Sobota, 2. 5. 2026, 17.35
2 tedna, 3 dni
Eva Remškar o tem, kako ji je Camino izboljšal kakovost življenja
Zakaj ni vredno čakati na penzijo in poln šparovček? Izpoved s Camina iz prve roke.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,64
Eva Remškar: Mislim, da ti izkušnja Camina res lahko izboljša kakovost življenja, ker ti da nekaj, kar potem nosiš s seboj še dolgo po tem, ko se pot konča.
"Zdi se mi, da si premalokrat damo priložnost, da se na novo izumimo, in prav to mi Camino omogoča. To je čas, ko se lahko odmaknem, iskreno pogledam na svoje življenje in naredim nekaj inventure. Pogledam tudi naprej in nastavim kompas. Camino mi je prinesel neko novo živost, vrnil mi je odzivnost na življenje. Ker se s tem, ko stopiš iz svojih ustaljenih okvirjev, na neki način vsakič znova rodiš," v intervjuju za Siol.net razmišlja Eva Remškar, arhitektka in oblikovalka, mojstrica besed, mama in ambasadorka Jakobove poti, ki je klicu Camina prvič prisluhnila leta 2017, čeprav takrat še ni poznala njegovega pomena. "Običajno neki razlog obstaja, ni pa nujno, da ga v tistem trenutku že prepoznamo. Sama sem šele pozneje razumela, kaj mi je življenje s tem klicem pravzaprav ponudilo."
Obstajajo poti, ki jih prehodimo, in obstajajo poti, ki nas preoblikujejo. Pot svetega Jakoba – Camino – je za mnoge prav to. Tudi za našo sogovornico Evo Remškar, arhitektko in oblikovalko, ki se je v zadnjih devetih letih na različne krake te znamenite romarske poti podala že 19-krat. Hodila je sama, v dvoje, v troje, pa tudi v posebni zasedbi treh generacij – s hčerko in mamo. Vsakič znova je našla nekaj, česar ni iskala, a je v tistem trenutku očitno potrebovala.
V pogovoru za Siol.net razgrinja, zakaj Camino ni le hoja, temveč prostor notranjega srečanja, z lastnimi strahovi in omejitvami, pa tudi z nepričakovano močjo, ki se razkrije šele, ko si dovolimo stopiti v neznano. Spregovori tudi o povsem praktičnih vidikih poti, ki bodo v pomoč vsakomur, ki se na Camino šele odpravlja.
Ne govori o ciljih, temveč o procesu. Ne o popolnih pogojih, temveč o pogumu za prvi korak. Njeno sporočilo je preprosto: Samo pojdi. Tako se imenuje tudi njena prva knjiga o Caminu, ki je z leti prerasla v zbirko knjižic Camino in jaz, ki jih avtorsko podpisuje v celoti, od besedila do oblikovanja.
INTERVJU: Eva Remškar
"Ponavadi se izkaže, da največje ovire niso toliko fizične kot v naših glavah."
Samo pojdi: filozofija brez čakanja na popoln trenutek
Pravite, da je Camino najboljši poligon za učenje predaje življenju, in naj ne čakamo na upokojitev, na poln šparovček, na pravo vreme, na čas, ko bodo vse zvezde pravilno poravnane, ampak preprosto gremo, če si tega res želimo. Je to stavek, ki ga na svojih predavanjih najpogosteje položite poslušalcem na srce?
Da, pogosto prav s tem zaključim svoja predavanja. Ta misel mi je blizu tudi zato, ker je hkrati naslov moje prve knjige o Caminu in eno ključnih sporočil, ki jih želim predati naprej. Skratka – samo pojdi! Zdi se mi, da s tem stavkom na najbolj jedrnat način povem bistvo.
Seveda pa pozneje tudi razložim, zakaj ni treba čakati na popoln trenutek. Obstaja namreč toliko različnih poti in načinov, kako uresničiti željo po Caminu, še preden se "vse zvezde poravnajo".
