Spotkast
Petek, 8. 5. 2026, 4.00
1 mesec
Spotkast z Evo Cimbola
Katarina Keček: od televizijskega stresa do pisateljskega miru in zgodbe, o kateri je 30 let molčala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,98
Novinarka in pisateljica Katarina Keček je v Spotkastu z Evo Cimbola odkrito spregovorila o svoji življenjski poti, ki je vse prej kot običajna. Čeprav jo danes mnogi poznajo kot avtorico in pripovedovalko zgodb, je njena pot zaznamovana z izjemno težkimi izkušnjami – od izbrisanosti, brezdomstva do osebnih izgub, ki so jo zaznamovale za vse življenje.
Katarina Keček je dolga leta delovala kot dnevna novinarka na Pop TV, kjer je bil tempo dela izjemno zahteven. Kot pravi, je bilo delo na televiziji naporno, stresno in neizprosno. "Še danes imam kdaj nočne more o rokih oddajanja prispevkov," priznava. Danes je njena realnost drugačna. Pisanje, ki ga opisuje kot svojo drugo kariero, ji prinaša več miru, svobode in nadzora nad časom. Stres, ki ga je doživljala na televiziji, je zamenjal bolj umirjen ritem ustvarjanja.
Televizija in staranje: "Ženske postanemo nevidne"
V pogovoru se dotakne tudi odnosa medijev do žensk. Opaža, da televizija starejših žensk ne sprejema enako kot moških. "Moški so z leti kot dobro vino. Ženske pa … Včasih imam občutek, da postanemo kot čajne vrečke, ki pokažejo svojo moč šele, ko jih daš v vročo vodo."
"Ženske smo kot mravljice dobre za vsakodnevno delo, moški pa zasedajo uredniška in šefovska mesta," o enakopravnosti med drugim pove Katarina Keček.
Ob tem izpostavi tudi neenakost v plačilu – moški naj bi v novinarstvu za enako delo pogosto prejeli več kot ženske, čeprav poklic postaja vse bolj feminiziran. Opaža vedno več novinark in vedno manj novinarjev, medtem ko moški po njenem mnenju pogosteje zasedajo uredniška in vodilna mesta.
Zgodba, ki jo je skrivala 30 let
Ena najbolj pretresljivih tem pogovora je njena izkušnja izbrisanosti. Kot ena izmed izbrisanih v Sloveniji je več kot 30 let živela brez urejenega statusa: "To sem skrivala. Nihče ni vedel." Kljub temu je delala – tudi kot novinarka – in živela življenje, ki je na zunaj delovalo povsem običajno. V resnici pa je bila pogosto brez doma, spala je pri prijateljih, znancih ali v študentskih domovih.
Policija jo je večkrat ustavila brez dokumentov, dvakrat so jo celo izgnali iz države – a se je obakrat vrnila peš. Pri ureditvi statusa ji je kasneje pomagal tudi Zmago Jelinčič Plemeniti.
Katarina Keček je o izbrisu in svoji življenjski zgodbi, povezani s tem, napisala knjigo Okupatorjeva hči. Presenečena je, koliko ljudi, za katere je bila prepričana, da zgodbo z izbrisom poznajo, zdaj prvič odkriva vse plasti te problematike, ki je prizadela tudi povsem običajne ljudi, ki niso bili povezani z vojsko.
Pri dvajsetih letih je, kot pravi sama, živela brez večjih skrbi. "Ni me zanimala politika. Zanimalo me je življenje – družba, zabava," a realnost jo je hitro dohitela. Ker ni imela dokumentov, so jo nekateri delodajalci tudi izkoriščali – vedeli so, da jih ne more prijaviti. V najtežjih trenutkih je razmišljala tudi o koncu življenja.
Kljub temu priznava, da ji je pomagalo nekaj, kar danes vidi kot svojo prednost: bila je zgovorna, odprta in – kot sama reče – "luštna", kar ji je marsikje olajšalo pot. Svojo zgodbo je kasneje prelila v knjigo Okupatorjeva hči, v kateri odkrito spregovori o izbrisanosti, identiteti in iskanju prostora v svetu. Pisanje je postalo način, da predela te teme in hkrati začne znova.
"Mislila sem, da smrti otroka ne bom preživela"
Najgloblja rana njenega življenja pa ostaja izguba sina, ki je umrl pri enem letu starosti zaradi redke degenerativne bolezni. "Kljub temu da sem močna, me je to popolnoma odrezalo." Tri mesece ni zapustila stanovanja. Bala se je ljudi, vprašanj, komentarjev. To je bila prelomnica, ki jo je za vedno spremenila.
"V vsaki slovenski hiši je danes rak, še vedno pa je tabu," pravi Katarina Keček, ki besedo rak nerada uporablja, ampak raje reče "resna kronična bolezen".
Danes, pri petdesetih in po bitki z rakom, na življenje gleda drugače. Mnenje drugih ji ne pomeni več toliko. Najpomembnejše ji je, da je sama dobro: "Sem sama sebi najboljša prijateljica." Skrbi zase na preprost, a dosleden način – vsak dan si vzame čas za počitek, tudi za kratek spanec: "Ne zato, ker moram. Ampak zato, ker lahko."
Sporočilo ženskam
Ob koncu pogovora je ženskam namenila preprosto, a močno sporočilo: "Bodite samosvoje. In verjemite vase."
