Četrtek, 26. 4. 2012, 11.08
8 let
Polona Lovšin: Želim si ilustrirati Deklico z vžigalicami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Srečna trinajstica bi lahko poimenovali Polonino leto 2012, saj v njenem življenju rojstvo prve hčerke in ilustratorski začetki stopajo z roko v roki, oboje pa se je začelo konec 20. stoletja. Takrat še študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, zaprisežena slikarstvu, je puste strani hčerinega dnevnika ljubeče krasila z risbami, kar je v njej prebudilo željo slikarsko upodobiti pravljični svet za otroke.
"Priznam, imela sem težave presedlati s slikarstva na ilustracijo, ker sem bila vajena močne poteze, drugega videnja, vse je bilo stilizirano, medtem ko so pri ilustraciji naročniki od mene zahtevali nekaj ljubkega, prisrčne otročke. Moja prva priložnost je bila ilustrirati slikanico Medved išče pestunjo pri Mladinski knjigi in potem je zaupanje naraslo."
Ilustracija jo je poklicala že v času študija, ko se je na bienalu slovenske ilustracije spogledala s slikarskimi mojstrovinami Marije Lucije Stupica in se je v njej zaiskrilo, da bi se tudi sama ukvarjala z otroško ilustracijo, čeprav ji je bila še tuja, a tudi tu svoje odigrata kilometrina in raziskovanje: "Pri ilustraciji je pomembno samo delo, delo, delo, s čimer se izboljšuješ, kot tudi pri slikarstvu. Še vedno se držim poteze, slikarsko razmišljanje ostaja močno, kar je v tujini nekaj normalnega, pri nas pa mora biti še bolj ilustrativno. V tujini so lahko ilustracije že na ravni umetniške slike, slovenski trg pa tega ne dopušča. Zato je pri nas Jelka Reichman tako čislana, pritegne ravno zaradi svojih prisrčnih ilustracij in močne predanosti tradiciji. A pravim, da je treba narod vzgajati. Portugalske ilustracije so dobesedno umetniška slika, v katero bi lahko vstopil."
Lovšinova ugotavlja, da ima otroška ilustracija v tujini veliko večjo prodajno vrednost kot v Sloveniji, na kar seveda vpliva tudi velikost trga. "V Sloveniji je ilustracija še vedno manj cenjena kot slikarstvo ali kiparstvo, čeprav imam glede na politično dogajanje dandanes občutek, da umetnost nasploh ni cenjena. Lanska Prešernova nagrada za Lilo Prap je bila res velik napredek."
Polonine prikupne ilustracije, ki se urno zasidrajo v bralčevo oziroma opazovalčevo srce, poleg slovenskih krasijo še angleške, ameriške in francoske slikanice, a tujina je ni našla sama, kot bi morda pomislili. "Na angleškem in ameriškem trgu sploh ne moreš delati brez agenta, ker te noben založnik ne jemlje resno oziroma vsak hoče neko varnost, da boš delo izpeljal do konca, ne glede na časovne roke. Francija ti daje večjo svobodo pri ustvarjanju, medtem ko moraš v Angliji in ZDA loviti njihovo idejo. V tujini si obrtnik, nekdo, ki zna risati in lahko naročnikovo idejo kar najbolje uresniči."
Ravno zato se vedno znova z ilustracijami vrača v Slovenijo, kjer obožuje svobodo, da si lahko pri ustvarjanju da duška. Njena najprepoznavnejša prvina je poteza, močan ostanek slikarstva, ki v ilustraciji navadno izgine, pri njej pa vedno znova priplava na površje. Zaščitni znak Lovšinove je tudi polaganje barv, saj obožuje več barv v eni, zato so njene ilustracije pravi barvni eliksir.
"Vedno mi je najljubša zadnja slikanica – tokrat Slavček in granatno jabolko Tjaše Koprivec, ki je izšla pri založbi Sanje. Po dveletnem delu za angleški in ameriški trg sem lahko spet ustvarjala po svoje … to potrebujem, sicer se ne napolnim," svojo najljubšo slikarsko mojstrovino okrona Lovšinova, kot ilustratorsko prelomnico pa izpostavi slikanico Bobek in Barčica Anje Štefan, ki je leta 2005 ugledala knjižno luč pri Mladinski knjigi. "Takrat je bila drugačna od preostalih slikanic na naših tleh. Imela je veliko slikarskih prvin, nisem bila omejena, zato je bilo zame čudežno, da so jo bralci tako dobro sprejeli, sploh otroci. 'Veš, otroci začnejo jokati, če jim mama ne dovoli, da bi vzeli to knjižico,' je bil najlepši kompliment prodajalke v Konzorciju."
Ravno otroci so tisti, ki se na osnovi ilustracij zaljubijo v knjigo ali pa ji ne namenijo niti kančka pozornosti. Ilustracije Lovšinove jih že leta spremljajo tudi na straneh Cicibana, Cicidoja in kopice šolskih učbenikov. Njeni hčerki Ema in Mima pa se pogosto znajdeta v vlogi kritičark maminih stvaritev, a ju ne sprašuje preveč, kaj jima je všeč, zgovornejši so njuni prvi odzivi ob ilustracijah. "Res sta pravi prvi kritičarki, a iz leta v leto manj. Ugotavljam, da je nasploh vedno manj kritičnega občinstva. Z leti, ko pridobiš svoj stil, te naročnik izbere na osnovi tega, čeprav poskušam presenečati."
Svojevrstno presenečenje zanjo je tudi vsako novo besedilo. Ko ga dobi in v roke prime čopič, se nemudoma preseli v pravljični svet: "Če bo glavni junak medved, bom postala medved, če bo slavček ali granatno jabolko, bom opevajoče granatno jabolko. Sem kot igralec, ki se prepusti vlogi besedila. To je moj najljubši del! Ko dobim besedilo, se mi prva porodi najpristnejša ideja, ki jo želim uresničiti kljub vsem poznejšim."
Najbliže so ji lirična besedila, pri katerih najzgovorneje zaživi simbolika, hkrati pa lirika poje pesem Polonine osebnosti. V upodabljanju temačnosti jo privlači arhaičnost. "Zato so mi všeč francoske melanholične slikanice, kajti pri nas nimaš kaj početi z melanholijo, ker te bodo označili za zamorjenega, četudi je ilustracija tako lepa, da ti da krila. Mojstra tega sta Rébecca Dautremer in predvsem Benjamin Lacombe."
Ravno zaradi melanholije njena skrita – pravzaprav že kar javno znana – želja ostaja ilustrirati Deklico z vžigalicami, česar se po njenih izkušnjah založniki bojijo kot hudič križa in ji vedno znova ponujajo katero drugo Andersenovo pravljico. "Všeč sta mi ravno ta ranljivost in dekličina smrt. Smrt, ki deklici povrne babico in varen objem, toplino. Marsikdo bo rekel, da je to preveč tragično, a otroci ne dojemajo tega tako tragično, kot misli marsikateri odrasel človek."