Kaj je največja bojazen, strah ali zadržek pri ljudeh, ki razmišljajo o Caminu, pa si ne upajo narediti prvega koraka?
Mislim, da ljudi najbolj skrbi, ali bodo pot sploh zmogli fizično prehoditi. To je običajno prvi in najglasnejši dvom. A v resnici je možnosti ogromno, etape so sicer začrtane, vendar se jih ni treba slepo držati. Vsak si lahko pot prilagodi svojim zmožnostim, skrajša razdalje ali si vzame več časa.
Seveda pa je tu še en zelo konkreten, skoraj univerzalen strah – žulji. Tudi ti pogosto odvrnejo marsikoga, še preden sploh naredi prvi korak. Žulji lahko res zagrenijo dni na Caminu, a zdi se mi pomembno poudariti, da nikakor niso nujni del pohodniške izkušnje. In poznamo tudi kar nekaj preventivnih ukrepov, ki možnost ožuljenosti konkretno zmanjšujejo.
Ponavadi se izkaže, da največje ovire niso toliko fizične kot v naših glavah.
"Ljudje pogosto mislijo, da so razlogi za odhod na Camino predvsem verske narave, pa v resnici ni tako. Kot ste omenili, je razlogov toliko, kot je ljudi. Pogosto je celo tako, da niti sam ne veš natančno, zakaj te Camino pokliče, in tako je bilo tudi v mojem primeru. Običajno neki razlog obstaja, ni pa nujno, da ga v tistem trenutku že prepoznamo. Sama sem šele pozneje razumela, kaj mi je življenje s tem klicem pravzaprav ponudilo."
Etape so lahko res precej dolge, še posebej na slovenski Jakobovi poti …
Res je. V Sloveniji sem si že upala biti dovolj "modra", če se lahko tako izrazim, da sem si etape ukrojila po svoje. Iz štiri- ali petdnevnih odsekov sem si ustvarila sedemdnevno pot. Na tak način sem prehodila gorenjsko, primorsko in dolenjsko vejo, kar je sicer časovno precej razkošno, a hkrati bistveno bolj prijazno do telesa.
Kar pa zadeva Španijo, se mi zdi, da so etape zastavljene nekoliko bolj zmerno, a sem kljub temu potrebovala kar nekaj let, da sem si dovolila, da si tudi tam traso vzamem po svoje. To pomeni, da hodim po začrtani poti, označeni s puščicami, tudi zato, ker so te poti običajno najlepše in imajo najboljšo infrastrukturo za romarje, vendar si lahko posamezne odseke brez slabe vesti razporedim po svojih zmožnostih in ritmu.
Klic Camina: osebni razlogi, ki jih pogosto razumemo šele pozneje
Pravijo, da je razlogov, zakaj se nekdo odpravi na Camino, toliko, kot je ljudi. Vi ste se na pot prvič podali leta 2017 in, kot vem, ne zaradi verskih vzgibov – ti so sicer pogosto prvi, na katere pomislimo, čeprav v resnici še zdaleč niso najpogostejši. Kaj vas je takrat pripeljalo do te odločitve?
Res je, ljudje pogosto mislijo, da so razlogi za odhod na Camino predvsem verske narave, pa v resnici ni tako. Kot ste omenili, je razlogov toliko, kot je ljudi. Pogosto je celo tako, da niti sam ne veš natančno, zakaj te Camino pokliče, in tako je bilo tudi v mojem primeru.
Običajno neki razlog obstaja, ni pa nujno, da ga v tistem trenutku že prepoznamo. Sama sem šele pozneje razumela, kaj mi je življenje s tem klicem pravzaprav ponudilo.
Leta 2017 sem se znašla na pomembni življenjski prelomnici in prav na Caminu sem si prvič zares dovolila trenutke miru, da sem lahko slišala sebe in spremembe izpeljala z več jasnosti. Mir in jasnost – to sta, po mojem, dve izjemno močni darili Camina. In ne gre le za prelomnice: ko enkrat vzpostaviš stik s seboj, to odneseš domov in ti tudi v vsakdanjem življenju še kako dobro služi.
