Spotkast
Petek, 19. 6. 2026, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Spotkast z Evo Cimbola
Neža Testen: Dvakrat dvojčka, dve težki diagnozi in lekcija, da je vsak dan darilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,66
Kaj pomeni postati mama štirih otrok skoraj čez noč? Kako se soočiti z diagnozo, ki ti obrne življenje na glavo? In kako po vseh preizkušnjah ohraniti vero, da bodo prišli tudi lepši dnevi? O tem je v Spotkastu z Evo iskreno spregovorila Neža Testen, mamica, ki ji je življenje namenilo nekaj zelo posebnega – kar dvakrat dvojčke. Njena zgodba pa ni le zgodba o materinstvu. Je zgodba o ljubezni, vztrajnosti, strahu, upanju in moči družine, ki je morala prestati več, kot si želi doživeti katerikoli starš.
Ko danes pripoveduje svojo zgodbo, se ob njej pogosto nasmehne. Prvič je dvojčici rodila pri 22 letih. Novica je bila zanjo in za partnerja Mateja popoln šok. V njuni družini namreč na nobeni strani ni bilo dvojčkov, zato česa takega sploh nista pričakovala.
Ko sta se po dobrem letu odločila, da bi družino povečala še za enega otroka, predvsem zato, da bi obdobje plenic, neprespanih noči in majhnih otrok opravila v enem kosu, ju je čakalo novo presenečenje. Spet dvojčka. Tako sta postala starša štirih otrok z zelo majhno starostno razliko. Neža danes pravi, da je bilo to kljub vsem izzivom eden največjih blagoslovov njenega življenja. Čeprav si je od nekdaj želela štiri otroke, si ni nikoli predstavljala, da bo do te želje prišla na tako poseben način.
Neža Testen je mama štirih otrok, dveh parov dvojčkov, ki se je morala dvakrat soočiti s težko diagnozo.
Prvih let se spominja le v drobcih
Hranjenje. Previjanje. Uspavanje. Nočno vstajanje. Neža priznava, da se prvih let materinstva spominja precej megleno, saj je bilo dogajanje doma ves čas zelo intenzivno. "Včasih imam občutek, da sem samo tekla od enega otroka do drugega," je povedala v pogovoru. Ob tem je večkrat poudarila, kako neizmerno hvaležna je svojim staršem, ki so jima z Matejem ves čas pomagali in bili pomembna opora pri vzgoji otrok. Brez pomoči družine bi bilo vse skupaj bistveno težje.
Diagnoza, ki je družino postavila pred najtežjo preizkušnjo
Sredi družinske sreče je prišla novica, ki si je ne želi slišati noben starš. Ena od njunih hčerkic je kot dojenčica zbolela za tumorjem. Neža je v pogovoru opisala prve znake, zaradi katerih so začeli raziskovati, kaj se dogaja, ter kako se je nato začela pot pregledov, preiskav in čakanja na odgovore.
Sledili sta operacija, ena doma in ena v tujini, negotovost in obdobje, ko je bilo vsak dan znova vprašanje, kaj bo prinesel jutri. Ko je o tem spregovorila v studiu, so jo nepričakovano preplavila čustva. "Joj, sploh ne morem verjeti, da zdaj jokam. Mislila sem, da sem vse to že predelala," je iskreno priznala. Ta trenutek je pokazal, da nekatere življenjske izkušnje ostanejo v človeku veliko dlje, kot si mislimo.
"Najhujše je nespanje, vse drugo že potrpiš. Da nisi naspan in da moraš na polno vsak dan, to mi je bilo najtežje," je kot mama štirih majhnih otrok povedala Neža Testen.
Najtežja ni bila operacija, ampak čakanje
Ena izmed najbolj pretresljivih tem pogovora je bilo obdobje pred operacijo. Neža je povedala, da jo je najbolj izčrpavalo čakanje. Čakanje na izvide. Čakanje na informacije. Čakanje na operacijo. Tisti občutek nemoči, ko bi za svojega otroka naredil vse, pa ne moreš storiti ničesar drugega kot čakati. Prav to obdobje je bilo zanjo psihično najtežje.
