Tretji prevod Marxovega Kapitala za novo stoletje

Po mnenju urednikov novega prevoda Marxov Kapital v svoji tretji slovenski različici prihaja v primernem trenutku: v času krize kapitalizma, "spajdašenosti" kapitalistov in njihovih političnih predstavnikov v korupciji, oženju socialne države, delavskih pravic, vedno večji brezposelnosti in revščini.

Karl Marx (1818–1883) je Kapital sicer zastavil kot delo v šestih knjigah, a je za časa njegovega življenja, leta 1867, izšla samo prva knjiga. Ta je v slovenščini prvič izšla leta 1961, drugi in tretji zvezek pa sta izšla 12 let pozneje. Drugi prevod, ki je po besedah urednikov predstavljal prevajalski kompromis med ekonomisti in filozofi, je izšel leta 1986, 27 let pozneje pa se je ga je lotila še Mojca Dobnikar.

V tem dolgem razdobju je tako še kako na mestu vprašanje, kaj danes, 130 let po Marxovi smrti, sploh lahko še počnemo z njegovimi knjigami oziroma v čem je aktualnost Kapitala leta 2013. O tem so se v četrtek v Španskih borcih spraševali Rastko Močnik, Lev Kreft, Primož Krašovec, Liljana Burcar, Marko Kržan in Rok Kogej, ki je okroglo mizo povezoval. Marko Kržan je tako izpostavil, da je aktualnost Kapitala ravno v odnosu do njegovega konteksta, zato je primerjal leti 1961, ko je izšel prvi prevod, in 2013, ko je izšel tretji. Leta 1961 Kržan opisuje kot obdobje grajenja kapitalističnega sektorja, znotraj katerega pa so se odnosi spreminjali v socialistične. Zmanjševale so se razlike med regijami in posamezniki, odkrite brezposelnosti tako rekoč ni bilo. Po drugi strani pa so leta 2013 kapitalistični odnosi obnovljeni, lastniki si prilaščajo presežek, njegovo nadaljnje investiranje pa je v rokah menedžerjev. Netržne storitve, kot so zdravstvo, vzgoja in izobraževanje, upravlja država, a obstaja vedno večja težnja, da tudi te prevzame zasebni sektor.

Kržan tukaj opozarja, da ne gre za nostalgično obujanje preteklosti, ampak za spremenjene razmere, ki jih lahko pojasnimo z Marxovo terminologijo. Medtem ko je mezdno delo leta 2000 doseglo svoj višek, se danes srečujejo z vedno več oblikami prekernega dela, ki so bližje oblikam 19. stoletja in ki jih poznamo pod evfemizmom fleksibilizacije trga dela. Dr. Liljana Burcar je govorila o aktualnosti Kapitala v zvezi z vprašanjem spolov, čeprav je za Marxa značilno, da se z reproduktivnim socialnim delom, torej vzgajanjem nove delovne sile, le občasno ukvarja, je pa bil po njenem mnenju zaradi povezovanja z uspehi komunizma prevečkrat napačno interpretiran. Burcar opozarja, da je socialno reproduktivno delo temeljno za oblikovanje prihodnje delovne sile, ker pa gre za neplačano delo žensk, lastniki s tem veliko prihranijo. Takšno delo je vzeto iz javnega in pomaknjeno v zasebnost, kjer ga upravljajo neplačane gospodinje. Opozorila je na nižanje nadomestila v času nosečnosti, ki se sicer v Sloveniji še ohranja na isti ravni, drugje po svetu pa ne, ter na problematičnost zaposlovanja za polovični delovni čas. Svoje utemeljevanje aktualnosti kapitala je končala z mislijo, da se restavracija kapitalizma pri nas kaže v repatriarhalizaciji družbe.

Dr. Primož Krašovec je opozoril na neupravičeno kritiko marksizma, ki se mu očita ekonomski determinizem, medtem ko se po drugi strani ekonomiji, edini družboslovni vedi, ki ima pri nas samostojno fakulteto in ne samo oddelka, kaj takega ne očita. Po njegovem mnenju je Kapital uporaben, ker omogoča vsaj minimum intelektualne emancipacije v vsakdanjem življenju, sploh v času, ko imajo ekonomisti monopol na interpretacijo družbenih pojavov, četudi je ta, vsaj po mnenju Krašovca, napačna.

Aktualnost Kapitala je upravičil še s tem, da gre za najboljšo vstopno točko v svet ekonomije, da predstavlja kritiko kapitalizma, četudi ta ne deluje popolno, ter da Kapital ponuja dober protistrup proti obupu in občutku, da se nič ne da narediti. Krašovec namreč opozarja, da so pozivi političnih elit, da naj na primer vstajniki ponudijo alternative, tako priljubljeni, ker vedo, da se alternativ ne da ponuditi tako hitro, zato Kapital ponuja protistrup tudi proti tem pritiskom.

Okroglo mizo pa sta sklenila dr. Lev Kreft, ustanovitelj založbe, ki se danes imenuje Sophia in se bo kmalu imenovala Naprej!, ter dr. Rastko Močnik. Slednji je opozoril na epistemološko aktualnost Kapitala in ob trajni nestabilnosti kapitalizma dejal, da bodo intervencije države, kot je na primer reševanje zasebnih bank z državnim denarjem, vedno bolj pogosto potrebne; zato kapitalizem ne predstavlja samo ekonomskega, temveč tudi politično vprašanje.

Kreft je dodal, da je kapitalizem danes zastarel, zaradi česar imamo tudi problem s Kapitalom, vendar dodaja, da je kapitalizem vedno sposoben preživeti, vprašanje je le, ali ga bomo preživeli mi.