Če pa že iščemo skupno točko vseh, ki se odpravijo na Camino, bi rekla, da je to občutek miru. Sama čutim, da me Camino postavi v nekakšen steber miru. Ta odmik od vsakdana mi omogoči, da se znova globoko povežem s sabo, da jasno zaslišim svoj notranji glas in prav to prinese notranji mir.
Še posebej močno sem to občutila takrat, ko sem se na pot odpravila sama, kar se je zgodilo le enkrat, ko sem prehodila pot od Gibraltarja do Seville. Takrat sem najbolj začutila povezavo s silo življenja, z občutkom, da sem del nečesa večjega, mogočnega, kar ustvarja in poganja vse okoli nas.
Mislim, da ti izkušnja Camina res lahko izboljša kakovost življenja, ker ti da nekaj, kar potem nosiš s seboj še dolgo po tem, ko se pot konča.
S hčerko Sanjo in mamo Antonijo skupaj na poti, ki so jo poimenovale Camino treh generacij.
Zakaj ste se odločili, da se na svoj prvi Camino odpravite skupaj s svojo takrat enajstletno hčerko Sanjo? Se še spomnite pogovora, ko ste ji predlagali, naj se vam pridruži na poti?
Zelo dobro. Spomnim se, kako zelo me je presenetilo, kako brez zadržkov je pristala na moj predlog. Še posebej zato, ker ji ob predstavitvi ideje nisem ničesar olepševala. Povedala sem ji, da bova hodili ves dan, da bova vse nosili s seboj in da ne bova vedeli ne, kaj bova jedli, ne kje bova spali. In Sanja je preprosto rekla: Pojdiva!
Šele pozneje sem razumela, da je imela klic Camina v sebi že takrat. Sanja je izjemno pustolovski tip človeka in priznam, da tega do tiste točke v njej nisem zares prepoznala. A to se je pokazalo takoj, ko sva prispeli v Španijo. Bila je popolnoma brez strahov, v čistem otroškem pričakovanju in navdušenju nad pustolovščino, ki je bila pred nama in to iz dneva v dan.
Presenetila me je na več ravneh: ne le s tem, kako zlahka se je povezovala z ljudmi, temveč predvsem s svojo trpežnostjo. Nikoli ni jamrala, ni se pritoževala nad utrujenostjo ali lakoto. Še bolj pa me je ganil njen čut za sočloveka. Kako je pazila name, to mi je bilo resnično pretresljivo lepo.
To se je še posebej pokazalo na Caminu, ki smo ga prehodile skupaj z mojo mamo – torej na Caminu treh generacij. Sanja ima izjemen dar, da na nevsiljiv način začuti, kdaj kdo potrebuje pomoč, in jo zna ponuditi tiho, spoštljivo in toplo.
Sam, v dvoje ali v troje: dinamika odnosov na poti
Izkusili ste različne kombinacije družb. Omenili ste že, da ste bili na Caminu sami, v dvoje in v troje … katera kombinacija se po vaših izkušnjah najbolj obnese? Osebno se mi je od nekdaj zdelo, da moraš Camino prehoditi sam, pa očitno to ni nujno tako.
Kot rečeno sem se na pot povsem sama odpravila le enkrat, in kljub temu da sem imela že precej izkušenj s Caminom, sem potrebovala nekaj dni, da sem se zares sprostila. Da sem začutila, da se mi ni treba nikomur prilagajati, da lahko hodim v svojem ritmu, živim svoj dan, kot mi ustreza, in preprosto uživam.
Takrat sem začela tudi krajšati etape. Ugotovila sem, da mi najbolj ustreza, če na dan prehodim med 15 in 20 kilometri – ravno toliko, da lahko dan začnem počasi, si vzamem čas za pisanje dnevnika in za vse tiste drobne trenutke, ki naredijo pot posebno.
