Četrtek, 10. 12. 2020, 20.00
3 leta, 4 mesece
top 10: utrinki nogometne zgodbe Paola Rossija (1956-2020)
Škandal, tragedija in Španija 1982. Pestra zgodba Paola Rossija.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,74
1
Rubriko TOP10 ta teden z desetimi črticami, ki so zaznamovale njegovo pestro športno pot, posvečamo prezgodaj preminulemu italijanskemu nogometnemu velikanu Paolu Rossiju.
Nogometna Mona Lisa
"Če je nogomet umetnost, potem je on nogometna Mona Lisa," ga je s slovito umetnino Leonarda da Vincija primerjal Giuseppe Farina, predsednik velikega Milana, za katerega je Rossi igral le eno leto v sezoni 1985/86, a tam ni pustil večjega pečata. V 26 nastopih ob koncu svoje bogate nogometne poti, ki jo je končal leto pozneje zaradi poškodbe pri vsega 31 letih kot član Hellasa Verone, je zmogel le tri gole. Zanimivo, dva od teh je zabil pri zmagi nad Interjem na velikem milanskem derbiju.
Kakšen je bil torej Rossijev slog igre? Pri svojih 178 centimetrih ob krhki postavi ni bil najbolj robusten, a je bil za nasprotnikove branilce zelo neugoden. Italijani, štirikratni svetovni prvaki, ga uvrščajo med najboljše v nizu sijajnih napadalcev, ki so jih imeli. Mnogi so prepričani, da je celo najboljši. Bil je hiter, zelo agresiven, a tudi nadvse prefinjen nogometaš z odlično tehniko, sijajnim občutkom za čas in prostor, zelo močnim in natančnim strelom, bil je tudi zelo učinkovit. "Imel je nos za gol," kot pravimo.
V družbi Diega Maradone - tudi on je bil svoj čas svetovni rekorder, tudi on je prejel zlato žogo in tudi on je umrl letos - ob sprejetju v italijansko nogometno hišo slavnih januarja 2017.
Svetovni rekorder
Ta vsota se v primerjavi z zdajšnjim rekordom, Brazilec Neymar je leta 2017 v PSG iz Barcelone odšel za 222 milijonov evrov, zdi smešna, a takrat je bilo 1,75 milijona evrov, kolikor je Vicenza zanj daljnega leta 1976 plačala Juventusu za delno lastništvo, največ v zgodovini nogometa.
Zanimivo, da je bila Vicenza takrat drugoligaš, a to prav po zaslugi Rossijevih golov ni ostala dolgo. Že v prvi sezoni je namreč zabil 21 prvenstvenih golov, bil najboljši strelec druge italijanske lige in Vicenzo popeljal med prvoligaše. Že v prvi sezoni med njimi je naslov najboljšega strelca osvojil tudi v prvi ligi. V sezoni 1977/78 je za Vicenzo zabil kar 24 prvenstvenih golov. Leto za tem se je ustavil pri 15 golih, a to Vicenze, ki je v isti sezoni nastopala tudi v Evropi, ni rešilo pred izpadom nazaj med drugoligaše. Potem je Rossi poleti 1979 prestopil v Perugio.
V prvem obdobju pri Juventusu ni dobil priložnosti, v drugem je zablestel in osvojil vse.
Ljubezen z Juventusom na drugi pogled
Rossi je gole zabijal tudi za Como, Vicenzo, Perugio, Milan in Hellas Verono, daleč največji pečat pa je pustil pri Juventusu. Tam je bil sicer že leta 1973 in za člansko moštvo debitiral s 17 leti, ko je zaigral v pokalu, potem pa prave priložnosti ni več dobil, zato je po dveh letih odšel drugam.
Njegovo drugo obdobje v Torinu je bilo povsem drugačno. Z Juventusom je med letoma 1981 in 1985 osvojil praktično vse, kar se je osvojiti dalo. Dvakrat, v letih 1982 in 1984, je bil italijanski prvak. Leta 1983 je osvojil pokal, se leto za tem veselil zmage v evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev in tistega leta osvojil tudi evropski superpokal. Vrhunec klubske kariere je dočakal leta 1985, ko je z Juventusom osvojil naslov v takratnem pokalu državnih prvakov, zdajšnji ligi prvakov.
