Torek, 12. 10. 2021, 22.25
2 leti, 7 mesecev
Elektromobilnost v praksi
V praksi še "misija nemogoče"? Ta problematika čaka kmalu.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,54
10
Država, sodeč po včerajšnjem sestanku, v Spodnji Idriji podpira slovensko avtomobilsko industrijo, ki želi z razvojnimi inovacijami soustvarjati elektrificirane avtomobile prihodnosti. Ker pa vsaj v Sloveniji še nimamo ustrezne strategije gradnje polnilne infrastrukture, predvsem polno električni avtomobili do uporabnikov v praksi zunaj avtocest še niso dovolj prijazni.
Že pred tedni sem pisal tako o poročilu Evropskega združenja avtomobilskih proizvajalcev, ki je za državne članice Evropske unije ocenilo povprečno število električnih polnilnic na sto kilometrov cest, kakor tudi o dejstvu, kako zavajajoči za uporabnike so lahko ti podatki.
Polnilnice se med seboj močno razlikujejo in navadno so tiste najcenejše, tudi iz vidika obratovalnih stroškov za investitorja ugodne, za voznike avtomobilov v praksi najmanj uporabne.
Ob slovenskih regionalnih cestah je veliko "počasnih" polnilnic AC, manjka pa ustrezen delež "hitrejših" oziroma močnejših polnilnic DC.
Včeraj o strategiji prestrukturiranja slovenske avtomobilske industrije, kaj pa strategija polnilne infrastrukture?
Deset dobaviteljev avtomobilske industrije se je včeraj s ključnimi ministri trenutne vlade pogovarjalo o potrebnem prestrukturiranju industrije in strategije, ki jo bo v zvezi s temi vprašanji sprejela slovenska politika. Elektrifikacija pogonov in s tem mnogo manj kompleksna izdelava novih avtomobilov, obenem pa zahteva po novih razvojnih rešitvah bodo za ohranitev konkurenčnosti v mednarodnem prostoru zahtevale odločne spremembe.
Strategijo pa pričakujemo tudi na področju polnilne infrastrukture. Ta je že zdaj ključna, v prihodnje pa bo za uspešnost elektromobilnosti še toliko pomembnejša. Ne gre dvomiti o tem, da bodo proizvajalci znali izdelati tudi električna vozila, kakršna bodo kupci radi vozili. To se dogaja že danes. Le redki kupci kakovostnega električnega vozila si želijo vrnitve k motorju s pogonom na notranje zgorevanje. Kdor je nezadovoljen, v povprečju tako čuti prav zaradi neučinkovite javne (ali tudi domače hišne) polnilne infrastrukture.
Za vzpostavitev polnilne infrastrukture na podeželju skrbijo predvsem avtomobilski saloni.
S polnilnicami DC je dobro pokrit predvsem slovenski avtocestni križ, a tudi tam se lahko polni le en avtomobil.
Ustvariti pogoje, da bodo kupci avtomobilov s slovenskimi inovacijami resnično zadovoljni
K dvema velikima slovenskima dobaviteljema, idrijskemu Kolektorju in spodnjeidrijski Hidrii, sem se odpeljal z električnim avtomobilom povprečnega dosega. V praksi sem želel preveriti tisto neenakomerno razporeditev električnih polnilnic z izmeničnim (AC) in enosmernim tokom (DC).
Šibkejše ("počasne") polnilnice so za postavitev mnogo cenejše in so precej primerne za lokalne uporabnike, ki lahko tam avtomobil polnijo tudi uro ali dve. Nekajkrat močnejše ("hitre") polnilnice DC so namenjene voznikom na poti, ki se na njih ustavijo za največ 15 ali 30 minut ter nato nadaljujejo svojo pot.