Ko si v družbi, se vendarle prilagajaš drugim, tudi pri takih stvareh, kot je pisanje. Iščeš trenutke, ko drugi počivajo ali že spijo. Ko pa si sam, lahko to počneš natanko takrat, ko to začutiš.
"Eden od velikih darov Camina je, da te vsak dan potiska iz cone udobja. Srečuješ se z zadregami, z nelagodjem, včasih tudi s stiskami – z nečim, česar si sicer ne bi izbral. A prav ti trenutki na koncu sestavijo celovitost izkušnje, ki nas notranje ojača, saj s seboj v življenje ponesemo zavedanje, kaj zmoremo."
Pisati sem začela že na drugem Caminu, od tretjega naprej pa imam opisan prav vsak dan. Pišem na telefon, si sproti delam alineje, potem pa zgodbo sestavljam tudi s pomočjo fotografij. Na Caminu se stvari dogajajo tako hitro in tako intenzivno, da brez sprotnega zapisovanja veliko preprosto zbledi.
Ko sem na Caminu sama, je pisanje dokaj preprosto in lepo opravilo, saj si sproti "praznim glavo" in s tem ustvarjam prostor za nove vtise. Tudi zato se mi zdi knjiga In sem šla, ki je pravzaprav potopis, tako iskrena. Ker se je dobesedno neposredno prelila iz izkušnje v besede, brez zadržkov.
Če se vrnem še k vprašanju družbe: sama sem skozi izkušnje ugotovila, da je dinamika najbolj prijetna, če se na pot odpraviš sam ali pa v troje. Pri dveh se pogosto vzpostavi bolj toga dinamika, medtem ko trije omogočajo več svobode. Večje skupine pa po mojem mnenju že nekoliko otežijo izkušnjo. Zato bi rekla: idealno je iti sam – ali pa v družbi dveh sopotnikov, skupaj torej trije.
Kako je z družbo na poti? Predstavljam si, da je je dovolj, če si je želiš, in da si lahko tudi povsem sam, če ti tako ustreza.
Camino ima res veliko lepih atributov, tudi to, da si lahko sam, če si tega želiš, hkrati pa skoraj nikoli nisi zares sam, ker so ljudje ves čas nekje okoli tebe. Družba je, a je večinoma zelo neobvezna, sproščena, takšna, kot si jo sam ustvariš. Nekateri raje hodijo v tišini, drugi uživajo v pogovorih in skupnih korakih.
Ključno je, da si dovoliš dihati v svojem ritmu. Da poslušaš svoje telo, svoje potrebe in si upaš biti tudi sam s svojimi mislimi. Camino ti to omogoča na zelo naraven način.
Je pa res, da pot ni samo lahkotna. Vsak dan prinese tudi izzive – manjše ali večje. In prav v tem je njena posebnost: ko te izzive sproti razrešuješ, doživljaš tudi občutke zmage. Eden od velikih darov Camina je, da te vsak dan potiska iz cone udobja. Srečuješ se z zadregami, z nelagodjem, včasih tudi s stiskami – z nečim, česar si sicer ne bi izbral. A prav ti trenutki na koncu sestavijo celovitost izkušnje, ki nas notranje ojača, saj s seboj v življenje ponesemo zavedanje, kaj zmoremo.
Z Marišo in hčerko Sanjo na Caminu del Norte.
Tudi tukaj moram omeniti Sanjo, ki ima prav poseben dar, kako se sooča s takšnimi situacijami. Vedno znova me preseneti s svojo samosvojostjo in humorjem. Na poti ji zelo pride prav njeno lastno načelo, da bi se morali večkrat lotiti novih aktivnosti in početi stvari, v katerih smo res slabi. Da bi nas to popravilo, pravi. Pot – kot tudi življenje samo – je namreč polna presenečenj in improvizacije. Če se jemlješ preveč resno, je po tebi.
Sami ste bili na poteh Camina kar 19-krat. Ste vedno ubrali drugo pot?
