Spotkast
Petek, 4. 9. 2026, 4.00
1 mesec
Spotkast z Evo Cimbola
Kako otroka naučiti zdravega odnosa do hrane? Manj siljenja, več zaupanja. #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,46
Kaj narediti, ko otrok noče zelenjave, želi jesti samo testenine brez omake ali pred kosilom nenehno posega po prigrizkih? Strokovnjakinja za prehrano dr. Maja Berlic je v Spotkastu z Evo pojasnila, zakaj siljenje ne pomaga in kako pomembni so zgled staršev, skupni obroki ter mirno spoznavanje novih okusov.
Otroci in hrana so lahko za starše velik vir skrbi. Ali vztrajati pri še eni žlički? Otroku dovoliti, da odide od mize, če ni pojedel kosila? Mu pripraviti drug obrok, če ponujenega zavrne?
Maja Berlic poudarja, da se odnos do hrane začne oblikovati že zelo zgodaj. Otroka ne zaznamuje le to, kar mu povemo, ampak predvsem okolje, v katerem odrašča: kaj je doma na mizi, kako odrasli govorimo o hrani in ali so obroki povezani s prijetnim druženjem ali vsakodnevnim pritiskom.
Otrok mora novo hrano najprej spoznati
Otrok lahko novo živilo sprva zavrne, izpljune ali se ga sploh ne želi dotakniti. To še ne pomeni, da ga moramo nehati ponujati. Včasih se mora z novim okusom, vonjem ali teksturo srečati večkrat, preden ga sprejme.
Dr. Maja Berlic je doktorica znanosti s področja prehrane z dolgoletnimi izkušnjami iz vodenja vrtčevske prehrane.
Pomembno je, da se to zgodi brez siljenja. Če otrok želi samo testenine brez omake, mu ni treba pripraviti popolnoma drugega kosila. Testenine lahko dobi na krožniku, omako pa mu ponudimo ob strani. Morda jo bo prvič le pogledal, povohal ali vanjo pomočil en košček. Tudi to je napredek.
Cilj ni, da otrok v enem dnevu poje vse, kar smo si zamislili, ampak da nova hrana zanj postopoma postane nekaj običajnega.
"Samo še ena žlička" ne pomaga
Stavki, kot so "samo še eno žličko", "toliko sem se trudila s kosilom" ali "od mize ne greš, dokler ne poješ", otroka oddaljujejo od zaznavanja lastne lakote in sitosti.
Starši postavijo okvir: odločajo, kaj je na voljo, kdaj je čas za obrok in kakšna pravila veljajo pri mizi. Otrok pa se znotraj tega okvira postopoma uči presoditi, koliko bo pojedel. To ne pomeni, da otrok vsak dan izbira jedilnik ali da mu ob zavrnjenem kosilu pripravimo drug obrok. Družina ni restavracija. Njegovega odpora pa prav tako ne smemo razumeti kot osebni napad na tistega, ki je hrano pripravil.
"Hrana je osnovna človekova potreba. S tem, da jo otrok je, nam ne izkazuje ljubezni," opozarja Maja Berlic ob pogovoru o tem, da smo prizadeti, če otrok ne poje obroka, ki smo ga dolgo pripravljali.
Če je otrok sicer zdrav, raste in normalno funkcionira, posamezen izpuščen obrok praviloma ni razlog za paniko. Če pa uživa zelo omejen izbor živil ali se pojavijo skrbi glede njegovega zdravja in razvoja, je smiselno poiskati strokovno pomoč.
Otrok opazuje, kaj počnejo odrasli
Skupni obroki niso pomembni samo zato, da starši vidijo, koliko je otrok pojedel. So tudi čas pogovora, povezovanja in učenja z zgledom. Otrok hitro opazi, če mu govorimo, da mora jesti zelenjavo, sami pa se ji izogibamo. Prav tako posluša, ali živila označujemo kot "dobra" in "slaba" ter ali po sladici govorimo o slabi vesti.
