Prek meja
Sobota, 13. 6. 2026, 12.18
1 mesec
Prek meja (89.): Dominik Sporiš
Hrvat v Sloveniji: "Slovenki bi prepustil vodenje države, pri modi pa potrebuje pomoč"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,02
Dominika Sporiša je v Slovenijo pred štirimi leti pripeljala ljubezen, najprej ljubezen do Slovenca, potem pa ga je v vsej svoji lepoti povsem očarala še Slovenija sama. Danes 31-letni Hrvat živi v Ljubljani, ki jo opisuje kot svoj dom, v njej pa je pred kratkim uresničil tudi svoje sanje. Skupaj s partnerjem sta odprla butik Mokosh z brezčasno žensko in moško modo iz naravnih materialov. Z njim je združil svojo strast do mode ter ljubezen do Slovenije, ki ga je po njegovih besedah izjemno lepo sprejela.
Še preden je odprl butik Mokosh, je bil 31-letni Dominik Sporiš že viralen zaradi iskrenih in hudomušnih komentarjev o modnem slogu Slovenk. Čeprav je zaradi svojih opažanj pogosto tarča kritik, poudarja, da Slovence in Slovenke iskreno občuduje. "Slovenki bi prepustil vodenje države, pri modi pa potrebuje pomoč," pravi v smehu. Prepričan je, da so Slovenke izjemno sposobne in samostojne, pri oblačenju pa pogosto premalo izkoristijo svoj potencial.
V pogovoru nam je zaupal, kako ga je svet visoke mode razočaral, zakaj se je v Slovenijo zaljubil bolj kot v hrvaško obalo in zakaj meni, da Slovenci premalo cenimo svoje posebnosti. Medtem ko sam navdušeno občuduje slovenske vasice, harmoniko, ljudsko izročilo in arhitekturo, si želi, da bi tudi Slovenci nanje gledali z več ponosa. "Iz Kekčeve kape bi jaz naredil čisti teden mode," pravi modni navdušenec, ki navdih za svoje kolekcije črpa prav iz Slovenije.
Kako se je začela ljubezenska zgodba s Slovenijo
V Slovenijo vas je, tako kot mnogo tujcev, pripeljala ljubezen …
Ja, res je. Za vikend sem šel na morje in na Instagramu sem objavil sliko, iz katere je bila razvidna moja lokacija. Luka, moj zdajšnji partner, je ugotovil, da sem v bližini, zato me je kontaktiral. Rekel sem si: okej, sosed iz Slovenije me je povabil na zmenek (smeh, op. p.). Odšla sva v Zagreb, kjer sva se prvič srečala v živo. Tako se je začela razvijati najina zgodba.
Kasneje sem se preselil v Novo mesto, ker je takrat on živel tam. Še vedno sem delal na daljavo za Švico, v marketingu za modne butike, ampak mi to sčasoma ni več ustrezalo, ker sem preveč delal od doma. Jaz potrebujem več dinamike in mestnega utripa, zato sem dal odpoved in se zaposlil v Zari v Ljubljani kot visual merchandiser. Tako sem začel živeti tukaj, delati in se učiti jezika.
Slišati je, da vam gre slovenščina dobro.
Hvala, slišim, da je ostalo malo naglasa, ampak to so skrivne sestavine (smeh, op. p.).
Se vam je bilo težko naučiti slovenskega jezika?
Ja, ampak sem že kot otrok gledal Telebajske na slovenskem TV-programu, poleg tega pa so mi kakšne besede že od nekdaj ostale blizu, zaradi življenja v Zagrebu, Zagorju in Slavoniji. Kakšne besede so mi malce težje. Recimo, ko sem še delal v Zari, me je ena gospa vprašala, če prodajamo nahrbtnik. Pa sem rekel, da ne, ker sploh nisem vedel, kaj to pomeni (smeh, op. p.).
