Dirka po Španiji
Vuelta
Tadej Pogačar
Sreda, 9. 10. 2019, 18.43
1 leto, 10 mesecev
Tadej Pogačar
Na trenutke se je vprašal, zakaj mu je tega treba, a je vedno znova našel motivacijo #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,30
Tadej Pogačar še vedno z veseljem podoživlja spomine na letošnjo Vuelto, malo manj pa ga mika podoživljanje svetovnega prvenstva.
Tadej Pogačar, 21-letni športni fenomen s Klanca pri Komendi, kot za šalo preskakuje kolesarske stopnice in premika mejnike. Še slab mesec po Dirki po Španiji, ki jo je končal s tremi etapnimi zmagami, 3. mestom v skupni razvrstitvi in belo majico najboljšega mladega kolesarja, ob spominu nanjo ostaja brez besed. Včeraj so mu na hipodromu v Komendi pripravili topel sprejem, na njem pa so ljubitelji kolesarstva lahko pozdravili tudi Luko Pibernika, Pogačarjevega sokrajana in enega od njegovih kolesarskih vzornikov.
Slab mesec po tem, ko je takrat še 20-letni Tadej Pogačar, zdaj že leto starejši, mladenič s Klanca pri Komendi, na Dirki po Španiji navdušil slovensko kolesarsko javnost, so mu, skupaj s kolesarskim kolegom Luko Pibernikom, na hipodromu v Komendi pripravili sprejem. V sproščenem vzdušju sta slavljenca krmarila med spomini in načrti za prihodnost.
Dogajanje na sprejemu si lahko ogledate na spodnji povezavi:
Kako sami doživljate sprejeme? Vam je nelagodno stati na odru pred vso to množico ljudi ali je vendarle v tem poseben čar in navsezadnje velika čast? V Komendi se je zbralo res veliko ljudi.
Je neki užitek, zelo lepo je videti, da me podpira toliko ljudi, in še posebej sem vesel, da sva bila na sprejemu oba z Lukom.
V Komendi so včeraj pozdravili svoja kolesarska krajana: Tadeja Pogačarja in Luko Pibernika.
Se spomnite, kdaj ste se sami nazadnje udeležili sprejema? Ne kot glavni akter na odru, pač pa kot občudovalec pod njim.
Mislim, da je bilo na sprejemu košarkarjev, ki so se vrnili z Eurobasketa (leta 2017, op. a.). Če bi imel več časa, bi se udeležil še katerega. Sprejemov je vedno več, kar je logično, saj je uspehov slovenskih športnikov zadnje čase res veliko.
Kako dolgo ste potrebovali, da ste se po Vuelti spravili k sebi? Po prihodu v domovino ste bili videti povsem izmučeni.
Res je, potovanje in prekladanje po letališčih sta me še dodatno izčrpala, a mislim, da sem se kar hitro sestavil, vsaj v glavi, do svetovnega. Svetovno prvenstvo je bilo še en šok. Zdaj pa lahko rečem, da sem razmeroma spočit.
Napori Dirke po Španiji so pustili sledove, ki so bili zelo vidni ob prihodu Pogačarja v Slovenijo.
Cestna dirka na svetovnem prvenstvu je potekala v res brutalnih razmerah. Imeli ste vse, 261 kilometrov, mraz, dež … Kako se spomnite te dirke?
Svetovno prvenstvo je bilo res kaotično, na trasi sploh nismo točno vedeli, kaj se dogaja. To je bila res neverjetna izkušnja.
Koliko je na razplet vplivalo vreme? Nekateri kolesarji so se dobesedno tresli od mraza.
Da, vsak se je oblekel tako, kot je mislil, da je najbolj prav, torej kar precej. Sam sem sproti slačil sloje oblačil, tako da sem v cilj pripeljal čim lažji.
Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Yorkshiru je na cestni preizkušnji osvojil 18. mesto in je bil edini od slovenske osmerice, ki je prišla do cilja. Dirko je zaključilo samo 46 od 197 kolesarjev.
Ste se kdaj znašli na točki, ko ste razmišljali, da bi končali trpljenje in zavili s proge? Takih primerov je bilo kar precej. Navsezadnje je dirko med 197 kolesarji končalo samo 46.
Na krogih – bilo jih je devet – sem se res na trenutke vprašal, zakaj mi je tega treba, bom sploh prišel do cilja, a sem vseeno vztrajal. Iz kroga v krog mi je uspelo najti motivacijo in zdržal sem do cilja.
Dirka na svetovnem prvenstvu je bila vaša zadnja v tej sezoni. Bi bili sposobni odpeljati še kakšno? Roglič je po prvenstvu zmagal še na dveh dirkah (Giro d'Emilia in Tre valli Varesine), v nedeljo bo odpeljal še Lombardijo.
Odločil sem se, da letos ne bom več štartal in mislim, da sem se dobro odločil. Tako se bom kar najbolje odpočil in bom naslednje leto lahko zmogel še več.
Oktobra se obeta razgrnitev trase za prihodnji Tour de France, novembra bo jasno, kakšni bodo izzivi na italijanskem Giru. Boste posebej pozorni na profile etap in se na podlagi tega odločili, na katero tritedensko dirko velja staviti prihodnje leto?
Da, pozorni bomo na to, kaj bi mi ustrezalo in katero dirko bi bilo najbolje izbrati.
Katere dirke si najbolj želite? Dejali ste že, da si nekoč želite zmagati na Touru.
Zagotovo se bom udeležil ene od dirk Grand Toura, niti mi ni toliko pomembno, katere, bomo pa odločitev sprejeli skupaj z ekipo.
Zadnje čase je vedno več poškodb med kolesarji, žal tudi med slovenskimi, tudi smrtne žrtve so žal bile. Kako se vas to dotakne? Imate podzavestno vedno zavoro v glavi?
Da, vedno je dobro imeti nekaj rezerve, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, padci so žal lahko tudi usodni. To smo letos že doživeli. Trudim se, da sem stalno pozoren in čim bolj osredotočen na dogajanje okrog sebe.
Pogačarjev trenutek slave v središču Madrida:
Če se za trenutek vrneva na zaključek Vuelte, na veličastnem trgu Cibeles v Madridu. Na oder ste prišli ogrnjeni v slovensko zastavo. Kdo vam jo je dal, ste jo imeli pripravljeno? Predstavljam si, da je šlo za res poseben občutek.
Res je, bilo je noro. Zastavo mi je dal predsednik Kolesarske zveze Slovenije Tomaž Grm, ki je pripotoval v Madrid. Še enkrat, v Madridu je bilo res noro vzdušje.
Pa še himno ste imeli čast poslušati na odru.
Uf, da, še himna. Še zdaj sem brez besed.