Zdrav odnos do hrane zato gradimo predvsem s svojim vedenjem. Če otrok odrasle vidi, kako brez pritiska uživajo raznoliko hrano, je večja verjetnost, da bo sčasoma postal radoveden tudi sam.
Pomembno je tudi, da pri obroku ni zaslonov. Otrok, ki med hranjenjem gleda risanko ali uporablja telefon, pogosto sploh ne zazna, kaj in koliko je pojedel. Izgublja stik z okusom hrane ter telesnimi signali lakote in sitosti.
"Nobene hrane ne smemo demonizirati, ampak prav tako je pomembno, da je ne pogojujemo z nobenim nagrajevanjem in kaznovanjem."
Prigrizki lahko pokvarijo kosilo
Če otrok med glavnimi obroki ves čas nekaj grizlja, je razumljivo, da ga kosilo ne zanima. To ne pomeni, da vmesni obroki niso dovoljeni, ampak da morajo biti smiselno razporejeni.
Pomaga tudi način ponudbe. Celo jabolko na pultu bo otrok morda spregledal, narezano sadje pa pojedel skoraj mimogrede. Podobno lahko ponudimo zelenjavo, narezano na palčke, in ji dodamo humus ali drugo primerno omako.
Otroka lahko vključimo tudi v nakupovanje in pripravo obrokov. V trgovini lahko sam izbere eno vrsto zelenjave, doma pa jo opere, nareže ali pomaga pri kuhanju. Ni nujno, da jo bo takoj pojedel – že stik z živilom zmanjšuje odpor.
"Sladke pijače, ki jih otroci zelo radi pijejo, so eden najpogostejših dejavnikov tveganja za prekomerno telesno maso pri otrocih. Če jim hočemo dobro, jih moramo navaditi na navadno vodo."
Sladkarije naj ne postanejo nagrada
Sladkarij ni treba popolnoma prepovedati ali jih predstavljati kot nekaj slabega. Težava nastane, ko postanejo vsakodnevna navada, tolažba ali nagrada. Če mora otrok najprej pojesti zelenjavo, da dobi sladico, mu sporočamo, da je zelenjava neprijetna ovira, sladkarija pa pravi cilj. Primernejši je miren odnos, v katerem so sladkarije lahko občasni del prehrane, vendar niso sredstvo za podkupovanje.
Podobno velja za stare starše. Naklonjenosti otroku ni treba dokazovati z vrečko bonbonov. Skupno pečenje, sprehod, obisk vrta ali igra lahko ustvarijo veliko močnejši občutek bližine.
Najstniki, družbena omrežja in energijske pijače
Z odraščanjem postajajo pomembnejši vplivi vrstnikov, družbenih omrežij in spletnih vplivnežev. Mladostniki se začnejo intenzivneje primerjati, opazovati svoje telo in preizkušati različne prehranske trende. Starši naj bodo pozorni na skrivanje hrane, nenadno izločanje številnih živil, obsedenost s kalorijami ali izrazit strah pred hrano. Ob sumu na motnjo hranjenja so pomembni miren pogovor, zaupanje in pravočasna strokovna pomoč.
"Hrane ne ločujemo na zdravo in nezdravo, ampak samo na bolj uravnoteženo ali manj uravnoteženo."
Berlic opozarja tudi na energijske pijače, ki jih mladi pogosto povezujejo z učenjem, športom in večjo učinkovitostjo. Otroke je zato smiselno že zgodaj navajati, da je njihova osnovna pijača voda. Tudi sadni sok naj ne postane vsakodnevna zamenjava zanjo – praviloma je boljša izbira cel sadež.
Manj boja in več zaupanja
Zdrava prehrana otrok ni projekt popolnosti. Sestavljajo jo majhne vsakodnevne odločitve: voda namesto sladke pijače, narezano sadje namesto stalnega grizljanja, skupna miza namesto zaslona ter potrpežljivost namesto boja.
Največ, kar lahko starši naredijo, ni to, da otrok vsak dan poje popolno sestavljen krožnik. Pomembneje je, da ob hrani ne razvije strahu, krivde in odpora, temveč občutek varnosti, radovednosti in zaupanja v lastno telo.
