Sobota, 13. 3. 2021, 20.05
3 leta, 1 mesec
Georg Gedl za Siol.net
Sveti gral zbirateljev: kdo je pokopal vizionarja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,26
1
Preston Tucker je veljal za futurističnega vizionarja, ki je na kocko za izdelavo svojega avtomobilskega modela postavil vse. Nastal je tucker 48, ki danes velja za sveti gral med zbiratelji, saj so med januarjem 1947 in julijem 1948 izdelali vsega 51 avtomobilov (skupaj s prototipom). Zgodba o uspehu se je hitro zaključila, Tuckerjeve finančne in pravne težave pa so poskrbele za hiter konec podjetja.
Od 51 izdelanih avtomobilov jih v zasebnih zbirkah ostaja še 47. Štirje so bili uničeni v različnih nesrečah, enega so sicer izdelali z originalnimi deli konec osemdesetih let, zato ga ne uvrščajo med prvotno zbirko izdelanih. Avto pred svojim časom še danes velja za tehnološki presežek, verjetno si lahko mislite, kako je pretresel svet leta 1947, ko je na ceste zapeljal prvi prototip. Tucker je postal trn v peti velikim igralcem na trgu, ki so v veliki meri tudi krivi za konec tega vizionarskega podjetja.
Varnostni dodatki, ki takrat niso bili standardni
Tucker 48 je bil eden najnaprednejših osebnih avtomobilov tistega časa in v mnogih pogledih močno pred svojim časom. Morda je bil tudi zato "v napoto" večjim ameriškim proizvajalcev, ki so z metanjem polen pod noge pripomogli h koncu Tuckerja. Več o tem kasneje, naj zgodbo nadaljujejo njegovi za tisti čas napredni varnostni elementi. Vgrajene je imel varnostne pasove, vetrobransko steklo, ki je pri trku padlo navzven in zato ni predstavljalo nevarnosti za potnike. Tretja luč v sredini maske hladilnika ni bila tam zaradi estetike, temveč je "oko kiklopa" sledilo krmiljenju in je dodatno osvetljevalo smer vožnje. Opremljen je bil tudi s sprednjimi in zadnjimi kolutnimi zavorami ter zaščito pred udarci na volanu in armaturni plošči.
Čeprav je tucker 48 neznan širši javnosti, je zelo cenjen med ljubitelji klasičnih avtomobilov in zbiratelji. Morda je ljudem še najbolj poznan po centralno nameščeni tretji luči. Ta se aktivira pod kotom krmiljenja nad 10 stopinjami, zato pomaga osvetljevati cesto pri nekoliko bolj ostrih zavojih. A ta varnostna rešitev ni bila sprejeta odprtih rok. Takrat je 17 zveznih držav imelo precej nenavaden zakon, ki je prepovedoval vožnjo avtomobila z več kot dvema žarometoma. Pri Tuckerju so zato izdelali poseben pokrov, da bi lahko te modele vozili tudi v teh državah.
Alex Tremulis (1914-1991), ameriški oblikovalec grških korenin, je oblikoval tucker.
Vsak izdelan avto je bil pravzaprav prototip
Avto je bil težak skoraj dve toni, a je bil med drugim dolg kar 5,5 metra in širok več kot dva metra. Njegova medosna razdalja je
Patentna fotografija tuckerja 48
merila 3,3 metra. Posledično je potreboval zmogljiv motor. Sprva so nameravali vgraditi inovativni motor, a so ga pestile številne težave (glej okvirček spodaj), zato so uporabili šestvaljni bokserski motor s prostornino 5,5 litra in močjo 123 kilovatov.
Vsak izdelan avtomobil je bil pravzaprav prototip, saj se je od prejšnjega razlikoval v nekaterih podrobnostih. Nenehno so preizkušali inženirske novosti in konstrukcijske rešitve, zato so eno rešitev hitro zavrgli ali izpopolnili. Celoten proizvodni cikel je bil zato med modeli drugačen.
Pri Tuckerju so recimo tečaje vrat vzeli iz lincolna zephyr, volanske stebre so dobili pri Fordu. Šli so še korak dlje. Motor in menjalnik so namestili na ločeni podokvir in ga privijačili le s šestimi vijaki. S tem so želeli ponuditi možnost hitre odstranitve celotnega podokvirja, ki bi omogočal preprost servis. Vse skupaj naj bi trajalo skupaj trideset minut. Tucker si je zamislil še nekaj drugih novosti, ki so bile pozneje opuščene – magnezijeva kolesa, kolutne zavore, vbrizgavanje goriva, samotesnilne gume brez zračnic – vendar so bili zaradi stroškov, inženirske zapletenosti in pomanjkanja časa za razvoj opuščeni.
Prvi špekulativni način financiranja
Tucker je pravzaprav plačal ceno za svoj futuristični pogled na avtomobile. Težave so se pričele že ob prvem lansiranju prototipa, ko je bil Tucker deležen zelo velike publicitete. Prototip se je zaradi velike mase sesedel, težave je povzročal motor in druge stvari. Zaradi negativnega pisanja o prvem prototipu se je podjetje znašlo v nemilosti tiska in ljudi.
Podjetje je zbralo 17 milijonov dolarjev v obliki delnic, ko so kot eno prvih špekulativnih podjetij vstopili na borzo. Za nadaljnje financiranje razvoja je Tucker prodal salone in distributerje po celotni državi. Kupci so lahko naročili dodatne storitve ob naročilu avtomobila, ki so jih morali plačati takoj. Tako je Tucker prodal za dobra dva milijona dolarjev vrednih dodatkov, kot so prevleke za sedeže, radio, prtljaga in drugi dodatki, še preden je bil avto sploh izdelan.
In ravno ta inovativen način prodaje je bil eden ključnih za težave pri Tuckerju. Po vojni je bilo povpraševanje po avtomobilih večje od zmožnosti proizvodnje. Večina je ustvarila čakalno listo, prednost na njej so dobili vojni veterani, običajni ljudje pa so na svoj avto čakali bistveno dlje. Tucker je s prodajo dodatkov omogočil ljudem, da pridejo na čakalno listo in pri tem ni delal razlik. Takšen način prodaje je začela preiskovati agencija za trg vrednostnih papirjev in obtožila vodilne v podjetju. Čeprav so obtožbe kasneje hitro opustili, je negativna publiciteta uničila podjetje in ustavila proizvodnjo. Nekaj besede so imeli tudi največji tekmeci, ki so po nekaterih zgodbah stali za odločitvijo ameriške administracije, da Tuckerju ne dovoli postavitve dveh obratov za izdelavo jekla. To je bil tudi eden ključnih udarcev za Tucker.
1