Veliko ste se selili, a ostajali blizu slovenske meje …
Rojen sem v Zagrebu in nekaj časa smo živeli v Zagrebu, a so se moji starši odločili, da ne bodo vzgajali otroka v velikem mestu, zato smo se odselili v Kumrovec, ki je 40 minut oddaljen od Zagreba, ravno na slovenski meji z reko Sotlo. In zato se čutim tako blizu Slovenije, tudi moja babica govori pol slovensko, pol hrvaško. In tako smo se preselili na vas, bilo je zelo lepo otroštvo. Res sem užival.
Kako težko se vam je bilo prilagoditi novi državi, novemu jeziku, kulturi?
Nič posebnega. Meni je bilo to tako naravno, ker sem zaljubljen v Slovenijo kot državo. Vedno, ko sem šel v Slovenijo, sem imel občutek, da sem prišel v nek nov svet. To je tako srčna država, majhna, a s karakterjem. Jaz vidim Slovenijo kot eno majhno pravljico. Sploh je bilo posebno, ko sem jo začel raziskovati z Luko, vsak vikend me je peljal na zmenek nekam drugam. Kako se človek potem ne zaljubi v Slovenijo in Slovenca (smeh, op. p.). Pa v štruklje. Tu mi je kot v Narniji.
Ste vedeli, da so enega izmed filmov iz serije Zgodbe iz Narnije snemali tudi v Sloveniji?
Vem, vem!
Vidim, da ste res zaljubljeni v Slovenijo.
Res sem.
Vam je vse to ljubše kot hrvaška obala, ki velja za eno najlepših na svetu?
Jaz sem rajši na Soči kot na morju. Zaljubil sem se v te gore, v Alpe, v to reko, ob kateri sem lahko tudi spiritualen in vedno se zahvalim naravi za vse to. Čeprav sem potreboval nekaj časa, da sem prišel do te tranzicije. Na začetku sem še bil Hrvat, Zagrebčan, in mi je bilo v Sloveniji prehladno. Prvi zmenek sva imela v Zagrebu, na drugem pa me je peljal na Primoža nad Kamnikom, hotel je videti, če grem lahko v pradicah na Primož. In sem šel.
Ste jih kaj uničili?
Ni me brigalo, važno mi je bilo, da se imam dobro. To je bila ena pomembna sprememba v mojem življenju, v smislu tega, kako gledam na stvari okrog sebe. Ko sem z njim, sem si prvič rekel, da mi je vseeno za materialne stvari, to je vse minljivo. Zato so mi všeč Slovenci, ker izkoristite življenje, v tem ste boljši kot Hrvati.
Hrvati smo bolj materialistično naravnani. Saj ste že slišali za nekatera dekleta s Hrvaške, ki vzamejo kredit, da se uredijo? To mi definitivno ni všeč, ker so tudi to neki ekstremi.
V Ljubljani sredi centra mi ni všeč, ko vidim pohodne čevlje, a prav tako se mi ne zdi normalno, ko v Zagrebu v nedeljo zjutraj vidim ženske s 13-centimetrskimi petami. To se mi zdita dve skrajnosti.
Verjetno pa vam je visoka moda še vedno všeč, še nosite te pradice?
Tudi. Ampak zdaj sem se bolj obrnil k počasni modi. Prej nisem toliko gledal na materiale, pomembno mi je bilo samo, da je videti lepo, potem pa sem se začel bolj poglabljati. Že to, kar vidim na Instagramu, da moraš skoraj vsak dan kupiti nekaj novega, biti oblečen povsem drugače, se mi ne zdi normalno.
Podobno sem videl tudi v Zari, tja so hodili ljudje, ki bi potrebovali zdravljenje odvisnosti od nakupovanja. Vsak dan sem videval nekaj enih in istih strank, ki so nakupile cele vreče. Takrat sem začel sanjati o tem, da bi ustvaril nekaj svojega, svoj prostor, kjer lahko kupiš en konkreten kos in ga nosiš leta in leta. Česa takšnega do zdaj v Ljubljani še nisem našel – nekega prostora, kjer bi prodajali modo iz naravnih materialov po dostopnih cenah.
Od dela v Zari do lastne znamke
Tako je potem nastala znamka Mokosh?