V majici Milana
Škandal Totonero
Zagotovo najbolj črn madež sicer bleščeče Rossijeve kariere je leto 1980, ko je bil vpleten v veliko podkupovalno afero Totonero, ki je takrat pretresla italijanski nogomet. V njej so sodelovali prvoligaši Avellino, Bologna, Juventus, Lazio, Milan, Napoli, Pesara in Perugia, katere član je bil takrat Rossi, ter drugoligaši Genoa, Lecce, Palermo, Pistoiese in Taranto.
Na sojenju je bilo kaznovanih 20 nogometašev, ki so si prislužili od šest let do štiri mesece suspenza, dva predsednika in sedem klubov. Najhuje sta jo skupila Lazio in Milan, ki sta bila izključena v drugo ligo, nekateri akterji škandala pa so si prislužili celo doživljenjsko prepoved delovanja v nogometu.
Rossi jo je odnesel veliko bolje, a še vedno slabo. Najprej so mu dosodili triletni suspenz, ki so ga potem spremenili v dvoletnega, tako da je potem leta 1982 lahko nastopil na svetovnem prvenstvu, na katerem je zablestel, vendar pa je vmes izpustil evropsko prvenstvo na italijanskih tleh leta 1980. Rossi je do zadnjega trdil, da je bil nedolžen.
Takole je zabil prvi gol v finalu svetovnega prvenstva 1982 proti Zahodni Nemčiji. Italija je zmagala s 3:1.
Španija 1982
Diego Maradona je imel Mehiko 1986, njegova je bila Španija 1982. Rossi je le malo po izteku suspenza zaradi vpletenosti v velik nogometni škandal zaigral za Juventus. Ta ga je leta 1981 k sebi zvabil, čeprav je bil kaznovan, v zaključku sezone 1981/82, ki so jo Torinčani končali kot italijanski prvaki, pa je za Juventus je odigral tri tekme in zabil en gol.
Italijanska športna javnost je bila ideji o tem, da bi potoval na svetovno prvenstvo, ki je bilo poleti v Španiji, nenaklonjena, a je selektor Enzo Bearzot vztrajal pri tem, da ga potrebuje. Na koncu je imel selektor prav, toda v skupinskem delu, skozi katerega so se Italijani s tremi remiji na treh tekmah komajda prebili, Rossi ni zadel niti enkrat. Pa čeprav je bil na vseh treh tekmah na igrišču od prve do zadnje minute.
Do konca prvenstva je potem blestel. Italijani so na poti do finala premagovali Argentino, Brazilijo, Poljsko in na koncu še Zahodno Nemčijo v velikem finalu, Rossi pa je na štirih tekmah zabil kar šest golov! Enega tudi v finalu, ko je v 57. minuti Italiji odprl pot do zmage s 3:1.
Prizor z nepozabne tekme na svetovnem prvenstvu 1982 proti Braziliji na stadionu Sarrio v Barceloni.
Hat-trick, ki je spremenil brazilski nogomet
Maradona je imel stadion Azteca in polfinale proti Angležem, Rossi se je v zgodovino nogometa najbolj vpisal s sijajno predstavo v drugem delu svetovnega prvenstva 1982 proti prvi favoritinji prvenstva Braziliji, za katero so igrali Zico, Socrates, Falcao in še nekateri južnoameriški super zvezdniki, pred tekmo z Italijo pa je Brazilija na treh tekmah zmagala. Premagala je tudi takratno svetovno prvakinjo Argentino s 3:1.
Potem je na sceno stopil Rossi in z eno od najbolj sijajnih individualnih predstav v zgodovini svetovnih prvenstev v Barceloni zabil tri gole za presenetljivo zmago Italije s 3:2. Brazilija se je na tisti tekmi dvakrat vračala po zaostanku, a je vedno znova nazaj udaril Pablito, kot so ga po tem prvenstvu začeli klicati italijanski nogometni navijači. Nazadnje v 74. minuti, ko je postavil končni izid.
Ta poraz je imel sicer velik vpliv na nogometno filozofijo, takrat štirikratnih svetovnih prvakov, ki so po tej tekmi precej spremenili svoj pogled na nogometno igro in se začeli zavedati, da se do rezultatov ne pride vedno zgolj po najlepši in najbolj atraktivni poti. Pozneje so svetovni prvaki postali še dvakrat, v letih 1994 in 2002.
Tako je leta 2013 poziral na novem stadionu Juventusa.
Eden petih Italijanov z zlato žogo
Čeprav je v sezoni 1981/82 zbral vsega tri nastope za Juventus, je bil Rossijev nastop na svetovnem prvenstvu v Španiji tako navdušujoč, da je v letu 1982 osvojil številna individualna nogometna priznanja. Naziv najboljšega strelca svetovnega prvenstva 1982 si je priboril sam, vse preostale lovorike so mu podelili strokovnjaki v praktično vseh izborih, ki so takrat obstajali.
Za najboljšega so ga izbrali pri priznani reviji World Soccer, prejel je še nagrado onze d'Or, ki jo podeljuje francoska revija Onze Mondial, v njegovih rokah pa je pristala tudi tista najprestižnejša nagrada, zlata žoga, ki so mu jo podelili pri kultni francoski reviji France Football.
Ob nekdanjem italijanskem reprezentantu argentinskih korenin Omarju Sivoriju (1961), Gianniju Riveri (1969), Robertu Baggiu (1993) in Fabiu Cannavaru (2006) je edini italijanski nogometaš, ki jo je dobil.
Skupaj s Christianom Vierijem in Robertom Baggiom (na fotografiji) je najboljši italijanski strelec v zgodovini svetovnih prvenstev.
On, Roberto Baggio in Christian Vieri
Rossi je bil na svetovnih prvenstvih ob letu 1982 v Španiji, kjer je zablestel in bil s šestimi goli tudi najboljši strelec prvenstva, še dvakrat. Prvič leta 1978 v Argentini, kjer je zabil tri gole, Italijani pa so prišli do polfinala in na koncu pristali na četrtem mestu. Drugič je bil zraven leta 1986 v Mehiki, kjer pa ni dobil priložnosti za igro, tako da je reprezentančno pot pravzaprav zaključil že pred tem. Svoj zadnji, 48. nastop za Italijo, je zabeležil na prijateljski tekmi proti Kitajski maja istega leta.
V reprezentanci je dosegel 20 golov, kar ga uvršča na 12. mesto večne lestvice najboljših strelcev najboljše italijanske nogometne selekcije. Ko beseda nanese na gole s svetovnih prvenstev, je na vrhu skupaj s še dvema nekdanjima sijajnima italijanskima napadalcema Robertom Baggiom in Christianom Vierijem.
V družbi trenerja Giovannija Trappatonija ob evropskem naslovu Juventusa leta 1985
Evropski naslov z Juventusom
Juventus, eden najbolj slovitih nogometnih klubov na svetu, je bil do zdaj kar devetkrat v finalu lige prvakov oziroma pokalu državnih prvakov, a je osvojil le dva naslova evropskega prvaka. Zadnjega leta 1996, prvega pa leta 1985, ko je pri pohodu na prvi naslov v zgodovini kluba sodeloval tudi Rossi in imel pri njem pomembno besedo.
S petimi goli je bil tretji najboljši strelec tekmovanja, v katerem je Juventus na poti do večne slave preskočil finski Ilves, švicarski Grasshopper, praško Sparto, francoski Bordeaux in v finalu odpravil še Liverpool.
V takratni nepozabni zasedbi Juventusa sta igrala še slovita Francoz Michel Platini in Poljak Zbigniew Boniek, Torinčane pa je s klopi vodil legendarni Italijan Giovanni Trapattoni.
V tragediji na stadionu Heysel v Bruslju je umrlo kar 39 ljudi.
Tragedija v Bruslju
Zmaga v pokalu državnih prvakov v sezoni 1984/85 je ena izmed dveh največjih, ki jih je na svoji bogati nogometni poti doživel, a je ob tem Rossiju prinesla tudi zagotovo najbolj tragičen nogometni spomin. Juventus je namreč do svojega prvega evropskega naslova prišel 29. maja 1985 v Bruslju, kjer se je zgodila ena največjih tragedij v zgodovini svetovnega športa.
Na dotrajanem stadionu Heysel, ki ga je Uefa na začudenje vseh ohranila na prednostnem seznamu prizorišč evropskega finala, je prišlo do obračunavanja med navijači Juventusa in Liverpoola, ki je v kombinaciji z neustreznostjo objekta in neprimernim odzivom odgovornih prineslo tragične posledice. Umrlo je kar 39 ljudi, ranjenih pa je bilo več kot 600 obiskovalcev te žalostne tekme.
1