zemlje. Eden največjih umov našega časa meni, da ljudem na edinem svetu, ki ga za zdaj imamo, grozijo eksistencialne grožnje v obliki prenaseljenosti, podnebnih sprememb, epidemij, srečanj z asteroidi, tudi jedrske vojne.
Eden največjih strahov Stephena Hawkinga, kar zadeva obstoj človeštva, je tudi superpametna umetna inteligenca, ki bi se odločila, da človeštva preprosto ne potrebuje več.
V največ sto letih moramo torej po prepričanju Stephena Hawkinga ustvariti vesoljsko kolonijo, ki bo nekakšna rezerva za obstoj naše vrste. Stephen Hawking v tokratni apokaliptični napovedi ni povedal, kam točno bi se morali seliti, a najverjetneje je imel v mislih edino destinacijo, ki jo lahko človek doseže in naseli v začrtanem časovnem okviru - Mars.
Fotografija rdečega planeta, ki jo je posnela ameriška vesoljska agencija Nasa.
Mars ni Zemlja, Mars je pekel
Kadar teče razprava o kolonizaciji Marsa, je treba nujno poudariti, kako zelo neprimeren za človeško naselitev je (trenutno) rdeči planet.
Na Marsu človek ne more dihati brez pomagal. Planet atmosfero sicer ima, a je zelo redka, večinoma pa jo tvori ogljikov dioksid.
Povprečna temperatura na površini Marsa je minus 60 stopinj Celzija. Precej bolj mrzlo kot na Zemlji torej. Blizu ekvatorja se lahko podnevi sicer segreje na 20 stopinj Celzija, a ker ima Mars tako redko atmosfero, planet ne more zadrževati toplote. Temperatura lahko ponoči pade tudi za sto stopinj Celzija.
Po zadnjih analizah je zemlja (prst) na Marsu tako strupena, da v njej ne bi rasel niti plevel.
Hawking opozarja na nevarnost asteroidov - Mars je z njimi praktično sosed. Med njegovo orbito in orbito planeta Jupitra je namreč pas asteroidov.
A naštete ovire pri kolonizaciji Marsa se ob največji zdijo kot lahko premostljive malenkosti. Mars nima magnetnega polja oziroma je to praktično neobstoječe. Magnetno polje oziroma magnetosfera vse biološke oblike na Zemlji varuje pred močnim smrtonosnim sevanjem Sonca oziroma pred tako imenovanim sončevim vetrom. Na Marsu bi mu bili izpostavljeni ves čas.
Pri ameriški vesoljski agenciji Nasa menijo, da bi bilo Mars s postopkom, ki mu pravijo teraforming, sčasoma mogoče spremeniti v življenju primerno vesoljsko telo, ki bi imelo tudi magnetno polje, a to bi trajalo vsaj sto tisoč let. Tisočkrat dlje od časa, v katerem želi kolonijo nekje drugje videti Stephen Hawking. Elon Musk bi Mars, da bi ga spremenil v do ljudi prijazen svet, obmetaval kar z atomskimi bombami (klik za zgodbo).
Nekateri nasprotniki ideje o Marsu kot novem domu človeštva opozarjajo, da bo Zemlja, tudi če jo prizadenejo vse naštete ujme in nesreče, ki jih napoveduje Stephen Hawking, še vedno veliko bolj primerna za življenje kot rdeči planet, saj pomembnosti magnetosfere in atmosfere ne gre podcenjevati.
Možnosti za resno kolonizacijo in ne zgolj obisk Marsa so za zdaj slabe
Obisk rdečega planeta v relativno bližnji prihodnosti - v dvajsetih letih recimo - načrtuje več organizacij. SpaceX Elona Muska, ameriška vesoljska agencija Nasa, organizacija Mars One.
Vsi njihovi načrti za človeški polet do rdečega planeta za zdaj v splošnem vključujejo največ šestčlanske posadke. Elon Musk pravi, da bo kolonijo tam zgradil že do leta 2033, Nasa bo zadovoljna že, če njen astronavt do leta 2035 samo stopi na Mars.