Znamka Mokosh se je v moji glavi razvijala že dve ali tri leta. Takrat nisem bil zadovoljen v Zari, doživljal sem tudi mobing, hkrati pa sem ves čas čutil, da sta moda in delo z ljudmi moje poslanstvo. Od ljudi sem dobival veliko pozitivnih odzivov, zato sem si rekel, da želim ustvariti nekaj svojega – znamko, skozi katero bom lahko izražal svojo vizijo. Prelomni trenutek se je zgodil v Grčiji, kjer smo na enem od otokov odkrili čudovito trgovino z naravnimi materiali.
Navdušil me je njen preprost, avtentičen pristop in začeli smo razmišljati, kako bi takšno energijo prenesli v Ljubljano – nekaj, kar bi bilo slovansko, a hkrati sodobno in mednarodno. Ker obožujem mitologijo, sem ime našel v slovanski boginji tkanja Mokosh, ki je postala zaščitnica znamke. Nato sva s partnerjem začela razvijati idejo, izbirati materiale in postavljati celoten koncept. Že od začetka sva si želela, da bi bil Mokosh tudi nekakšna razglednica Slovenije, zato danes kampanje snemamo po različnih slovenskih krajih.
Več mesecev sva raziskovala trg in iskala dobavitelje. Prav iskanje kakovostnih dobaviteljev je bil eden največjih izzivov na začetku, saj so vsi zagotavljali, da lahko izdelajo, karkoli si zamisliva. Čez dva tedna pa so se vrnili z besedami: "Tega sicer ne moremo narediti v bombažu, imamo pa za vaju odlično rešitev – recikliran poliester." Takrat sem si mislil: "A se vi hecate?" Midva sva od začetka vedela, da želiva delati z naravnimi materiali, in pri tem nisva bila pripravljena sklepati kompromisov.
In potem sta jih našla v Aziji?
Na koncu sva jih našla na Kitajskem in v Indiji, ki sta danes med glavnimi centri tekstilne proizvodnje. Enake kose bi sicer lahko izdelovali tudi na Portugalskem, v Sloveniji ali Franciji, vendar bi bila cena bistveno višja. Ko začenjaš novo znamko, si težko privoščiš, da bi prodajal hlače za 800 evrov in upal, da jih bo trg sprejel.
Želela sva ostati realna in dostopna, zato moraš na neki točki sprejeti določene kompromise. Dolgoročno pa je želja vsekakor, da čim več proizvodnje in materialov pripeljemo bližje lokalnemu okolju. Ljudje pogosto vidijo samo končno ceno izdelka, ne pa vsega, kar stoji za njo. Strošek se nalaga na strošek, zato se moraš takšnega projekta lotiti zelo premišljeno, če želiš, da dolgoročno uspe.
Vidim, da so vajine cene kar sprejemljive.
Želela sva, da si lahko vsak privošči lep material in lep kroj ter da se pri nas počuti dobro in odnese kos, na katerega je ponosen, da ga je kupil. Zdi se mi, da je v maloprodaji pogosto problem to, da se cene napihuje iz želje po dobičku, hkrati pa je celoten sistem danes zgrajen okoli popustov. Povsod so znižanja in akcije.
Ko sva odprla trgovino, je bilo že prvo vprašanje, ali bodo kakšni popusti. Ljudem tega ne moreš zameriti, ker smo jih v maloprodaji navadili, da so stvari stalno znižane. Zato sva želela cene postaviti drugače – tako, da vsak kos že od začetka odraža svojo realno vrednost in ni napihnjen za popuste. Posel je zastavljen tako, da ne želiva stalnih akcij ali nenehno novih kolekcij, ampak brezčasne kose iz stoodstotno naravnih materialov.
Kakšne so vajine napovedi za Mokosh, kaj si želita, da postane?
Jaz si želim, da postane znan hram mode. Nočem, da je to nek naključen butik ali trgovina, ampak da ljudje pridejo z namenom in da se tukaj počutijo odlično. Hočem, da raste, da se razširi tudi na Hrvaško, to bi bila definitivno moja želja. Ker mislim, da sta si deželi zelo podobni in želim si, da bi si bili bratje in sestre, tudi skozi modo. Ker smo si najbližji. Mi hodimo k vam v Alpe, vi k nam na morje.