Da, nikoli nisem prehodila iste poti dvakrat. Caminov je res ogromno, nekatere poti se sicer na določenih odsekih združijo, a mene vedno znova najbolj kliče prav to – stopiti v neznano. Včasih me je bilo tega strah, danes pa sem se naučila, da je neznano lahko nekaj čudovitega. In prav to spoznanje s pridom uporabljam tudi v vsakdanjem življenju.
Zanimivo je, da je imela Sanja to držo v sebi že od nekdaj in ponosna sem, da se je del tega prenesel tudi name. Mislim, da se skozi vse te preizkušnje na poti rodi posebna odpornost do življenja. Nekakšno notranje opolnomočenje, ko si lahko rečeš: s čim vse me je življenje že presenetilo, pa sem vseeno zmogla.
Izzivi kot del izkušnje: iz cone udobja v notranjo moč
Kdaj je na Caminu najtežje? Ali obstaja pravilo, kateri dan je običajno najtežji?
Mislim, da so najtežji prav prvi trije dnevi. Vidim jih kot nekakšno uvajalno obdobje, v katerem se moraš uglasiti s potjo in tudi z ljudmi, če hodiš v družbi. Takrat se pogosto kaj zaplete: od zamud letal in avtobusov do čisto praktičnih nevšečnosti, hkrati pa so tudi fizične tegobe v teh prvih dneh običajno najizrazitejše.
V resnici gre za proces. V prvih dneh se moraš odklopiti od poznanega sveta in se znova naučiti slišati sebe. Biti iskren do sebe in tudi do ljudi, ki hodijo s tabo. Ko to enkrat narediš, stvari stečejo. Telo se postopoma navadi na nov ritem in potem vse postane lažje. Če ne že povsem lahko, pa vsaj občutno bolj znosno.
Zato vedno poudarjam: vzemite si čas. Ne hitite. Zelo pomembno je tudi, da na začetku ne zastavite predolgih etap. Sama priporočam, da prve dni hodite med 12 in 15 kilometri na dan, če je to le mogoče. Tako si omogočite mehkejši prehod in veliko lepši začetek poti.
"Camino vedno nekako poskrbi za nas in nas zelo hitro nagradi. Ko imaš težak dan, se pogosto že zvečer zgodi nekaj lepega, nekaj, kar vse skupaj uravnoteži. Kot da se pot sama od sebe 'odkupi' in ti vrne energijo."
Katere so najpogostejše tegobe, s katerimi se romarji srečujejo na poti?
Najpogostejša težava so zagotovo žulji. Po vseh teh izkušnjah si upam reči, da sem na tem področju že kar kompetentna, da lahko podelim kakšen uporaben nasvet. Nikoli ne trdim, da jih je mogoče stoodstotno preprečiti, sem pa prepričana, da lahko z nekaj preprostimi ukrepi močno zmanjšamo verjetnost, da sploh nastanejo.
Prva stvar so zagotovo dobro uhojeni čevlji – in to takšni, ki so vsaj eno do dve številki večji od običajnih. Zelo pomembna je tudi priprava stopal: sama priporočam, da si vsaj teden dni pred odhodom redno mažemo noge, da se koža zmehča in postane bolj prožna. Sama uporabljam kremo za noge, nekateri prisegajo na smrekovo mazilo – bistveno je, da koža ni suha in toga. Mazanje priporočam tudi na poti, enkrat do dvakrat na dan.
Vedno imam s seboj nogavice treh različnih debelin, saj lahko tudi s tem prilagajam občutek v čevlju glede na dan in razmere.
Zelo pomembno pa je, da poslušaš svoje telo. Če začutiš, da te nekaj tišči ali zbada, se takoj ustavi. Ne čakaj! Sama v takem primeru takoj uporabim gel obliž, s katerim lahko preprečim, da bi se žulj sploh razvil.