Malo verjetno je, da se bo kam premaknil projekt organizacije Mars One, ker je po mnenju večine strokovnjakov za vesoljske polete ne le neizvedljiv, temveč kar idiotski. Pri Mars One pravijo, da lahko kolonijo na Marsu postavijo že za vsega šest milijard dolarjev, v znesek vključujejo tudi polet do tja, pri Nasi pa so medtem izračunali, da bi samo človeški obisk Marsa, izveden do leta 2035, stal skoraj štiridesetkrat več, če priprave začnejo takoj. | Foto: Mars One
Kolonija, ki jo načrtuje Elon Musk, bo v najboljšem primeru opravljala raziskovalno poslanstvo, ne ohranitvenega. Dodajanje nekaj novih astronavtov vsakih nekaj let ne bo dovolj za izpolnitev Hawkingove vizije o koloniji.
Elon Musk ima sicer idejo vesoljskem plovilu (Medplanetarni transportni sistem), ki bi lahko na Mars hkrati odpeljalo sto ljudi, a za zdaj je samo to - ideja.
Tudi če bi bilo po nekaj desetletjih na Marsu že več sto kolonistov, to najverjetneje ne bi bil najboljši scenarij za ohranitev človeške rasi, če bi bili "naši Marsovci" vse, kar je še ostalo od nje.
V majhnih zaprtih skupnostih se namreč skoraj neizogibno začne "parjenje" med osebami, ki so si zelo blizu (beri: v biološkem sorodstvu), kar lahko povzroči genetske anomalije.
Če ne na Mars, pa med zvezde. Potrebujemo samo veliko vesoljsko ladjo in na tisoče let.
Stephen Hawking bo v oddaji Tomorrow's Worlds med drugim raziskoval možnosti človeške kolonizacije planetov, ki so podobni Zemlji, v drugih Osončjih, se pravi planetov, ki krožijo okrog drugih zvezd.
Tovrstnih planetov, pravimo jim tudi eksoplaneti, smo do zdaj odkrili že kar nekaj, nazadnje celo gručo pred samo nekaj meseci. Po velikosti so podobni Zemlji, od svoje zvezde pa so oddaljeni ravno prav, da je na njihovi površini morda dovolj toplo za človeka in, še pomembneje, tekoča voda.
A preden se preselimo na eksoplanet, moramo rešiti dve težavi. Prva je dejstvo, da teh planetov še nismo videli od blizu, ker nimamo dovolj zmogljivega teleskopa.
Druga težava, in ta je precej večja, je gromozanska razdalja že do najbližjega od eksoplanetov.
Precej prepričani smo, da en tak planet kroži okrog zvezde Proxima Centauri, ki je našemu Soncu najbližja zvezda.
Takole bi lahko bil po mnenju umetnikov ameriške vesoljske agencije Nasa videti planet Proxima Centauri b.
Kako dolgo bi morali potovati do tega planeta? Če bi lahko naredili vesoljsko ladjo, ki bi dosegla deset odstotkov svetlobne hitrosti, bi ga dosegli čez približno 42 let. Planet Proxima Centauri b je namreč oddaljen okrog 4,2 svetlobnega leta. Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba prepotuje v enem letu.
Najhitrejše vesoljsko plovilo, ki smo ga do zdaj naredili ljudje, je raziskovalna sonda Juno. Julija 2016 je dosegla hitrost 73 kilometrov na sekundo. To je 0,024 odstotka svetlobne hitrosti (ta znaša 300 tisoč kilometrov na sekundo).
Vesoljsko plovilo Juno med preletom plinastega velikana Jupitra.
Vesoljska ladja z na tisoče ljudmi, rezervo za nadaljevanje človeškega izročila na novem planetu, ki bi potovala tako hitro kot Juno, bi planet Proxima Centauri b dosegla čez okrog 17 tisoč let. Precej dlje torej od stoletnega roka, ki ga je postavil Stephen Hawking. Tehnologija, ki bi omogočila pospešitev vesoljske ladje s človeško posadko do te hitrosti, pa (še) ne obstaja.
Viri: Forbes, PopSci, Space.com, Nasa, Futurism
11