Spoznanje, kakšen je pravi svet visoke mode
Pravite, da ste si izkušnje v modnem svetu nabrali tudi kot model, med drugim z delom za znamke, kot je Yves Saint Laurent. Kako bi opisali to obdobje?
V Švici sem snemal številne kampanje, na takšne projekte sem bil vedno povabljen, nikoli nisem hodil na kastinge, saj vanje ne verjamem preveč. Nekajkrat sem sicer poskusil, a sem hitro ugotovil, da je pogosto že vnaprej dogovorjeno, kdo bo izbran.
Ko sem živel v Zagrebu, sem začel sodelovati z eno najbolj znanih modnih agencij, ki jo je vodila Tihana Harapin Zalepugin.
Delal sem kot model in takrat sem od blizu spoznal ta svet. Hitro sem videl, da ni tako glamurozen, kot ga pogosto predstavljajo. To je svet za zaprtimi vrati, ki ga večina ljudi ne vidi. Navzven je vse videti lepo in urejeno, v ozadju pa je zgodba pogosto precej drugačna.
Nam lahko zaupate kaj več?
Dogajalo se je, da so fotografi, oblikovalci, frizerji in drugi dajali neprimerne seksualne ponudbe. V smislu: če hočeš dobiti to revijo ali nositi tisto modno revijo, boš moral narediti to in to. Tega je bilo res ogromno. Videl in doživel sem marsikaj, zato sem hitro ugotovil, da ta svet ni niti približno takšen, kot je videti navzven.
Seksualne usluge, ponudbe so bile tako neposredne?
Zelo. In to zelo direktno. Govorimo o ljudeh, ki so bili poročeni, imeli žene in otroke, pa so vseeno prihajali s takšnimi ponudbami. To mi ni bilo všeč, zato sem si rekel: okej, z agencijami sem zaključil, tega ne bom več počel. Še vedno pa sem imel željo, da nekaj ustvarim in naredim iz sebe več. Vedno sem hotel več, več, več.
A hkrati sem videl, da me ta svet nekako vleče navzdol, ker preprosto nisem tak človek. Na "afterpartyjih" je bilo vsega: droge, orgije, res svašta. Jaz pa sem si mislil: ljudje, to res ni zame. Jaz imam zjutraj mašo in pojem psalme.
Res, pojete v zboru?
Tako je. Pojem v frančiškanski cerkvi. Ko sem se preselil v Ljubljano, sem si rekel, da moram peti v tej čudoviti cerkvi. To je bila ena mojih želja in vesel sem, da se mi je uresničila.
Ste precej tradicionalni, na Instagramu sem tudi zasledila, da plešete folkloro?
Sem moderno tradicionalen, en tak miks. Plesal sem folkloro, čeprav danes za to nimam več časa. Rad tudi slikam na platno, tako da me te tradicionalne in ustvarjalne stvari še vedno spremljajo.
Tisti modni svet potem res ni bil za vas …
Ja, tako nekako. Potem sem šel svojo pot in začel delati sam. Poiskal sem ljudi, ki so mi ustrezali in s katerimi sem se ujel. Tako sem po spletu okoliščin prišel v Švico. Leta 2019 sem se fotografiral za Vogue UK in bil tam objavljen dvakrat. Takrat sem bil, kolikor vem, edini moški Hrvat, ki je bil objavljen v Vogueu UK.
Dominik v Vogueu UK in kampanji YSL za Švico
Iskreno o modnem stilu Slovenk
Še vedno pa vam je ostala žilica za modo in imate smisel za stil. Kakšen pa se vam zdi stil Slovenk?
Tam, od koder prihajam, sem že večkrat rekel, da je tega "bling bling" stila in velikih napisov včasih preprosto preveč. Tudi to ni v redu in meni osebno ni všeč. Po drugi strani pa v Sloveniji opažam, da prevladujejo zelo bazični kosi in športne pajkice za vsako priložnost. Kot da smo šli v drugo skrajnost, malo preveč "na easy". Sproščenost je seveda super, ampak vseeno mislim, da mora obstajati neko ravnovesje.
