Spotkast
Petek, 21. 8. 2026, 4.00
3 tedne, 1 dan
Spotkast
Saša Božič: Ni treba narediti revolucije, začnemo lahko z enim korakom #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,60
Pisateljica, mentorica in raziskovalka Saša Božič je v Spotkastu z Evo spregovorila o pogumu za spremembe, iskanju notranjega miru in zaupanju vase. Dotaknila se je tudi sindroma pridne punčke, odnosov, družbenih omrežij in moči ženskega povezovanja. Njeno osrednje sporočilo je preprosto: za spremembo življenja ne potrebujemo popolnega načrta, dovolj je že prvi korak.
Saša Božič danes živi življenje, ki je precej drugačno od tistega, ki ga je poznala na začetku svoje poklicne poti. Dolga leta je bila vpeta v korporativno okolje, v katerem je imela dobro službo, varen položaj in vse, kar navzven pogosto razumemo kot uspeh. Toda v njej se je začel vse glasneje oglašati občutek, da to ni več njena pot.
Prelomnica se je zgodila okoli njenega 40. leta. Podjetje, v katerem je delala, se je prestrukturiralo, pred njo pa je bila nova pogodba. Namesto da bi jo podpisala in ostala v znanem okolju, je prvič zares prisluhnila sebi.
Odločitev za odhod se marsikomu ni zdela logična. Imela je dobro plačo, urejeno delovno mesto in položaj, ki ji je zagotavljal varnost. Sama pa je vedela, da z vztrajanjem pri takšnem življenju ne bi več živela v skladu s sabo.
Saša Božič je pisateljica, mentorica, podjetnica in raziskovalka staroselskih kultur.
Brez načrta B, a z zaupanjem vase
Ko je zapustila korporativni svet, ni imela izdelanega poslovnega načrta, nove kariere ali varnega rezervnega scenarija. Najprej se je prijavila na zavod za zaposlovanje, nato pa začela raziskovati, kaj jo zares zanima in kam jo vleče. Vključila se je v podjetniški program, kmalu zatem našla mednarodno akreditirano šolo coachinga in začela postopoma graditi novo poklicno pot.
Ob tem poudarja, da za spremembo ni vedno potrebna velika življenjska revolucija. Velikokrat je dovolj že en korak v smeri, ki je bolj skladna z nami. Ko se začnemo premikati proti sebi, se začnejo po njenih besedah počasi umikati tudi plasti, ki smo jih skozi življenje prevzeli, da bi ustrezali pričakovanjem drugih. Tudi sama je morala odložiti številne vloge in prepričanja, s katerimi je nekoč poskušala doseči sprejetost. Danes zase pravi, da je veliko bolj povezana s svojo izvorno naravo.
Notranji glas se najprej oglasi zelo tiho
Pomemben del pogovora je bil namenjen notranjemu miru in vprašanju, kako v hitrem svetu sploh še slišati sebe. Saša meni, da brez trenutkov odklopa in tišine težko prepoznamo, kaj nam sporoča notranji občutek. Ta se pogosto najprej oglasi zelo nežno – kot nemir, tesnoba, utrujenost ali občutek, da nekaj ni prav. Včasih se skriva tudi za številnimi obveznostmi in besedo "moram", čeprav te zahteve v resnici niso naše. Če takšne signale večkrat preslišimo, se lahko začnejo kazati skozi telo, odnose, izčrpanost ali občutek, da živimo življenje, ki nam ne pripada.
Za spremembo ni vedno potrebna velika življenjska revolucija. Velikokrat je dovolj že en korak v smeri, ki je bolj skladna z nami, poudarja Saša.
Saša pri Slovencih opaža veliko sposobnosti, znanja in delavnosti, a hkrati pomanjkanje samozaupanja. Pogosto se primerjamo, dvomimo o sebi in težko verjamemo, da smo dovolj dobri. Prepričana je, da imamo kot posamezniki in kot skupnost veliko več potenciala, kot si ga upamo priznati.
Kaj se lahko naučimo od skupnosti po svetu?
Njena poklicna in osebna pot jo je vodila tudi v številna mednarodna okolja. Delovala je v Dubaju in Indiji, sodelovala pri projektih, povezanih z razvojem ljudi, zaposlenih in organizacij, ter raziskovala različne načine življenja. Potovala je po Avstraliji, Indiji, Baliju, Afriki, Japonski, Severni in Južni Ameriki ter Novi Zelandiji.