Ko so mislili, da je najhujše za njimi, je sledil nov šok
Pol leta po hčerkini diagnozi je družina doživela novo preizkušnjo. Mark, brat dvojček, je doživel epileptični napad oziroma epileptični status, ki je trajal kar eno uro in petinštirideset minut. Spet so se začele dolge minute čakanja. Spet pregledi. Spet negotovost. Spet vprašanja, na katera nihče ni znal takoj odgovoriti. Tokrat so zdravniki razmeroma hitro našli vzrok za nadaljnje preiskave.
Pri Marku so odkrili tumor v frontalnem režnju možganov. Za starša, ki sta že prestala eno diagnozo pri otroku, je bila to novica, ki ju je znova pahnila v strah in negotovost. Na srečo pa so zdravniki kmalu ugotovili, da tumor ni bil razlog za epileptični napad in da gre za nenevarno spremembo. Mark ne potrebuje zdravljenja, ne potrebuje terapij in danes živi kot zdrav, aktiven fant.
"Takšna situacija te mogoče še bolj te poveže. Nekako sva se začela zavedati, da sva midva proti situaciji," je povedala o tem, kako sta se s partnerjem soočila z življenjskimi preizkušnjami.
Tumor zdravniki redno spremljajo, sicer pa lahko živi povsem normalno življenje. Neža je v pogovoru večkrat poudarila, da trdno verjame, da se epileptični napad nikoli več ne bo ponovil. Prav ta vera ji daje mir.
Kako se ni zlomila?
Na vprašanje, kako je zmogla skozi vse to, je odgovorila zelo preprosto. Ni razmišljala o mesecih vnaprej. Ni iskala odgovorov na vprašanja, na katera jih ni bilo. Šla je korak za korakom. Dan za dnem. Veliko oporo je našla v partnerju Mateju, družini in zavedanju, da jo doma potrebujejo še trije otroci. Ko si starš, pogosto ugotoviš, da si močnejši, kot si kadarkoli mislil, da si.
Medicinsko znanje je hkrati pomagalo in oteževalo situacijo
Ker je Neža po izobrazbi medicinska sestra, je imela med zdravljenjem svojih otrok nekoliko drugačen pogled kot večina staršev. Po eni strani ji je strokovno znanje pomagalo razumeti postopke, zdravljenje in razlage zdravnikov. Po drugi strani pa je poznala tudi vse mogoče zaplete in scenarije, na katere marsikdo sploh ne pomisli. Zato priznava, da je bilo njeno znanje včasih prednost, včasih pa tudi dodatno breme.
Po vsem, kar so doživeli, je začela drugače gledati na življenje.
Pri štirih otrocih brez reda in meja ne gre
Z Evo sta odprli tudi temo vzgoje. Neža brez olepševanja pove, da pri štirih otrocih ni veliko prostora za improvizacijo. Potrebni so jasni dogovori, postavljene meje in doslednost. "Če nisi previden, zelo hitro postane štiri proti ena," je povedala v smehu. Prav red in rutina sta družini pomagala, da so lahko preživeli najbolj naporna leta.
Danes živijo drugače
Čeprav je danes življenje precej bolj umirjeno kot v prvih letih materinstva, sta obe diagnozi pustili pomembno sled. Neža pravi, da je po vsem, kar so doživeli, začela drugače gledati na življenje. Da je vsak dan pomemben. Da ni samoumevno prav nič. Da sreča ni nujno v velikih stvareh, ampak v skupnem zajtrku, objemu, otroškem smehu ali večeru, ko so vsi skupaj doma.
Prav zato je bil pogovor z Nežo Testen veliko več kot zgodba o dvojčkih in bolezni. Bil je zgodba o moči družine, o ljubezni, ki vztraja tudi takrat, ko se zdi, da je pretežko, in o zavedanju, da je vsak dan, ki ga preživimo z ljudmi, ki jih imamo radi, največje darilo. Morda je prav to njeno najmočnejše sporočilo: življenje nam ne more obljubiti, da bo vedno lahko. Lahko pa se odločimo, da bomo tudi v najtežjih trenutkih iskali razloge za upanje. In Neža je dokaz, da se to da.