O tem brez dlake na jeziku govorite tudi na Instagramu, videi so postali že viralni.
Ja, veliko ljudi misli, da v videih komentiram ženske kot osebe, ampak to sploh ni res. Jaz komentiram zgolj vizualni vidik oziroma sporočilo, ki ga z videzom pošiljamo navzven. To mi pogosto potrdijo tudi stranke na modnih svetovanjih. Ena od njih, zdravnica, mi je potrdila, da imam prav. Imela je stil, za katerega sem tudi sam menil, da ji ne služi najbolje.
Povedala mi je, da je ljudje zaradi tega ne jemljejo resno. In potem me je prosila za pomoč. Želim, da se človek pogleda v ogledalo in si reče, da bo navzven pokazal to, kar je v resnici znotraj. Če si čudovita oseba, lahko tudi navzven deluješ tako. Oblačila so navsezadnje naša druga koža.
To ste lepo povedali.
Ljudje mi pogosto povedo, da jih je sram priti v trgovino, ker se jim zdi preveč "fancy" za njih. Vedno jim rečem, da jih nihče ne obsoja. Jaz na to gledam zelo preprosto: če te nekaj boli, greš k zdravniku. Če pa imaš težave s stilom ali ne veš, kako se predstaviti navzven, pridi k meni.
Moja naloga ni, da sodim ljudi. Tega nočem in tega ne počnem. Samo povem iskreno in konkretno, kaj vidim, potem pa skupaj delamo naprej. Vse se da izboljšati, vse se da nadgraditi.
Tudi ta gospa mi je priznala, da jo je sram priti v službo urejena. Bala se je komentarjev v smislu, za kam se je pa tako zrihtala. Zakaj bi se človek počutil neprijetno zato, ker se je potrudil zase? Če se dobro počutiš v svoji koži in si všeč sam sebi, je to nekaj pozitivnega, ne pa nekaj, kar bi moral skrivati.
Ni redkost, da Slovenke slišijo takšne komentarje, ko se uredijo.
To mi veliko žensk piše tudi na Instagramu. Povedo, da so se malo bolj uredile, obule petke ali se bolj potrudile z videzom, potem pa so hitro dobile občutek, da okolica tega ne sprejema najbolje. Tukaj vlada podobna mentaliteta kot v Avstriji, da moraš biti zelo "basic" in da se z modo ne smeš preveč poigravati. Če malo izstopaš, te hitro označijo za nekoga, ki se ima za nekaj več. Meni se to zdi škoda. Zakaj ne bi človek zase mislil, da je pomemben? Zakaj si ne bi želel izgledati dobro?
Ko se dobro počutiš v svoji koži in ti je všeč to, kar vidiš v ogledalu, oddajaš povsem drugačno energijo. In prav to energijo potem začutijo tudi drugi. Sam opažam, da ljudje drugače reagirajo, ko nekam vstopiš samozavestno, urejeno in z dobro prezenco. Hitreje te opazijo, lažje te slišijo in tvoje besede imajo večjo težo. O tem mi govorijo tudi stranke. Mnoge imajo občutek, da jih ljudje prej sploh niso zares videli ali jemali resno. Ne zato, ker ne bi bile sposobne, ampak ker navzven niso pokazale vsega, kar v resnici so. In ravno pri tem lahko videz odigra pomembno vlogo.
Obleka naredi človeka, kajne? Ali na Hrvaškem tudi tako rečete?
Tudi, odijelo čini čovjeka (smeh. op. p.).
V enem od videov ste povedali, da bi Slovenki prepustili vodenje države, popravilo avtomobila, pri modi pa potrebuje pomoč. Bi nam res prepustili vse to?
Jaz Slovenke vidim kot izjemno sposobne ženske. To vedno poudarjam. Ko jih primerjam s Hrvaticami, opažam precejšnjo razliko. Pri nas je še pogosto tako, da moški prevzame določene stvari, moja mama na primer noče voziti avta, oče mora marsikaj urediti. V Sloveniji pa imam občutek, da ženske preprosto naredijo vse. Ne ločujejo med moškimi in ženskimi opravili.
