Četrtek, 1. 1. 2026, 6.00
1 mesec, 3 tedne
Zobozdravnik dr. Sebastjan Perko pojasnjuje, zakaj dolgoživost ni vprašanje števila let, temveč zdravja
"Živimo dlje, a podaljšali smo obdobje bolezni in žal ne obdobja zdravja"
Novo leto prinaša nove zaobljube, med katerimi je skrb za zdravje pogosto na vrhu seznama. In prav tu se naravno odpira vprašanje dolgoživosti. Kaj to sploh pomeni? Gre za podaljševanje življenja ali predvsem za kakovost preživetega časa?
Pristop dr. Sebastjana Perka temelji na prepričanju, da dolgoživost ni naključje, temveč rezultat pravočasnega razumevanja telesnih procesov, natančne diagnostike in vsakodnevnih odločitev.
Dolgoživost ni podaljševanje življenja v obdobju bolezni, temveč zavestno podaljševanje obdobja zdravja. Živimo dlje kot kadarkoli prej v zgodovini, a veliko časa mine v znamenju vsakodnevnega jemanja zdravil, kroničnih težav, pomanjkanja energije. Celo ime imamo za te bolezni, in sicer t. i. civilizacijske bolezni, ki ne pridejo čez noč, jih pa zelo zanesljivo gradimo prvo polovico svojega življenja.
Nov začetek, novo leto, nove zaobljube. Veliko ljudi si želi predvsem eno: živeti dlje in bolj zdravo. Kaj za vas pomeni dolgoživost – ali gre zgolj za podaljševanje življenja ali tudi njegovo kakovost?
V prvi vrsti je treba ločiti med trendi in med resnim, medicinsko utemeljenim pristopom. Dolgoživost je zelo širok pojem in z njo se ukvarjajo najrazličnejši profili. Izraz medicinska dolgoživost uporabljam zato, da je jasno, da govorimo o medicinski znanosti, o diagnostično utemeljenem pristopu, kjer na podlagi konkretnih preiskav ugotavljamo, kje ima telo primanjkljaje in kako ga podpreti, da bo optimalno delovalo.
Bistvo je v tem, da se z medicinsko dolgoživostjo bistveno podaljša doba zdravja. Če zelo poenostavim: življenje lahko razdelimo na dobo zdravja in dobo bolezni. Statistično gledano povprečnemu človeku okoli 45. ali 50. leta predpišejo prve tablete. Takrat praviloma vstopi v obdobje bolezni, ki lahko traja še 30 ali 40 let. Moderna farmacevtska medicina je pri tem izjemno uspešna – dobo bolezni zna zelo dobro podaljševati. Medicinska dolgoživost pa se ukvarja z vprašanjem, kako dobo bolezni odložiti čim dlje.
Prikaz dogajanja med krvno žilo in celicami, kjer snovi iz hrane, pijače, zdravil in dopolnil po krvi pridejo do zunajceličnega prostora in šele nato vstopijo v celico. Gre za proces, pri katerem snovi po kapilarah dosežejo območje med žilo in celico ter morajo skozi zunajcelični prostor do celične membrane. Prav v tem vmesnem prostoru po razlagi sogovornika pogosto nastajajo zastoji, zaradi katerih imajo celice slabši dostop do hranil in hkrati oteženo odvajanje presnovnih stranskih produktov, kar lahko dolgoročno vpliva na njihovo delovanje.
Zakaj se danes pogosto zdi, da ljudje živijo dlje, a se ne počutijo bolje?
Večina sistemov deluje po principu zdravljenja posledic, ne vzrokov. V angleščini temu rečejo "sick care". Zelo malo bolezni dejansko pozdravimo. V zanimivem pogovoru mi je nek farmacevt rekel, da je eden redkih primerov pravega zdravljenja antibiotik, ki odstrani bakterijo. Vse drugo večinoma pomeni obvladovanje bolezni.