Za učinkovito elektromobilnost, da bodo torej kupci želeli tiste avtomobile, za katere slovenski dobavitelji s partnersko pomočjo vlade nameravajo razvijati inovacijske sestavne dele, je ključna ustrezna kombinacija obeh tipov polnilnic. Tistih AC bo vselej več, toda polnilnice DC so nujne tudi zunaj avtocest.
Med regionalkami je v Sloveniji najbolj kritična prav Keltika
Z avtoceste zavijem pri Logatcu in tam je zadnja klasična polnilnica DC. Idrija polnilnice sploh še nima. V Spodnji Idriji, in to tik ob poslopju Hidrie in Kendovem dvorcu, so polnilnice AC. Lokacija ni primerna za večurno polnjenje.
Edino polnilnico DC od Logatca do Tolmina ima Peljhanov avtoservis med Idrijo in Spodnjo Idrijo. Ta polnilnica je dostopna ves čas, le moč je skrajno omejena in znaša le 11 kilovatov.
Dovolj za lastnike avtoservisa in njihove goste, naloga zasebnih vlagateljev pač ni skrbeti za javno polnilno infrastrukturo. Napak bi bilo s prstom kazati tudi na župane, saj ti za svoje obiskovalce (ponavadi turiste) lahko poskrbijo z nekaj klasičnimi polnilnicami AC. Močne polnilnice DC ob glavnih podeželskih cestah, kar Keltika nedvomno je, bi morale biti del državne strategije vzpostavitve učinkovite polnilne infrastrukture.
Primer pokritosti zahodnega dela Slovenije s polnilnicami AC (levo) in DC (desno).
Če polnilnica ni močna, je tudi izkupiček polnjenja klavrn. Premalo za voznika, ki potuje.
Petnajst minut polnjenja za 16 kilometrov dosega? Naslednja polnilnica DC pozno popoldne zaprta.
Ker edina omenjena polnilnica DC deluje le z močjo 11 kilovatov, v 15 minutah baterijo napolnim z le 2,5 kilovatne ure (kWh) elektrike. To je dovolj za kakih 16 kilometrov dosega. To je za potnika naprej proti Posočju, ki se je tu ustavil le zato, da bo polnil baterijo, mnogo premalo.
Naprej na poti do Tolmina je le še ena polnilnica DC. To ima spet avtomobilski salon (Stavanja). Moč je precej večja (25 kW), a do polnilnice je mogoče dostopati le v času uradnih ur salona. Pozno popoldne ali v nedeljo tu torej ni mogoče polniti. Zato je voznik obsojen le na polnilnice AC v Tolminu, Kobaridu ali Bovcu. Toda tam je treba za sto kilometrov dosega polniti vsaj uro in pol. Učinkovita 50-kilovatna polnilnica DC bi sto kilometrov dosega v baterijo dodala v približno 20 minutah.
Stanje se izboljšuje ob drugih regionalkah, le da je posledica zasebnih vlaganj, ne državne strategije
Stanje je boljše ob regionalni cesti proti Koroški. To je sicer spet zasluga polnilnic ob avtomobilskih salonih in servisih. Take imajo na primer v Velenju in Slovenj Gradcu, kjer so tudi moči polnjenj povsem spodobne. Tudi proti Mežici in baterijski tovarni TAB sta vsaj dve polnilnici DC, ena med temi celo pred trgovskim diskontom.
Podobno kritična kot Keltika je tudi cesta iz Postojne proti hrvaškemu Kvarnerju. V Ilirski Bistrici je sicer Ionityjeva polnilnica DC, ki pa je izjemno draga. Zgornja meja za uporabo polnilnic DC se danes zdi smiselna pri okrog 50 centih na kWh, kar strošek polnjenja približno izenači s ceno goriva za klasičen bencinski avtomobil.
Z zanimanjem bomo torej spremljali prihodnje razpise Eko sklada in morebitne odločitve o subvencioniranju dela vzdrževalnih stroškov močnejših polnilnic, ki so trenutno največja ovira za vse morebitne vlagatelje.
10