Četrtek, 12. 3. 2015, 15.56
7 let, 11 mesecev
"Otrok, ki sebe premalo ceni, ni sposoben razvijati svojih sposobnosti"
Raziskava Znanstveno-raziskovalnega središča Koper iz leta 2005 po besedah naše sogovornice Maje Plaz iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja kaže, da je skoraj 24 odstotkov anketiranih odgovorilo, da so doživeli nasilje v družini, od tega 73 odstotkov v otroštvu. Kot najpogostejše oblike nasilja so navedli fizično, psihično in spolno nasilje.
Maja Plaz izpostavlja psihično nasilje, na primer zmerjanje, ustrahovanje, žaljenje ali neodzivanja na čustvene potrebe otroka, saj se po njenih besedah pojavlja ob vseh drugih oblikah nasilja. Sledita mu fizično nasilje, kot so suvanje, udarci in lasanje, in spolno nasilje, ki se zelo težko prepozna, saj se otroci zaprejo. Pri spolni zlorabi je, kot pravi Plazova, treba poudariti, da gre za nasilje, ne za seksualnost. "Gre za zlorabo moči. In manjši ko je otrok, ko doživi tovrstno nasilje, hujše so posledice, saj gre v procesu te zlorabe za razosebljanje."
Zdenka Čebašek Travnik, predsednica Foruma proti telesnemu kaznovanju otrok pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, ki je bila tudi soorganizatorica včerajšnje okrogle mize na to temo, dodaja, da nasilje praviloma izvaja močnejši nad šibkejšim. "Ker se takšni položaji v življenju spreminjajo, se lahko zamenjajo tudi vloge storilca in žrtve, tako lahko na primer otrok, ki je bil žrtev nasilja staršev, ko postane močnejši, izvaja nasilje nad njimi ali na primer trpinčena žena nad onemoglim možem."
"Ker vsako nasilje pomeni napad na človekovo dostojanstvo, ima to hude posledice za posameznikovo samospoštovanje. Otrok, ki sebe premalo ceni, ni sposoben razvijati svojih sposobnosti, ne upa in ne zna se uveljaviti v družbi vrstnikov, zato išče potrditve v družbi, kjer se lahko dokazuje z nezaželenim vedenjem. Zmanjša se šolski uspeh in s tem tudi priložnost za poklicno kariero. Dostikrat je to povezano tudi z uživanjem psihoaktivnih snovi," še pove Čebašek Travnikova.
Kot doda Plazova, lahko tovrstno nasilje vodi v slabo samopodobo, nesamozavest, samodestruktivnost, nezaupanje do drugih. Taki otroci se čutijo zaznamovane, strah jih je življenja, počutijo se osramočene in tako dalje. Pozneje v njihovih življenjih so močne tudi korelacije s poskusi samomora.
In ne nazadnje je po mnenju Plazove pomemben tudi podatek, da kar 30 odstotkov ljudi, ki so kot otroci doživljali nasilje v družin, nasilnih do svojih partnerjev oziroma otrok.
Po njenem prepričanju je zato zelo pomembno ozaveščanje in spreminjanje odnosa do nasilja. "Toleranca bi morala biti ničelna, pa ne le na deklarativni ravni," je odločna Plazova.