Nedelja, 16. 1. 2022, 8.24
2 leti, 3 mesece
To je razlog, da si je igralka želela še en pretres možganov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,03
Nocoj si boste na Planetu ob 20.45 lahko ogledali drugi del znanstvenofantastične trilogije z naslovom Labirint: Pogorišče (The Maze Runner: Scorch Trials). V glavnih vlogah bodo nastopili Dylan O'Brien (Thomas), Ki Hong Lee (Minho), Kaya Scodelario (Teresa), Thomas Brodie-Sangster (Newt), Dexter Darden (Frypan) in pa nova člana filmske zasedbe Giancarlo Esposito (Jorge) in Rosa Salazar (Brenda). V nadaljevanju si lahko preberete pet zanimivosti o prihajajoči filmski uspešnici.
Igralci so na snemanju ustanovili svojo glasbeno skupino.
Na snemanju se je filmska zasedba odločila za ustanovitev glasbene skupine. Dylan O'Brien je igral bobne, Thomas Brodie-Sangster bas kitaro, Dexter Barden je bil pevec, kitaro pa je igral eden od kaskaderjev. Proti koncu snemanja je imela skupina svoj sedemurni nastop. Uradnega posnetka njihovega igranja žal ni, ima pa igralec Dylan O'Brien izredno lepe spomine na to izkušnjo: "Tega bi se morali lotiti že prej. Škoda, ker smo to izvajali šele zadnjih nekaj tednov snemanja. Res smo se imeli odlično."
Igralska zasedba v prizoru iz filma.
Igralka je na snemanju utrpela pretres glave.
Rosa Salazar je na snemanju prizora enega najbolj napetih pregonov v filmu utrpela pretres možganov. "Vztrajala sem pri tem, da bom kaskaderske prizore izvajala sama, kar se mi je zdela izredno pametna odločitev. Tako sem sama snemala prizor, v katerem padem na hrbet in z glavo udarim v pleksi steklo. To bi načeloma moralo zdržati, prizor pa smo ponavljali dvajsetkrat ali tridesetkrat in moja glava je zato postala že tako občutljiva in mehka, da sem videla megleno. Priklopili so me na aparat za kisik in to je bilo noro. Sploh nisem vedela, da to obstaja. Moj bog, najraje bi imela še dva pretresa možganov, samo da bi me spet priklopili na to stvar," je o izkušnji odkrito dejala Rosa.
Uresničilo se je prekletstvo nad igralci, ki so ga napovedali Indijanci.
Filmska zasedba je med drugim prizore snemala na svetem indijanskem pokopališču v Novi Mehiki. Igralce so opozorili, da tam ne smejo premikati stvari ali česarkoli vzeti s seboj za spomin, ker bi jim to prineslo nesrečo. Na njihovo nesrečo igralec Thomas Brodie-Sangster tega ni upošteval in s prizorišča domov za spomin odnesel eno starodavnih relikvij. Že naslednji dan je pet članov moralo v bolnišnico, zato igralska zasedba še danes verjame, da se je res uresničilo prekletstvo nad njimi.
Med snemanjem so prizori pregona strah v kosti pognali celo igralcem.
Dogajanje v tokratnem nadaljevanju je precej bolj strašljivo, kot je bilo v prvem delu, prav tako igralcem pot v filmu prekriža več strašljivih nasprotnikov. Rosa Salazar je v enem izmed intervjujev priznala: "To je bilo res strašljivo. Naši nasprotniki v zgodbi so nosili takšne obleke, kot jih na zlobnežih nisem videla še nikoli prej. Nobene človečnosti ni v njihovem videzu. Šlo je samo za ogromne kose kovine s puško. Na snemanju sem res molila, da bi bilo čim prej konec." Tudi Giancarlo Esposito je dejal, da je imel med snemanjem teh prizorov oči ves čas na pecljih, saj se je bal, da bi se vsa ta akcija izjalovila in končala slabo.
Igralska zasedba je osebne preizkušnje in izzive uporabila v svoj prid.
Snemanje te znanstvenofantastične uspešnice je bilo zahtevno tako fizično kot psihično, ampak ne glede na izziv sta moč in vztrajnost igralcev tako na filmskem platnu kot v resničnem življenju lahko vsem za zgled. Rosa Salazar je razkrila: "Mislim, da sem svojo vztrajnost pridobivala z leti. Nisem imela ravno popolnega otroštva, saj sem odraščala v rejništvu. Te razmere so verjetno še vedno boljše, kot jih imajo drugi, ampak vseeno. Ugotovila sem, da je svet lahko precej črn, osamljen in poln tekmovalnosti, tako da me je moje otroštvo nekako pripravilo na to. Igralstvo mi veliko pomeni predvsem zato, ker lahko prek njega ohranim svojo otroško ranljivost."
Tudi Giancarlo Esposito je delil svojo življenjsko izkušnjo: "Za mamo skrbim že skoraj 40 let. Poskušam jo ohranjati zdravo, tako psihično kot fizično, obenem pa skrbim, da ji je vedno udobno in dobro. Vedno sem bil prepričan, da si moramo pomagati, in zaradi tega prepričanja sem tudi sodeloval v tem filmu. V zgodbi namreč predstavljamo družino, zlasti moj lik pa je tak, da bo vsakič poskušal priskočiti na pomoč drugim in rešiti kup ljudi."
