"Logotip v Braillovi pisavi sem zagledala pred sabo"

Mateja Gornik je pred kratkim končala kolekcijo čevljev za sezono 2013, ki jo je ustvarila za blagovno znamko Peko. Njeno sodelovanje z uspešnim slovenskim podjetjem z vmesno prekinitvijo traja že peto leto, lahko pa bi rekli, da se je pot do njega vila že od otroštva naprej: "Ko sem bila majhna, sem hotela postati slikarka, cele dneve sem risala in zame kaj drugega sploh ni obstajalo. Pa se je zgodilo, da sem se vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje, smer moda, kjer se je začela razvijati tudi moja velika ljubezen do mode. V želji, da bi nadaljevala študij, sem odpotovala v London, kjer sem si kruh služila z varstvom otrok in delom v lokalu, a to še zdaleč ni bilo dovolj, da bi si študij lahko privoščila."

Kdo ve, kako bi se stvari obrnile, če se ne bi odločila za materinstvo in družinsko življenje, ki jo je pripeljalo nazaj v Slovenijo, kjer si je zelo hitro našla delo stilistke pri reviji Smrklja: "Uživala sem v svojem delu! Začela sem s preprostim kombiniranjem in se nadgrajevala, tudi stiliranje mora imeti piko na i, mora izražati avtorja in njegovo osebnost, in to je bil zame izziv, ki sem se ga veselila. Vedno sem se znala prilagoditi osebnosti človeka in naravnanosti revije, hkrati pa sem lahko pustila svoj pečat. Drži pa, da je kovačeva kobila bosa, saj sem sama zase veliko manj samozavestna, nikoli si ne upam preveč." V najlepšem spominu so ji ostale modne zgodbe, ki jih je "pisala" skupaj s fotografom Alešem Bravničarjem: "S takšnim veseljem in entuziazmom sva delala skupaj, čeprav se nisva zmeraj strinjala. Še danes se razneživa, če se nama zgodi še kakšen skupni projekt."

Stranke Urške Drofenik so bile moja odskočna deska To so bili časi, ko se je s stiliranjem še dalo preživeti, saj je Mateja stilirala za vrsto revij, agencij in drugih naročnikov. A v ozadju se je spet prebujala želja po tem, da bi ustvarila nekaj svojega, in želja je v Matejini glavi postajala vedno bolj jasna – ustvarjanje svojih torbic in čevljev. "Kar nekaj let je trajalo, da sem zbrala pogum za začetek, prva, ki mi je ponudila priložnost, je bila Urša Drofenik. Njene stranke, za katere sem izdelovala torbice, so bile moja odskočna deska." Leta 2005 je sledila njena prva samostojna razstava, na kateri je predstavila torbice v povezavi s telesnimi čakrami – sedem čaker, sedem torbic. Imela v jo je modni trgovini Vale-Novak in je bila tudi prodajno uspešna. Na vprašanje, od kod ideja za čakre, se Mateja le namuzne in pripomni: "Od nekdaj me je zanimala duhovnost."

Zagotovo pa največjo prelomnico v njenem samostojnem oblikovanju predstavlja kolekcija Big Black Bag, ki jo je leta 2008 zasnovala za Peko, leto pozneje pa torbicam dodala še čevlje. "K sodelovanju me je povabil Milan Gačanović, res pa je, da je bila od nekdaj moja velika želja, da bi lahko delala s tako velikim podjetjem, kot je Peko, ki bi imelo posluh za mojo ustvarjalnost." Vendar je kmalu zasebnemu življenju spet dala prednost pred oblikovanjem in še enkrat postala mamica, kar je ustvarjalnost za nekaj časa postavilo na stranski tir, ne pa za dolgo. Po showroomu, v katerem je predstavila kolekcijo torbic pomlad 2012, se sodelovanje s Pekom letos nadaljuje, tokrat s kolekcijo čevljev: "Zelo me veseli, da smo se spet našli, potem ko sem jim predstavila svojo zgodbo. Mene ne zanima le ena kolekcija, ampak širša slika, tudi marketing, tujina, nočem omejitev in se bolj kot v unikatih v množični proizvodnji. Sicer je rahlo nenavadno, ko vidim nekoga v mojih čevljih ali z mojo torbico, ampak mi zelo laska in me dela ponosno."

Slikam samo za svojo dušo Da bi se krog lahko sklenil, se je Mateja vrnila k svoji prvi ljubezni, slikarstvu. "To mi je bilo položeno v zibelko, drugače ne znam razložiti. Nikoli si ne bi mislila, da se bom še kdaj vrnila v šolske klopi, zdaj pa sem že v tretjem letniku študija. Slikam samo za svojo dušo, to je pika na i mojemu delu."

In na dušo in duhovnost Mateja zelo veliko da. "Veliko delam na sebi. Prišla sem do točke, pa naj se sliši še tako obrabljeno, da sem pomembna, čeprav sem samo delček vesolja. Pravzaprav se iz vsega, kar ti prinese življenje, lahko nekaj naučiš, a pomemben si le ti sam." Doda, da ji pri ustvarjanju tak pristop pomaga, saj se ji stvari prosto dogajajo, ker si tako dovoli. "Večkrat me, recimo, vprašajo, kje sem dobila idejo za svoj logotip, ki je zapisan v Braillovi pisavi, pa odvrnem, da ne vem. Preprosto sem ga zagledala pred sabo in samo še uporabila," navihano pomežikne in veš, da je že zdavnaj odhitela naprej.