Če je treba nekaj organizirati, urediti ali popraviti, bodo to naredile brez težav. To mi je pri Slovenkah zelo všeč. So samostojne, sposobne in se ne bojijo prevzeti odgovornosti. V tem smislu bi prej zaupal Slovenki, da mi nekaj uredi ali organizira, ker vem, da bo stvar izpeljala do konca. Edina stvar, pri kateri bi bil malo previden, je moda (smeh, op. p.).
Kaj pa pravite na nekatere očitke, da Slovenke nimamo časa za modo, češ da smo bolj delovne?
Seveda Slovenke niso edine, ki delajo. To so samo izgovori. Je pa res, da so zelo delovne in za to jim lahko samo rečem: vsaka čast. Obenem se mi zdijo bolj prizemljene. Z vami mi je lažje in lepše komunicirati, ker delujete bolj pristno in prisrčno. V Zagrebu je drugačna mentaliteta. Tam se včasih zdi, kot da vsi mislijo, da so najbolj fini na svetu, vsi drugi pa so "seljaci".
To je ta naša mentaliteta, ki jo dobro poznam. Ljudje se znajo obnašati malo vzvišeno in marsikoga bi bilo treba malo prizemljiti. Pri Slovenkah mi je všeč ravno to, da so praktične in sposobne. Slovenka zna včasih bolje voziti traktor kot jaz, in to mi je super. Ampak pri stilu pa še vedno mislim, da je ogromno prostora za izboljšave.
Vi bi si pa želeli to združiti, poiskati eno zlato sredino?
Točno to. Na Instagramu so mi celo pisali, da želim iz Slovenk narediti Hrvatice, kar sploh ni res. Vsaka država ima svoj značaj, svoj čar in tudi svoj način oblačenja. Ravno to se mi zdi zanimivo. Ko sem izbiral kolekcije in gledal oblačila, sem zelo hitro ugotovil, da moraš razumeti trg, na katerem si. Vem, da v Sloveniji ne bodo nujno delovale 15-centimetrske pete za vsak dan ali pa preveč seksi in zelo razgaljeni kosi. Pomembno je, da upoštevaš okolje, ljudi in kulturo.
Ne gre za to, da bi nekam prinesel slog druge države, ampak da razumeš, kaj ljudem ustreza in v čem se dobro počutijo. Zato mi je bilo zelo dragoceno, da sem delal v prodaji v hitri modi. Tam sem dobil občutek, kaj v Sloveniji deluje, kaj ne in kako se ljudje odzivajo na določene trende. To mi danes zelo pomaga. Na koncu pa je tako ali tako jasno, da ima vsaka država svoje posebnosti, in prav v tem je njen čar.
Kaj je šlo in kaj ni šlo pri Slovenkah?
Visoke pete v Sloveniji niso šle najbolje v prodajo. Enako velja za mini krila ali zelo vpadljiv, težek nakit. Opažam, da je tukaj moda precej bolj minimalistična, v nekem skandinavskem duhu. Pri nas je pogosto drugače. Dovolj je, da na oblačilu piše Armani, Gucci ali Prada, pa je že zanimivo. Tudi bolj oprijeti in razkrivajoči kosi so veliko bolj prisotni.
Slovenke se praviloma oblačijo bolj zadržano. Ne stavijo toliko na globoke izreze ali zelo kratke kroje, ampak na bolj umirjeno eleganco. In iskreno, prav to mi je všeč. Zdi se mi bolj sofisticirano in gosposko.
Oblačila so lahko bolj zaprta, pa še vedno delujejo zelo ženstveno in privlačno. Mislim, da ni treba pokazati vsega, da si seksi. Človek je lahko povsem zakrit, pa še vedno izžareva samozavest, privlačnost in dober okus. To je nekaj, kar pri slovenskem slogu res cenim.
Kako gledate na negativne komentarje na Instagramu, ko pišejo "pojdi nazaj na Hrvaško", "pusti Slovenke pri miru"?