Medicinska dolgoživost izhaja iz povsem drugega izhodišča. Vrača se k osnovam, k biokemiji, fiziologiji, celični biologiji, delovanju mitohondrijev, presnovnim potem itd. Gledamo procese, kot so dihalna veriga, citratni cikel, in ugotavljamo, kje telo ne deluje optimalno. Ko to razumemo, lahko začnemo odpravljati vzroke in ne zgolj blažiti simptomov.
Večkrat pravite, da smo danes predebeli, a hkrati sestradani. Kako to mislite?
Zahodna kultura je šolski primer prehranskega paradoksa. Želodci so polni, pogosto prepolni, telo pa je biokemijsko sestradano. Hrana je kalorično bogata, a hranilno prazna. To sem zelo jasno videl na Šrilanki, kamor sem se vrnil po 15 letih. Prvič so bili ljudje suhi, gibčni, fizično aktivni. Ko sta jih dosegla zahodna hitra hrana na vsakem vogalu in sodoben življenjski slog – skupaj s "pametnimi" telefoni –, so se pojavili zamaščenost, upočasnjenost in kronično pomanjkanje energije.
Danes za enak vnos vitaminov in mineralov potrebujemo bistveno več hrane kot nekoč. Pomaranče so dober primer. Pred dvajsetimi leti mi je ena zadostovala. Danes bi jih moral pojesti deset, da bi dobil približno enako količino mikrohranil. Hrana je izgubila okus, izgublja hranilno vrednost. Rezultat? Človek ima lahko dvajset kilogramov preveč, njegovo telo pa v resnici strada. To ni debelost. To je lakota v preobleki.
Katere napake ljudje najpogosteje delamo v odnosu do zdravja?
Ko smo mladi, telo deluje. Gradi se, obnavlja se, kompenzira. Veliko mu je oproščeno – pri prehrani, gibanju in regeneraciji. Posledice se ne pokažejo takoj, zato o njih redkokdo sploh razmišlja. Okoli 40. leta pa telo začne izstavljati račune. Najprej tihe: padec energije, zbranosti, motivacije, volje do dela in razvoja. Kasneje glasnejše. Pojavijo se težave s ščitnico, izgorelost, depresija, srčno-žilne bolezni, tudi rakava obolenja. Na tej točki se ljudje razcepijo.
Eni vse zanikajo in vztrajajo po isti poti. Drugi razumejo, da je treba nekaj spremeniti. In pogosto niso potrebni radikalni rezi. Že majhne, dosledne spremembe – na primer doma pripravljena hrana namesto vsakodnevnih hitrih kosil – lahko prinesejo presenetljivo veliko izboljšanje počutja. Telo ne kaznuje, samo preneha kompenzirati.
V MAHA izvide s pacienti podrobno pregledajo in jim rezultate natančno razložijo, da bi čim bolj razumeli in sledili individualnemu načrtu prehrane in dopolnil.
Zakaj kronična vnetja pogosto imenujete tihi motor staranja?
Vnetje ima v telesu ključno vlogo. Ni zgolj obramba pred virusi in bakterijami, temveč tudi natančno reguliran čistilni mehanizem. Težava nastane takrat, ko je imunski sistem kronično in nepravilno dražen. Takšno draženje se lahko začne v ustih, nadaljuje v črevesju, seveda prihaja iz okolja ali z vdihavanjem škodljivih snovi. Vir najpogosteje ni en sam, temveč kombinacija različnih dejavnikov. Ta vnetja so "tiha". Osnovni laboratorijski testi jih pogosto ne zaznajo.
Človek se počuti slabo, utrujeno, brez prave energije, izvidi pa so "normalni". Imunski sistem sčasoma izgubi usmeritev, začne delovati kaotično in napadati lastna tkiva – sklepe, ščitnico, živčevje, druge organe. To ni izjema. To je podlaga večine kroničnih bolezni sodobnega časa. Zato je ključno razumeti, kje se vnetje začne – in ne le, kje se pokaže.