Ob srečevanju s skupnostmi, ki živijo drugače od zahodnega sveta, je začela še intenzivneje razmišljati o zavestnem življenju in resnični povezanosti med ljudmi. V številnih skupnostih je opazila močan občutek pripadnosti, ki ga v sodobnem zahodnem svetu pogosto izgubljamo. Čeprav smo zaradi tehnologije navidezno ves čas povezani, smo lahko hkrati zelo osamljeni. Poznamo ljudi, ki jih spremljamo na zaslonih, ne poznamo pa več niti svojih sosedov. Tudi tukaj Saša rešitev vidi v majhnih korakih: v skupni kavi, iskrenem pogovoru, uličnem pikniku ali preprostem trenutku, ko se ljudje ponovno srečamo v živo.
"Karkoli se nam zgodi, vedno imamo možnost odllčitve, kaj bomo s to situacijo naredili."
Sindrom pridne punčke in občutek krivde ob počitku
Velik del pogovora je bil namenjen ženskam in tako imenovanemu sindromu pridne punčke. Saša opaža, da si številne ženske težko dovolijo počitek, čas zase in upoštevanje lastnih potreb. Pogosto imajo občutek, da ne smejo sesti na kavč in vzeti knjige v roke, dokler niso poskrbele za otroke, partnerja, kuhinjo, perilo in vse druge obveznosti. Njihova vrednost je še vedno močno povezana s tem, koliko naredijo za druge.
Saša poudarja, da skrb zase ni sebičnost. Pri tem uporabi znano primerjavo z varnostnimi navodili na letalu: masko s kisikom moramo najprej namestiti sebi, šele nato lahko pomagamo drugim. Če ženska nikoli ne poskrbi zase, dolgoročno težko dobro deluje kot mama, partnerka, prijateljica ali sodelavka. To ne pomeni, da se mora umakniti od vseh ljudi in obveznosti, ampak da poišče ravnovesje, v katerem lahko ostane povezana tako s sabo kot drugimi.
Notranji mir po njenem mnenju ni nekaj, kar obstaja samo v popolni tišini, na meditacijskem odmiku ali daleč od vsakdanjega življenja. Najdemo ga lahko tudi sredi običajnega dne, če smo v sebi bolj poravnani.
Družbena omrežja nas silijo v primerjanje
V pogovoru sta se sogovornici dotaknili tudi družbenih omrežij in pritiska, ki ga ustvarja nenehno primerjanje z življenji drugih ljudi. Algoritmi so zasnovani tako, da sprožajo hitre dopaminske odzive ter nas zadržujejo v krogu preverjanja, odzivanja in iskanja novih potrditev. Takšni vplivi niso omejeni samo na mlade, temveč močno zaznamujejo tudi odrasle. Po Sašinem mnenju se je zato pomembno vprašati, zakaj nas določena vsebina tako pritegne, zakaj se z nekom primerjamo in ali si pot, ki jo opazujemo pri drugem človeku, sploh želimo zase.
Družbena omrežja ustvarjajo tudi občutek, da moramo biti ves čas vidni, prisotni in odzivni. Toda človek lahko potuje, raziskuje, piše, ustvarja in polno živi tudi brez objavljanja vsakega obroka, koraka ali doživetja. Ključno vprašanje zato ni, kaj počnejo drugi, temveč ali smo še v stiku s tem, kar je zares naše.
Pisanje kot način razumevanja sebe in sveta
Saša je spregovorila tudi o svoji prvi knjigi Pripovedovalka zgodb, avtobiografskem zapisu o poti osebne preobrazbe. Knjiga je nastajala ob njenem projektu 365 dni z globalnimi inspiratorji, v okviru katerega je zbirala navdihujoče misli ljudi različnih narodnosti, kultur in ver. Projekt je sklenila z romanjem po Caminu, zapisi s te poti pa so postali pomemben del knjige.
"Skozi družbena omrežja smo povezani bolj kot kadarkoli, ampak to je približno tako, kot da si neskončno žejen in piješ litre in litre slane vode."
Pisanje zanjo ni zgolj ustvarjanje književnega dela, temveč način razumevanja sebe, odnosov in sveta. Želi si, da bi njene knjige spremljale ženske skozi različna življenjska obdobja ter da bi jim pokazala, da v svojih občutkih, dvomih in izkušnjah niso same.
Ženske bi se morale bolj podpirati
Ena najmočnejših tem pogovora je bila podpora med ženskami. Saša meni, da se ženske med sabo še vedno premalokrat pohvalijo, opogumljajo in iskreno veselijo uspehov druga druge. Namesto primerjanja, tekmovanja ali iskanja napak bi se lahko pogosteje vprašale: "Kako ti je to uspelo?" Druga drugi bi lahko rekle: "Vesela sem zate."
Verjame v moč ženskega plemena – skupnosti, v kateri se ženske med seboj ne rušijo, ampak si pomagajo, da lahko varno izrazijo svojo unikatnost in razvijejo svoj potencial.