Če pa žulj vseeno nastane, ga oskrbim tako, da ga previdno predrem s šivankino iglo, ki jo razkužim nad plamenom vžigalnika in skozi potegnem nitko, ta deluje kot drenaža, ki omogoča, da tekočina odteka. Običajno se stvar umiri že v enem dnevu.
Sicer pa rada rečem: Camino vedno nekako poskrbi za nas in nas zelo hitro nagradi. Ko imaš težak dan, se pogosto že zvečer zgodi nekaj lepega, nekaj, kar vse skupaj uravnoteži. Kot da se pot sama od sebe "odkupi" in ti vrne energijo.
Praktični vidiki: od teže nahrbtnika, številke čevljev do nogavic, žuljev in pohodniških palic
Ena od zelo pomembnih stvari na Caminu je tudi teža nahrbtnika. V praksi velja, da naj bi na ramenih nosili le deset odstotkov svoje teže, kar se sliši zelo malo. Kako vam to uspeva?
Če sem iskrena – ne povsem, to mi še vedno predstavlja izziv. Moja hči in mama sta pri tem precej boljši. Sem pa skozi izkušnje zelo jasno ugotovila, kako pomembna je teža nahrbtnika. Ta se lahko skupaj s hrano in vodo hitro poveča, zato si danes pri pakiranju vzamem več časa in razmisleka. Se me pa vedno bolj drži misel, da več kot imaš zaupanja, lažji je tvoj nahrbtnik.
Pred odhodom si običajno tudi zapišem, kaj si želim, da mi pot prinese. Čeprav želim ohraniti odprtost in čim manj pričakovanj, so določene stvari, ki jih vseeno nagovorim. Tako skoraj vedno "prosim" stvarstvo, naj poskrbi za drobne udobnosti – da bo v prhah topla voda, da bodo sobe prijetne, da bo vreme lepo, čeprav tudi dež ni nič tragičnega.
Na ta način se razbremenim nekaterih strahov, in to že s tem, da jih ubesedim. In danes res verjamem, da pot na neki način poskrbi zame.
Ali spalno vrečo nosite s seboj?
Ja, spalko nosim s seboj. Imam manjšo, ki tehta približno 600 gramov in je dovolj topla za večino razmer. Spalna vreča ni nujna le zaradi toplote, ampak predvsem zaradi občutka higiene in dodatnega udobja.
Sicer pa je v večini romarskih prenočišč oz. albergov poskrbljeno za osnovno udobje – skoraj vedno so na voljo prevleke za vzmetnice in vzglavnike, pogosto pa tudi odeje.
Kuhate ali se prehranjujete zunaj?
Na začetku smo precej kuhale, v zadnjih letih pa sta se zgodili dve spremembi. Prva je ta, da sem si dala dovoljenje, da ne kuham, ker mislim, da si po celodnevni hoji lahko privoščim, da mi skuha kdo drug. Druga pa je povezana z albergi: čeprav so res čudovit in pomemben del Camina, me včasih nekoliko odvrne higienski standard v skupnih kuhinjah. Vsi se sicer trudimo pospravljati za seboj, a vseeno me to kdaj zadrži.
Zato danes večinoma jemo zunaj. Na voljo so tako imenovani romarski oziroma peregrino meniji, ki so cenovno dostopni in nasitni.
Še ena dilema: pohodniške palice. Jih uporabljate, prinesete od doma …?
Načeloma jih v Španijo ne nosim, le na zadnjem Caminu sem jih imela. Običajno si palice poiščem kar v gozdu ob poti in jih po potrebi tudi menjam, dokler ne najdem tistih pravih. S tem si prihranim zadrege na letališčih in se izognem stresu, če jih kje pozabim. Saj so samo veje, nabrane v gozdu!
Katero pot bi predlagali novincu v Camino skupnosti?
Najraje predlagam obmorsko različico Portugalske poti. Je čudovita, tudi zato, ker velik del poti poteka ob morju, hkrati pa je fizično med manj zahtevnimi. Velika prednost je tudi dobra infrastruktura – veliko je albergov, trgovin in restavracij, zato je organizacijsko vse precej enostavno.