Obožujem to. To je brezplačna reklama, algoritem to zazna in me pogosteje prikazuje na profilih drugih. Vi samo pišite (smeh, op. p.).
Zasledila sem, da vam pogosto stopijo v bran, če vas kdo kritizira.
Ja, obožujem svoje Slovenke, ko me potem branijo. One me ščitijo. Počutim se zelo zaščiteno s strani mojih Slovenk. Ravno pred kratkim se je zgodila zanimiva situacija. Preko Googla sem prejel slabo oceno in kritiko, da so cene v trgovini previsoke, češ da je to samo za bogataše. Ampak takega komentarja ne morem vzeti zares, ker to ni res. Ne rečem, da kritizirajo stopnice, ki takrat še niso bile dokončane, saj se povsem strinjam, da še niso estetske.
To svoje začudenje sem objavil na Instagramu in sledilke so mi spet stopile v bran, množično pa so mi na Googlu začele dajati same odlične ocene. In na koncu je ta dotična oseba zbrisala svojo slabo oceno. To je še en velik plus za Slovenijo, zakaj je meni tako lepo tukaj. Zaradi skupnosti, ki te podpira.
Fantaziral o Londonu in Zürichu, a zmagala je Ljubljana
Kaj se je za vas najbolj spremenilo, ko ste prišli s Hrvaške v Slovenijo, kaj vas je najbolj pozitivno presenetilo in kaj bi po vašem mnenju lahko delovalo še bolje?
Ljubljančani bi se lahko malo več nasmejali drug drugemu, pozdravljali. Ko sem se preselil v novo stanovanje, sem vsakemu rekel, "dober dan, sosed". Nihče mi ni nič odgovoril. Nekateri ljudje so izpadli malo bolj kisli, želel bi si, da bi bili malo bolj topli. Nekateri so pa res hladni, malo zaprti, bi potrebovali objem in da jim nekdo pove, da jih ima rad in da bo vse v redu (smeh, op. p.).
Slovenci bi se lahko pri tem malo zgledovali po Balkancih, ki si večkrat izkažejo ljubezen.
Ja, saj smo bolj odprti za čustva, jih lažje izražamo, rečemo "volim te".
Pri nas pa gre izraz "ljubim te" malo težje z jezika.
To mi v Sloveniji še malo manjka. To je glavna stvar, kjer vidim težavo pri Slovencih. Mislim, da bi morali na tem področju malo več delati in temu posvetiti več pozornosti.
Kako bi primerjali življenje na Hrvaškem, v Sloveniji in Švici?
Slovenija je mini Švica, definitivno. Ljudje so mi bližje v Švici ali Avstriji kot pa na Hrvaškem. Hrvati so bolj sproščeni – počasi, bomo jutri, ni problema. Slovenci pa so bolj konkretni: narediš točno tako, kot se dogovoriš. Zato bi se raje obrnil na Slovenca ali Švicarja, če bi želel nekaj narediti, kot pa na ljudi z Balkana. Ko sem živel v Beogradu, je bilo pogosto tako, da ti nekdo nekaj obljubi, pa potem tega ne izpelje. In to me je res motilo, ker jaz nisem takšen človek. Zato sem se tudi v Zürichu počutil podobno kot v Ljubljani, da se stvari da urediti, da je jasno, in da se ve, kdaj je čas, da se nekaj zaključi in gre naprej.
Že pri eni stvari je bilo zanimivo: delali smo tablo z logotipom za trgovino. Ponudbo smo poslali trem slovenskim podjetjem, ki so odgovorila v 24 do 48 urah, in trem hrvaškim podjetjem, od katerih pa še danes nismo dobili odgovora. Po mojem je to delno zato, ker so bolj ležerni, delno pa morda tudi zato, ker imajo odnos v smislu: "kdo si pa ti, za tebe pa res ne bomo delali." Tega pri Švicarjih in Slovencih res ne opaziš pogosto. Jaz tega občutka v bistvu nikoli nisem imel.
Se v Sloveniji vidite na dolgi rok, bi lahko rekli, da je to vaš dom?