Večkrat opozarjate tudi na vlogo okolja – vode, kovin, vsakdanjih izpostavljenosti. Kako to vpliva na zdravje in staranje?
Okolje je stalen in pogosto spregledan vir draženja imunskega sistema. Radi iščemo en sam vzrok za svoje težave, v resnici pa gre skoraj vedno za dolgoročno, kronično izpostavljenost. Voda je pri tem dober primer. Pijemo jo vsak dan, a redko razmišljamo, po čem teče, kje se zbira in kaj vse lahko vsebuje. Imel sem pacientko, ki je zbirala deževnico, ki je tekla po aluminijastih žlebovih, in jo uporabljala za zalivanje zelenjavnega vrta. V telesu je imela izrazito povišane vrednosti aluminija in tudi zelo resno bolezen, kronično nevro vnetje. Posamezna izpostavljenost je bila nizka, a stalna. In ravno to je težava.
Imunski sistem je bil ves čas rahlo nekoordinirano aktiviran – ne dovolj, da bi to zaznali z osnovnimi laboratorijskimi testi, a dovolj, da je dolgoročno povzročalo težave. Podobno velja za kovine, mikrodelce iz okolja, zrak, ki ga dihamo, ter delovna okolja brez ustrezne zaščite. Ti dražljaji se ne seštevajo linearno, temveč kumulativno. Medicinska dolgoživost zato pomeni tudi razmislek o teh vsakdanjih stvareh. Ne v smislu panike, temveč zavedanja in osnovne preventive.
Zakaj po vaših izkušnjah univerzalni nasveti in naključno jemanje dopolnil ne delujejo?
Ker si nismo enaki. V praksi pogosto srečujem paciente, ki jemljejo velike količine vitaminov in mineralov, a učinka ni. Razlogov je več: izdelki so lahko slabe kakovosti, odmerki prenizki ali pa telo snovi sploh ne absorbira.
Ena kapsula sama po sebi ne pomeni nič, če ne vemo, koliko učinkovine dejansko vsebuje in ali jo telo lahko uporabi. Pri nekaterih ljudeh je treba odmerke uvajati postopno, pri drugih so potrebne povsem drugačne oblike vnosa.
Brez ustrezne diagnostike je vse to zgolj ugibanje. In ugibanje ni zdravljenje.
Medicinska dolgoživost se vrača k osnovam, k osnovnim procesom, da bi ugotovila, zakaj telo ne deluje optimalno: "Ko to razumemo, lahko začnemo odpravljati vzroke in ne zgolj blažiti simptomov."
Kako v MAHA poteka obravnava pri medicinski dolgoživosti?
Najprej opravimo temeljito anamnezo in pogovor. Pogledamo tudi kapljico krvi ter ocenimo, kako tekoča je kri in stanje imunskih celic. Na tej podlagi se odločimo, katere laboratorijske preiskave so smiselne – blato, kri, urin, mikrobiom, vitamini, minerali, maščobne kisline.
Ko dobimo izvide, si vzamemo čas in jih skupaj razložimo. Sledi individualno prilagojen načrt prehrane, dopolnil in po potrebi infuzij. Pomemben del procesa so tudi kuharske delavnice, saj brez praktičnega znanja spremembe prehrane težko zaživijo.
Ključno je, da se pacienti aktivno vključijo v proces dolgoživosti. Namen nikakor ni ustvariti odvisnosti od prehranskih dopolnil. Dopolnila so pomoč, ne nadomestek za razumevanje.
Pravite, da medicinska dolgoživost ni wellness.
Velik del težave je v tem, da ljudje iščejo hitro, prijetno rešitev. Nekaj, kar bodo vzeli, da bodo lahko živeli naprej enako kot prej. Medicinska dolgoživost je proces, ki zahteva delo. Včasih tudi neprijetno delo.
