SiolNET. Trendi Zdravje
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Otrok naj ljubezen do športa razvije sam"

2

termometer

S športno psihologijo Tjašo Dimec Časar smo spregovorili o tem, kakšna je pri vključevanju otroka v šport vloga staršev in na kakšen način otroka pravilno usmeriti v določeno športno aktivnost.

Izsledki nacionalne raziskave o odnosu Slovencev do športa, ki jo je februarja letos izvedla družba P&G, ki poleti na Rogli organizira športne kampe za otroke, kažejo, da imajo največjo vlogo pri spodbujanju otrok pri športnem udejstvovanju starši, ki predstavljajo ključne motivatorje. S tem se strinja tudi Tjaša Dimec Časar, nekdanja državna prvakinja v odbojki na mivki in športna psihologinja, ki je trenutno kot mlada raziskovalka zaposlena na fakulteti za šport. "Starši so glavni motivatorji, ki imajo nalogo spodbujanja otrokovega veselja do športa."

Šport mora biti na začetku igra

Z vključevanjem otroka v šport lahko začnemo že zelo zgodaj. Pomembno je le, da spoznavanje s športom poteka prek igre in da mu šport predstavlja zabavo. "Dovolj bo že to, da gredo starši z otroki na sprehod. Če gredo mimo igral, naj se ustavijo, kjer se otroci lahko igrajo, plezajo, skačejo, se vozijo po toboganih. Na ta način začnejo uriti osnovne gibalne sposobnosti," pojasnjuje Dimec Časarjeva in hkrati dodaja pomembnost predstavitve čim več različnih športov, saj na ta način ugotovimo, za kaj je otrok najbolj nadarjen.

"Ne peljimo ga samo na nogometno igrišče, ampak tudi v telovadnico, na bazen, poleti na morje, pozimi smučat in sankat na bližnji hrib … Otrok bo nato hitro izrazil željo, da bi rad na primer plaval, igral odbojko, nogomet … Ljubezen do športa naj razvije sam, pri športu pa naj uživa in vztraja zaradi notranje motivacije." Če ugotovimo, da otrok ni nadarjen za šport, ni nič narobe. "Bo morda nadarjen za kakšno drugo stvar, na primer glasbo. Šport pa naj ohrani kot obliko rekreacije."

Starši kot čustvena opora v trenutkih razočaranja

Prek igre in nato igre s pravili pozneje lahko usmerimo v vrhunski šport, ki zahteva trdo delo in popolno predanost. "Kdaj začeti z usmeritvijo v posamezni šport, težko rečem, saj je odvisno od športne panoge. Lahko bi rekli, da se začne nekje med šestim in trinajstim letom. Pri gimnastiki se na primer to vključevanje in treniranje začne veliko prej kot pri drugih športih, kot so nogomet, odbojka, košarka, rokomet … S športom, ki zahteva neko specifično gibanje, kot je na primer drsanje, je tudi treba začeti čim prej. Pomembno je, da v tem obdobju otroku predstavimo čim več športov in ga pri njih spodbujamo. Od trinajstega leta naprej naj bi nato že potekala specializacija in izbor enega oziroma maksimalno dveh športov."

Ko sčasoma začne otrok razvijati svojo motivacijo, je pomembno, da se starši za nekaj časa umaknejo in pustijo otroku, da razvije svojo motivacijo, ki ne izhaja iz tega, da bi ugajal staršem. "Za to potem poskrbijo prijatelji, sovrstniki, trenerji in druge pomembne osebe v klubih. Vloga staršev postane čustvena opora v trenutkih razočaranja. In čeprav se nekateri starši ne želijo umakniti in pustiti otroku, da razvije svojo pozitivno motivacijo, je to ključno, saj ga bo ta obdržala v športu tudi v poznejših obdobjih."

Ko starši prek otroka izražajo svoje neizživete ambicije

O negativni motivaciji govorimo, kadar želijo starši prek otroka izražati svoje neizživete ambicije. "Rečejo, ker ni uspelo meni, bom poskusil vse, da uspe otroku, ampak ni rečeno, da si to želi tudi otrok. Prav zaradi tega veliko otrok v mladostniških letih tudi odneha, saj športa niso vzljubili sami, ampak so bili vanj prisiljeni." Da vzgojimo zdravega in čustveno stabilnega otroka, moramo krepiti zdrav odnos do športa. "S tem se krepijo tudi otrokove delovne navade, sposobnost soočanja s stresom in postavljanje ciljev ter doseganje teh z lastnim delom in trudom. Otrok postane samodiscipliniran in se zna zanašati sam nase."

Dimec Časarjeva še opozarja, da je najslabše, kar lahko naredimo, to, da otroka vpišemo v veliko različnih športov oziroma dejavnosti, ampak zaradi pomanjkanja časa sploh ne vemo, kaj se z njimi dogaja. "Za otroke si je treba vzeti čas, se z njimi pogovarjati in ves čas spremljati, kaj se z njimi dogaja. Z nekaj posluha in zdrave pameti jim bo zagotovo uspelo otroka usmeriti na pravo pot." K pogovoru se je treba zateči tudi v primeru, da otrok kar naenkrat pokaže odklonilen odnos do treninga. "Lahko, da se je v klubu skregal in tega ne pove, zgodi se še par nevšečnosti in pride do tega, da otrok ne želi več na trening, čeprav to ne pomeni, da izbranega športa nima več rad. Instant rešitve ni, ključen pa je pogovor, ki razkrije, zakaj otrok obupuje."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin