Maraton po Ljubljani
Torek, 6. 10. 2020, 4.32
3 leta, 6 mesecev
intervju
Primož Kobe pri 39 letih še zdaleč ni rekel zadnje besede #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,62
1
Primož Kobe, aktualni državni prvak v maratonu in polmaratonu, si je pri 39 letih zadal visoke cilje. Rad bi se uvrstil na poletne olimpijske igre v Tokiu, za kar bo moral odteči normo, ki je hitrejša od 20 let starega državnega rekorda Romana Kejžarja.
"Če ne bi izpeljali Novomeškega 1/2 maratona, bi šel lahko celo v osebni stečaj," je olimpijec Primož Kobe zelo konkretno orisal situacijo, v kateri se je skupaj z organizacijsko ekipo znašel v času priprav na letošnji novomeški tekaški praznik, ki je zrasel prav na njegovem "zelniku." Konec dober, vse dobro. Tekmo so uspešno spravili pod streho, pobudnik in glavni organizator Kobe pa je v nedeljo uresničil serijo želja. Prvič je nastopil na "svoji" tekmi, za nameček še zmagal, postal državni prvak v polmaratonu med člani in veterani ter postavil še nov rekord proge. Pri 39 letih še zdaleč ni rekel zadnje besede in tudi nad lovom na nov državni rekord v maratonu še ni obupal.
Tretji novomeški polmaraton je pod streho, kar je velik uspeh. Vemo, da je letos precej nenavadno leto in da je večina množičnih tekaških prireditev odpadla. Kaj vse je bilo potrebno, da ste ga lahko izpeljali?
Predvsem zelo veliko poguma.
Letos ste sploh prvič tudi tekli na domači tekmi, za nameček pa še zmagali in postali državni prvak v polmaratonu med člani in veterani.
Res je, prejšnja leta si organizacije in nastopa na tekmovanju nisem upal združiti, ker je bilo preprosto vsega preveč, letos pa sem si res želel nastopiti, saj je tekma štela za državno prvenstvo.
Še vedno je bilo na mojih ramenih precej bremena, edina razlika je bila v tem, da sem bil v nedeljo, torej na drugi dan novomeškega polmaratona, dopoldne, ko je bila na sporedu tekma, prost.
Neja Kršinar in Primož Kobe - zmagovalca Novomeškega 1/2 maratona in nova državna prvaka v maratonski polovički.
Kdaj ste sploh našli čas za trening?
Med sestanki (smeh, op. a.). Pravzaprav je vse skupaj kar neverjetno. V avtu sem imel ves čas pripravljeno torbo za trening in ob vsaki priložnosti sem šel teči.
Za vikende sem nastopil na nekaterih tekmah za državno prvenstvo, na cesti in na stezi, sem pa, priznam, precej taktiziral. Po eni strani sem se zavedal, da so te tekme zelo dobri treningi, nikoli pa nisem šel do konca, nikoli v rdeče številke, ampak le toliko, da sem napredoval.
Moj glavni cilj sezone je bila vseskozi zmaga v Novem mestu in naslov državnega prvaka v polmaratonu. Na to sem tempiral formo.
Ste tokrat šli v rdeče, kot pravite?
Ne, čeprav priznam, da na trenutke res ni bilo lahko. Sem se pa ta dan izredno dobro počutil.
Vas je na štartu oblila trema? Vendarle je to za vas posebna tekma.
Mislim, da sem se občutka treme zdaj že dodobra navadil. To je pritisk, ki se ga moraš navaditi in ga znati prenašati. Ali to imaš ali pa ne. Jaz mislim, da to imam. Bližje ko sem cilju, bolj sem osredotočen.
Poglejte kenijske tekače, kakšen pogled imajo tik pred ciljem, dobesedno imajo izbuljene oči, popolnoma so osredotočeni na cilj, na tisto, kar sanjajo in si želijo.
Zdi se mi, da belci to kar težko razumemo. Pri njih je tekma, kot bi šlo za boj za preživetje. Zanje je medalja oz. uspeh v športu še vedno rešitev.
V Sloveniji je atletska scena povsem drugačna. Skorajda nimamo profesionalnih atletov. Vsi imamo poleg treningov še službe, razen mlajših atletov, seveda, kar pomeni, da težko živimo res neko posvečeno športno življenje, kjer je v prvi vrsti samo trening.
Za Kenijce smo mi amaterji.
Sam sem se sicer zdaj odločil, da se bom v prihodnje povsem posvetil maratonskim pripravam za uvrstitev na prihodnje olimpijske igre v Tokiu, a še vedno bom moral nekako služiti denar. Že zdaj vodim tekaške skupine, sem tudi svetnik na novomeški občini.
Kobe je tudi aktualni državni prvak v maratonu (lani je v Ljubljani 42 km pretekel v času 2;29:53). Naslova letos ne bo branil, saj za kraljevsko razdaljo po seriji poškodb še ni dovolj pripravljen. V Ljubljani, kjer bo 25. oktobra potekal Maraton po Ljubljani (klasični ljubljanski maraton je zaradi pandemije prestavljen na prihodnje leto), bo tekel na 21 kilometrov.
Skratka, nihče ne plača naših računov, in to je tudi razlog, da ne napredujemo tako, kot bi morali.
Šport zahteva celega človeka in zahteva tudi počitek. Gorazd Štangelj mi je pred leti, ko je bil še aktiven kolesar, dejal, da ga v klubu plačujejo zato, da tudi počiva. Pravilno, to je sestavni del športa.
Pa ste kdaj bili v položaju, ko ste živeli samo za šport?
Sem, od leta 2011 do 2012. Takrat sem prodal svoj vadbeni center in se povsem posvetil pripravam na olimpijske igre. Vse sem vložil v to …, se udeležil olimpijskih iger, nato pa so me ustavile poškodbe.
K sreči sem imel tako dobre in zveste pokrovitelje, da so mi plačali samoplačniški operaciji pri dr. Drobniču na obeh stopalih. Po vsaki operaciji sem izgubil še pol leta, saj preprosto nisem mogel trenirati. Pri okrevanju mi je zelo pomagala moja žena, ki je po poklicu fizioterapevtka.
Zaradi teh težav sem izgubil štiri leta, olimpijske igre v Riu so ravno zato splavale po vodi.
Trenutno delam po svojem programu, treniram pa skupaj z Mitjo Krevsom in Jakobom Čopom, ta je v soboto zmagal v teku na 10 km v okviru novomeškega polmaratona, pa še kdo se nam pridruži, da skupaj opravimo težje treninge.
Pred kratkim sem začel sodelovati s Srdjanom Djordjevićem, ki mi pomaga pri fizični pripravi. Se pravi pri moči, hitrosti in tehniki, torej področjih, ki jih on najbolj obvlada. Čutim res precejšen napredek, je pa seveda še veliko manevrskega prostora.
Moj cilj je, morda se bo slišalo nemogoče, pa vendar, moj cilj je moj osebni rekord v maratonu (2;14:50) izboljšati za tri minute. Mislim, da je vse mogoče.
Skratka, po maratonu v Ljubljani, kjer bom nastopil na polmaratonski razdalji, se bom resno lotil priprav na maraton z željo po uvrstitvi na olimpijske igre v Tokio. To je moja zadnja možnost, in če ne bom storil vsega, kar je mogoče, da jo dosežem, ne bom zadovoljen.
Do takrat bom vse drugo postavil na stranski tir. Rad smučam, rad deskam, rad tečem na smučeh, kolesarim, ampak vse to bo počakalo. Najprej se bom posvetil temu cilju. Seveda pa upam, da mi bo uspelo priti na priprave v Kenijo.
Zakaj? Kaj prinašajo treningi v Keniji?
Potem vam je prišlo prav, da so olimpijske igre prestavili?
Po eni strani da, po drugi pa ne. Da zato, ker letos nisem bil pripravljen, me pa skrbi, kako bo zaradi pandemije novega koronavirusa z izvedbo maratonov v prihodnjih mesecih. Kje bomo sploh lahko dosegali norme?
Kakšen rezultat imate v mislih?
2:11:30 je mednarodna norma. To pomeni, da bi moral odteči državni rekord v maratonu (rekord Romana Kejžarja iz leta 2020 je 2;11,50, op. a.).
Vem, to je zelo optimistično, ampak če nimaš visokih ciljev, ki te ženejo, potem vse skupaj nima smisla. Verjamem, da sem tega rezultata sposoben.
Osebni rekord 2;14:50 je Kobe aprila 2012 postavil v Linzu. Rezultat mu je prinesel tudi nastop na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je s časom 2;19:28 zasedel 46. mesto med 90 uvrščenimi tekači.
Mislim, da bi ga lahko odtekel že v Linzu leta 2012, ampak takrat sem lovil normo 2;15:00, in ko sem videl, da jo bom dosegel, sem tekel bolj na sigurno.
Tekel sem v skupini, ki je že nekoliko zaostajala za normo, zato sem v nadaljevanju tekel sam, za nameček je bilo še zelo vetrovno, pa sem vseeno iztržil dober rezultat (2;14:50). Roman Kejžar je dejal, da če kdo lahko podre njegov rekord, sem to jaz.
Me pa skrbi, kako bomo sploh lahko postavljali olimpijske norme. Cestni teki so namreč bolj ali manj odpovedani. Za leto 2021 še ne, ampak nihče ne ve, kako bo.
Upam, da bodo maratone izpeljali vsa za elitne tekače, ali pa da bi denimo vsaj nacionalne zveze organizirale tekme. Morda v petkilometrskih krogih, kaj pa vem … pri tem bo zelo pomembna tudi konkurenca.
Kobe si želi del letošnjim zimskih priprav opraviti v Keniji.
Kje bi si želeli odteči svoj najboljši čas?
Morda v Rotterdamu oz. nekje na čim bolj ravni trasi.
Zaključiva z novomeškim polmaratonom. Ste se kdaj znašli na točki, ko ste resno razmišljali, da bi tekmovanje odpovedali?
Takole bom rekel, 5. avgusta smo imeli na tekmo prijavljenih 180 tekačev, ki so štartnino plačali po nižjih cenah, hkrati pa sem takrat moral naročiti za 15 do 20 tisoč evrov robe za tekače – majčke, medalje in podobno. To je bil trenutek, ko se je bilo treba dokončno odločiti, ali gremo v projekt ali ne.
Če bi tekmovanje odpadlo, bi šel lahko celo v osebni stečaj.
Lahko rečem tudi, da razumem tiste prireditelje, ki tekmovanja odpovedo in zadržijo štartnine, saj so do takrat že ogromno vložili v pripravo tekmovanja.
Kobe med predstavitvijo 1. Novomeškega 1/2 maratona, ki je nastal na njegovo pobudo.
Največja težava pri organizaciji letošnjega polmaratona je bil NIJZ. Vse je bilo odvisno od tega, ali bomo dobili zeleno luč ali ne. Preden sem oddal vlogo, sem se predvsem temeljito pripravil in na koncu oddal vlogo na skoraj štirih straneh. Imel sem že kar nekaj izkušenj, saj sem letos organiziral tudi Marš in Gas na Gače. Za sobotni program novomeškega tekmovanja sem odobritev dobil že v prvem poskusu, za nedeljski spored pa v drugem.
Preberite še:
1