Res pa je, da postaja vse bolj obljudena in s tem nekoliko izgublja tisto prvinsko preprostost, ko si lahko šel na pot brez rezervacij in z več spontanosti. Sama verjamem, da je bistvo Camina prav v tem, da se prepustiš, greš s tokom in ne načrtuješ čisto vsega vnaprej.
Zelo lepa je tudi Francoska pot, pa Camino del Norte in Camino Primitivo. Vse te poti so dobro oskrbovane, je pa res, da so fizično nekoliko zahtevnejše, z več vzponi in razgibanim terenom.
Jakobova pot je označena z rumenimi puščicami in školjkami pokrovačami (te so simbol sv. Jakoba) na modri podlagi, ki so nameščene na tablah, zidovih, tleh ali drevesih.
Cilj ali pot?
Na Camino se odpravite v povprečju dvakrat letno. Bi rekli, da je to postal vaš higienski minimum?
Da, ali še bolje reset. Tako kot pelješ avto na servis, jaz peljem sebe malo "prezračit". Zdi se mi, da si premalokrat damo priložnost, da se na novo izumimo in prav to mi Camino omogoča.
To je čas, ko se lahko odmaknem, iskreno pogledam na svoje življenje in naredim nekaj inventure. Pogledam tudi naprej in nastavim kompas. Camino mi je prinesel neko novo živost, vrnil mi je odzivnost na življenje. Ker se s tem, ko stopiš iz svojih ustaljenih okvirjev, na neki način vsakič znova rodiš.
Čeprav ste bili že 19-krat na Caminu, poti niste vedno končali v Santiagu de Compostela, kjer je znamenita katedrala in simboličen konec poti, kajne?
Res je, sploh ne. Ker nekatere poti prehodim po delih, cilj ni vedno v Santiagu de Compostela. Tudi na južnih poteh je bil moj cilj pogosto drugje. Več kot prihod na končno točko mi je pomembna sama pot, izkušnja in vse, kar se zgodi vmes.
Pa vendar, kako poseben je občutek na trgu v Santiagu?
Priznam, je poseben. Vedela sem sicer, da ne hodim zaradi katedrale ali maše, ampak zaradi poti same – a kljub temu ima trg pred katedralo v Santiagu de Composteli prav posebno energijo. Tam se vsi znajdemo v nekem posebnem stanju, v občutku doseženega cilja. Kot da nas pot na neki način prečisti, uravnoteži. Vsi pridemo tja malo drugačni, s počesano avro, če lahko tako rečem.
Zelo živo se spomnim, kako ganjena sem bila, ko sem gledala Sanjo in njeno prijateljico Marišo, ko sta se približevali katedrali. Razmišljala sem o vsem, kar smo doživele, in o tem, kakšno mogočno izkušnjo sta mi omogočili. Brez njiju ta pot ne bi bila enaka.
Otroci se s stopanjem v neznano srečujejo drugače kot odrasli. Imajo več igrivosti, radovednosti, odprtosti – manj strahu in manj potrebe po nadzoru. In prav ta njihov pogled na svet me na Caminu vedno znova uči, kako preprosto in polno je lahko življenje.
Ali že načrtujete vaš 20. Camino? Bo nekaj posebnega, slovesnega?
Ničesar ne želim obljubljati in tudi nimam posebnih načrtov. Mislim pa, da bom nekoč vendarle šla tudi na francoski Camino, ki je najbolj znan in najbolj obiskan – morda bo to moj dvajseti. Bomo videli.
Tudi sicer se v tem smislu precej prepuščam in ne načrtujem veliko. Ko se stvari sestavijo, je čas ravno pravi. In ljudje, ki so ob meni, so takrat točno tisti, kot morajo biti. Vse to jemljem kot del pustolovščine. Tudi odnosi na Caminu so del izziva in hkrati njegov dar.