To pomeni, da moraš spremeniti prehrano, se soočiti s slabimi navadami, si vzeti čas zase, prebrati deklaracije, razumeti, kaj vnašaš v telo. Pomeni tudi, da dopolnila ali terapije uvajaš postopno, da poslušaš telo in sprejmeš, da ne gre vse samo navzgor. So valovi, prilagajanja, včasih tudi slabše počutje, preden gre na bolje.
To ni wellness, kjer prideš na masažo in greš domov enak. To je aktivno sodelovanje. Tisti, ki razumejo, da ne morejo v dizelski motor točiti bencina, in so pripravljeni na ta proces, imajo od tega največ. In prav ti kasneje rečejo, da se jim vložek časa in denarja zdi smiseln, ker končno razumejo svoje telo in vedo, kaj mu pomaga. Predvsem pa imajo ob istih dnevnih obremenitvah bistveno več energije.
"Ljudje imajo polne, celo prepolne želodce, a so biokemijsko sestradani. Hrana je energijsko bogata, a hranilno revna. To sem zelo nazorno videl na Šrilanki. Pred leti so bili ljudje suhi, gibčni, fizično aktivni. Ko sta jih dosegla zahodna, hitra hrana in sodoben življenjski slog, so se začele pojavljati zamaščenost, počasnost, pomanjkanje energije," pripoveduje dr. Perko.
Je pri 60 ali 70 letih že prepozno za takšen pristop?
Nikakor. Starost ni omejitev. Omejitev je odnos. Prav pri starejših pogosto vidim, kako neverjetno sposobno obnove je telo, če ima prave pogoje. To sem v praksi doživel že velikokrat in me vedno znova preseneča, kako dobro biokemija deluje, ko se človek stvari loti resno in sistematično.
Poznam več primerov ljudi okoli 70. leta, ki so se po letih težav dobesedno ponovno postavili na noge. Ena od pacientk je k nam prišla z izrazito zatečenimi koleni zaradi kroničnih vnetij. Gibanje ji je povzročalo hude težave, mišična masa je bila zaradi dolgotrajne neaktivnosti skoraj povsem izgubljena. Po nekaj dneh intenzivnega začetnega dela so se vnetja umirila, sledila je postopna obnova z gibanjem, prilagojenimi vajami in ustrezno podporo telesu. Danes je aktivna, hodi, potuje, ima energijo in – kar je zame ključno – voljo do življenja. Ljudje jo sprašujejo, kaj se je zgodilo, saj deluje vsaj deset let mlajša.
Takšni primeri jasno pokažejo, da se pri 70. letu življenje ne konča. Pravzaprav bi se lahko šele zares začelo. Takrat ima človek izkušnje, znanje in – prvič v življenju – tudi čas. Do takrat večina živi v stalnem tempu službe, otrok in obveznosti. Ko bi se lahko začelo bolj zrelo, polno življenje, pa se danes prepogosto začne obdobje bolezni.
Predstavljajte si družbo z vitalnimi, umsko jasnimi 70-letniki. Koliko znanja, izkušenj in modrosti bi se lahko prenašalo naprej. To ni utopija. To je vprašanje odnosa do lastnega telesa in pripravljenosti, da zanj prevzamemo odgovornost – tudi takrat, ko nismo več mladi.
Pri tem pogosto uporabim analogijo z avtomobilom, ker zelo jasno pokaže naše prioritete. Za avtomobil brez pomisleka vsako leto namenimo denar za zavarovanje, servis in gume. Hitro smo pri 1.500 evrih ali več. Če servis izpustimo, avto ne bo takoj obstal, bo pa z leti deloval vedno slabše. Pri lastnem telesu pa pogosto oklevamo že pri osnovni diagnostiki. Če ga desetletja zanemarjamo, se težave kopičijo – a to še ne pomeni, da ga ni mogoče obnoviti. Pomeni le, da moramo razumeti, kaj se z njim dogaja, in mu dati prave pogoje.