Ja. Ko pomislim na dom, je to Ljubljana, Slovenija. Ne vidim se, da bi živel v kakšnem drugem mestu. Imel sem fantazije, da bi šel v London ali da bi se vrnil v Švico. Ne, zdaj, ko sem spoznal Ljubljano, vem, da ni mesta, kakor je Ljubljana. Je zelena, lepa, čista, tako sveža mi deluje. Ena ura, pa si v hribih, ena ura, pa si na morju.
Lepo slišati, da vam je v Sloveniji in Ljubljani tako lepo.
Ljubljana je v moji glavi zelo romantizirana. Je tako kot eno butično mesto. Ni za vsakogar, ne more vsak živeti tukaj. Vse je lepo urejeno, pa ta grad v sredini, cerkvice, pa lepe fasade. Jaz samo uživam v tem, počutim se, kot da sem turist vsak dan. Vsak dan opazim nekaj novega, nek detajl.
Kateri so vaši najljubši kotički v Ljubljani?
Definitivno grad in Rožnik. To sta moja najljubša kotička. Tukaj preživim največ časa, na Rožniku v bistvu. Pa ta pogled na cel grad, ko se spustiš dol, tam se vedno ustavim. Pogled, ko vidiš nebotičnik in grad. Ob tem razgledu si vedno rečem: pa kakšno morje! Mislim, da Slovenci tega ne vidijo s temi očmi.
To si tudi želite, kajne? Zbuditi slovenski ponos in da ste vi kot Hrvat že ponosni na nas, kot ste rekli na Instagramu.
Jaz se že počutim kot Slovenec in hočem z oblačili pokazati, da smo lahko vsi ponosni nase. S čipko, harmoniko, slovenskimi vasicami, ki se mi zdijo zelo navdihujoče. Ko vidim vse te kapelice in njihove barve … jaz vse to prenesem na oblačila. Želim, da bi bili ponosni na to, kar imamo. Moja želja bi bila, da se vse to promovira, to je moj namen z znamko Mokosh, da Slovencem pokažem, glej, kako je lepo, to je tvoje, bodi ponosen na to.
Hrvati imate patriotizem že dobro ukoreninjen v zavest, ponosno izobešate zastave, ste res pravi patrioti.
Ja, zelo. In čutim, da to v Sloveniji manjka.
Ko spodbujam prijatelje, naj izobesijo slovensko zastavo, pravijo, da je nimajo. Pa idi in kupi zastavo! Hočem prebuditi ta slovenski ponos, ker vidim, da ga manjka.
Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi kot vi in sem navdušen nad vsem. Ko recimo vidim frančiškansko cerkev, je zame to tako kot Eifflov stolp. Vsak dan grem mimo, ampak jaz se še kar ustavim in strmim vanjo, kako je to vse lepo!
Saj je res lepa.
Ko sva se preselila v Ljubljano, sva našla stanovanje v Šiški, in en pogled je na prvo Plečnikovo cerkev, en pa na staro cerkev. In imam vsak večer ritual iz postelje – odprem okno, pogledam eno cerkev, nato še drugo. Pač, Ljubljana moja ... "Zdaj grem spat, lepo mi bodi." Vsak dan se zahvalim Ljubljani, ker me je tako lepo sprejela.
Lepo je slišati, da ste tako hvaležni in zadovoljni v Sloveniji, da ste tukaj našli svoj dom.
Ja, to je zelo pomembno. Lahko si "high fashion", ampak če nisi hvaležen svojemu življenju, potem to nič ne šteje. Del življenja sem odraščal v Vukovarju, kjer je bilo vse zbombardirano in so mi starši vedno govorili, da zgradbe niso porušili tanki, ampak lepi ognjemeti. Življenje so mi naslikali na takšen način, da ni vse grozno in grdo. Dolgo nismo imeli elektrike in vode, zato sem se kopal v sodu, ampak mi je bilo super. Čutim veliko hvaležnosti za to, kar imam. Vem, kako je biti prizemljen in hvaležen, a hkrati tudi voditi svoj posel.
Preberite tudi:
