Spotkast
Petek, 29. 5. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Spotkast z Evo Cimbola
Maja Martina Merljak iskreno o izgorelosti, terapiji in projektu, ki je povezal cel razred #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,27
Ko govori o svojih sinovih, odnosih med otroki, izgorelosti ali partnerstvu, Maja Martina Merljak ne govori iz teorije. Govori iz izkušenj. Tudi iz zelo težkih. V Spotkastu z Evo Cimbola je igralka in scenaristka odkrito spregovorila o obdobju, ko je zaradi izgorelosti poiskala psihiatrično in psihoterapevtsko pomoč, o tem, kako je njeno stanje doživljal partner, pa tudi o projektu, ki je nastal zaradi težav v razredu njenega sina in danes povezuje starše, učitelje ter lokalno skupnost.
Povod za šolski projekt so bile napetosti v razredu njenega sina. Kot pravi, je šlo za zelo multikulturno okolje, v katerem sama sicer ne vidi težave, dokler odnosi med otroki ostajajo zdravi. Ko pa so se začeli konflikti, nerazumevanje in vse večje napetosti, je postalo stanje nevzdržno. "To se je poznalo tudi pri učnem uspehu in počutju otrok," je povedala.
"Odgovorni smo vsi"
Prelomni trenutek je bilo predavanje magistra Prgića, ki ga je organizirala šola. Tam je prvič zelo jasno zaznala misel, da si odgovornosti ne morejo več podajati drug drugemu. "Starši smo govorili svoje, šola svoje. Ves čas se je iskalo, kdo je kriv. Tam pa je bilo zelo jasno povedano, da smo odgovorni vsi."
Otroci so spužve, oni nas absorbirajo, nam kažejo ogledalo, pravi Maja Martina Merljak.
Čeprav njen sin sprva ni veljal za problematičnega učenca in je bil dober učenec, se je tudi sam pozneje znašel sredi konfliktov. Takrat je začela razmišljati predvsem o tem, kaj lahko sama ponudi. "Spomnila sem se, da je bilo rečeno: če ima kdo kakšno specifično znanje, naj ga da skupnosti. In iz mene je kar bruhnilo — jaz sem igralka in scenaristka. Lahko naredimo predstavo."
Otroci so sami ustvarili predstavo
Nastal je projekt, v katerem so otroci sami ustvarjali like, zgodbe in dialoge. Šlo je za avtorske zgodbe, ki so izhajale iz njihovih resničnih odnosov, občutkov in izkušenj. A predstava ni bila le gledališki projekt. "Na teh srečanjih so razvijali različne veščine. Bolj so spoznavali sebe, predvsem pa ugotovili, da eden brez drugega ne gre."
V izobraževalnem sistemu bo moralo priti do velikih sprememb, meni Maja Martina Merljak, ki si želi predvsem več pogovora o čustvih in njihovem izražanju ter več razumevanja in dejanskih izkušenj pri usvajanju snovi.
Maja Martina Merljak pravi, da je bilo ključno prav spoznanje o soodvisnosti. Da je pomemben vsak posameznik in da lahko skupina deluje le, če sodelujejo vsi. Projekt so podpirali starši, šola in lokalna skupnost, učinki pa so jo popolnoma presenetili. "Nisem si predstavljala, da bo imelo tako močan učinek."
Prav zato se danes zgodba nadaljuje z novim projektom "Restavracija za en dan", pri katerem pričakujejo okoli 400 ljudi, udeležila pa naj bi se ga tudi predsednica države.
"To ni moj projekt"
Ob uspehu projekta so se pojavili tudi komentarji, češ, kaj se zdaj "gre" Maja Martina Merljak. A sama je pri tem vedno poudarjala isto: "To ni moj projekt. To je projekt šole, staršev, strokovnih delavcev in skupnosti." Priznava pa, da se je šele skozi ta proces začela zares zavedati, kako veliko pomeni podpora okolja. Da učitelji dajejo svoj prosti čas, da ravnatelj podpira velike ideje in da skupnost diha skupaj. "Ta srčnost ni samoumevna."
"Sploh se ne zavedamo, kaj vse dajejo učitelji čez, predvsem na psihičnem nivoju," poudarja Maja Martina Merljak.
Izgorelost: "Samo funkcionirala sem"
Velik del pogovora je namenila tudi svoji izgorelosti. Obdobju, ko je, kot pravi sama, predvsem opravljala svoje vloge — igralko, mamo, partnerko — brez prave povezanosti s sabo. "Morda sem samo funkcionalno opravljala svojo vlogo."
Ko je bilo najhuje, je poiskala pomoč psihoterapije in psihiatrije. Danes brez zadržkov pove, da so jo terapije rešile: "Takrat sama nisem več zmogla. Terapije so me rešile."
Pravi, da je šele po tem začela zares čutiti sebe, svoje otroke in odnose okoli sebe. Danes zna veliko bolje prepoznati trenutek, ko se mora ustaviti.
"Ko se ti to dogaja, te je najbolj strah, da se ti meša," je povedala o izgorelosti, zaradi katere je poiskala tudi strokovno pomoč.
Dva sinova, dva popolnoma različna svetova
Dotaknila se je tudi materinstva in odnosa s sinovoma, starima deset in sedem let, ki sta si po značaju popolnoma različna: eden potrebuje veliko več svobode, raziskovanja in ustvarjalnosti, drugi pa strukturo, usmeritve in logiko. "Pri enem moraš popustiti in mu pustiti, da raziskuje. Drugi potrebuje veliko več jasnih smernic."
Prav zaradi njiju danes še toliko bolj razume, da univerzalnih receptov za vzgojo ni. Najpomembnejša pa se ji zdi povezanost. Čutenje. "Težko to opišem. Gre za občutek."
Partnerstvo po izgorelosti
Zelo iskreno je spregovorila tudi o odnosu z možem Juretom in o tem, kako je njeno stanje vplivalo na njun partnerski odnos. Pravi, da je hvaležna, ker se je tudi on zavedal, da odnosa ne smeta jemati za samoumevnega. "Sam je našel terapevta za naju."
Danes še vedno obiskujeta terapije in verjame, da jima prav pripravljenost na delo na odnosu pomaga, da lahko ostajata povezana tudi skozi težja obdobja.
"Ni pomembno, kolikokrat se skregamo, ampak kako znamo priti skupaj."
"Če visim na družbenih omrežjih, imam občutek, da zamujam življenje"
Ob koncu pogovora se je dotaknila še družbenih omrežij, do katerih ima precej zadržan odnos. "Vsak naj živi, kot mu ustreza. Jaz pa imam občutek, da če sem ves čas na telefonu in družbenih omrežjih, zamujam življenje."
Mir danes najraje poišče v naravi, ob dobrem filmu, času s sinovoma ali povsem običajnih opravilih. Tudi takšnih, ki jih večina ljudi ne mara. "Mene zelo sprošča zlaganje nogavic," je v smehu priznala.
Predvsem pa danes veliko bolj ceni trenutke, ko je lahko zares prisotna. "Raje sem v trenutku."