Medicinska dolgoživost zahteva investicijo. Ne le denarja, predvsem časa in osebni angažma. Na prvi pogled se lahko zdi draga, v resnici pa omogoča ciljno ukrepanje in prepreči zapravljanje denarja za naključne rešitve, ki dolgoročno ne delujejo.
Kdo je dr. Sebastjan Perko?
Dr. Sebastjan Perko je zobozdravnik in doktor znanosti s področja nanoznanosti in nanotehnologij, ki je velik del svoje poklicne poti posvetil razumevanju, kako lahko človek dolgoročno ohrani zdravje, energijo in kakovost življenja.
Po doktoratu na Inštitutu Jožef Stefan in več kot desetletju kliničnega dela v zobozdravstvu se je postopno usmeril v iskanje globljih vzrokov zdravstvenih težav, ne zgolj v njihovo simptomatsko odpravljanje. Ključno vprašanje njegovega dela ni, kako bolezen obvladovati, temveč zakaj sploh nastane.
V Ustna medicina in MAHA, ki ju vodi, združuje znanja zobozdravstva, biokemije, celične biologije in sodobne medicine. Njegov pristop temelji na prepričanju, da dolgoživost ni naključje, temveč rezultat pravočasnega razumevanja telesnih procesov, natančne diagnostike in vsakodnevnih odločitev.
Posebno pozornost z ekipo 30 sodelavcev namenja stoodstotno brezkovinskemu zobozdravstvu, biokeramični implantologiji in integrativni medicini. O vplivu ustnega zdravja na celotno telo redno predava na mednarodnih konferencah. V zadnjih letih se intenzivno posveča medicinski dolgoživosti, pri čemer v ospredje postavlja podaljševanje dobe zdravja, ne dobe bolezni.
Pri svojem delu poudarja pomen prehrane, gibanja, regeneracije in zavestnega odnosa do telesa. Tudi zato vztraja pri razvoju Bistroja MAHA, kjer se prehrana razume kot dolgoročna naložba v vitalnost, ne kot kratkoročna dieta.
Pacienti iz Slovenije in tujine ga prepoznavajo kot zdravnika, ki človeka obravnava dolgoročno in odgovorno – z jasnim ciljem, da bi bila leta, ki jih živimo, ne le daljša, temveč tudi polnejša.
Dr. Sebastjan Perko se je med prvimi udeležil zdrave kuharske delavnice, ki jih v MAHA Bistro vodi njihov glavni kuhar Erik Božič. Zasnovane so kot praktična podpora spremembam prehrane, o katerih se v MAHA z bolniki pogovarjajo že na prvem pregledu. Namenjene so posameznikom ali zelo majhnim skupinam, saj je cilj, da se zdrava prehrana dejansko prenese v vsakdanje življenje. Na delavnicah udeleženci spoznajo konkretne postopke priprave hrane, ki omogočajo boljši vnos hranil, manj industrijskih dodatkov in več zavedanja o tem, kaj telo res potrebuje. Zdrava hrana v MAHA ni dieta ali odrekanje, temveč dolgoročna osnova za energijo, boljše počutje in podaljševanje dobe zdravja.
Kako do pregleda v MAHA?
Če želite preveriti stanje svojega zdravja in razumeti, kako podaljšati obdobje dobrega počutja, se lahko naročite na pregled v MAHA.
Naročanje je mogoče:
- prek spletne strani maha.si (za paciente iz Slovenije),
- prek spletne strani maha.clinic (za paciente iz tujine),
- za zobozdravstvene storitve na ustna-medicina.com.
Za dodatne informacije in osebno naročanje so dosegljivi tudi:
- po elektronski pošti: coordinator@maha.si
- po telefonu:
- Ustna medicina: 01 232 32 35
- MAHA: 051 248 888
V MAHA in Ustna medicina posameznika obravnavajo celostno, z združevanjem zobozdravstva in sodobne medicine, z jasnim ciljem dolgoročnega zdravja in boljšega počutja.
Preberite tudi:
