Meta Wraber: Pol življenja sem presanjala s svinčnikom v roki

Morda ste na njene ilustracije kdaj naleteli med listanjem časopisne kuharske priloge, ali pa steklene lončke, opremljene z njenimi etiketami in pokrovčki, opazili na polici supermarketa. V mestu kdaj srečate kakšno damo z nakupovalno vrečko, poslikano z njenim čopičem ali pa v knjigarni prelistate zbirko pesmi, med vrsticami katerih se pojavljajo podobe njene domišljije. Meta Wraber je oblikovalka vizualnih komunikacij in ilustratorka. Prvo po izobrazbi in ker si s tem služi vsakdanji kruh, drugo pa iz ljubezni in veselja do narisanih, naslikanih podob, ki iz nič nastanejo na belem papirju. Pol življenja presanjala s svinčnikom v roki Začelo se je – klišejsko, a tako pač je – že v otroštvu, ko je Meta narisala nešteto njej takrat najbolj ljubih podob. "Princeske, ne morem jih zatajiti," se zasmeji ob spominu na svoje prve resnejše podvige z barvicami in papirjem. Pravi, da se je od nekdaj predajala svojemu domišljijskemu svetu in da je pol življenja zagotovo "presanjala s svinčnikom v roki". Kot pravi, odločitev za poklic ni bila samoumevna, saj intuitivna ljubezen do risanja še ne pomeni nujno, da boš dober ustvarjalec.

Čeprav bi danes izbrala študij ilustracije, ga takrat naša Akademija za likovno umetnost in oblikovanje še ni ponujala, zato je dokončala študij vizualnih komunikacij. Ta ji je dal dovolj širine, da se zaveda vseh vizualnih medijev. Tako ne le riše, saj je ilustracija zanjo le nekakšen končen rezultat, do katerega privedejo povsem vsakdanje situacije, ki jo navdihujejo. "Na mojo ilustracijo tako vpliva mnogo stvari, fotografiram, pišem, gledam filme …" Naporne stvari so le del tega, kar rada počnem Svoje oblikovalsko delo se trudi ločiti od risarskega, čeprav vanj pogosto vključi narisane in naslikane elemente. Je pa pri takšnem, bolj institucionaliziranem delu, pridobila izkušnje in znanja, ki ji velikokrat pridejo prav še danes. "Rada sem delala in se sproti učila, tudi stvari, ki mi morda niso prijale," razlaga o vstopu v svet posla, tiste zoprne, a nujne sfere umetniškega poklica. "Danes mi izkušnje koristijo, recimo pri predstavitvah projektov in umeščanju mojega dela v širši kontekst. Tudi, če je kdaj naporno, vem, da je to le del tega, kar rada počnem."

Če naročeni projekti od nje kdaj zahtevajo manj ustvarjalnosti, si da duška doma, ko so pred njo le akvareli in skicirka. Povečini slika z akvareli, pri katerih se je Meta zadržala čisto slučajno, ne da bi o tem načrtno razmišljala. "Na akademiji smo delali z vsemi mediji in tudi če bi mi naročniki zabičali, naj ne uporabim akvarelov, ne bi imela težav." Kljub temu pa, takrat ko se res prepusti, ostaja zvesta prelivajočim se barvam, svinčniku in tušu.

Nepredvidljivost akvarelov Kaj je tisto, kar jo še vedno, vsakič znova, prevzame pri akvarelih? "Prav ta nepredvidljivost in samosvoje prelivanje barv. Ni preslikovanja, ni ponavljanja, akvareli ne dopuščajo niti popravkov," opisuje svoj najljubši medij. "Če želiš, lahko določene dele močno kultiviraš in dosežeš izjemno natančne detajle. Meni je sicer ljubša poteza, močna risba." Četudi jo ta hip najbolj fascinirajo akvareli, se Meta upira ideji o vedno enakem slogu ustvarjanja. "Mnogi ilustratorji razvijejo svoj značilen slog, potem pa ga vozijo do konca, jaz pa se hočem vsakega projekta lotiti drugače. Morda se ponavljam v tehniki, ker sem se v njej res našla in mi je blizu, vedno pa se potrudim, da se ne ponavljam, da je naracija drugačna, da sta morda podoba in besedilo v drugačnem razmerju kot prej."

Od artičok in fig do ženstvenih krokijev Njena motivika je zelo raznolika, skozi leta se je brusila, iskala in tudi našla svoje priljubljene teme, h katerim se vrača. Med njimi si prvo mesto delita ilustracija hrane in modna ilustracija. Ljubezen so slikanja hrane je vzklila v obdobju pisanja diplomske naloge, ko se je Meta lotila ilustriranja Vodnikovih Kuharskih bukev. "Spoznala sem čar hrane," pravi in razloži, da je veliko raziskovala tujo kuharsko literaturo, kjer je že viden trend ilustriranih kuharic, medtem ko pri nas še vedno prednjačijo kuharske knjige s fotografijami. "Z risanjem ob receptih sem našla način, da ne rišem le nekakšnega tihožitja hrane, temveč ilustracijo spravim v kontekst."

Večkrat sliši, da so njene ilustracije malce otroške, a pravi, da narisati popolno figo ali artičoko ni tako preprosto. Kdaj je morda prav prva skica najboljša, zgodi pa se tudi, da nariše ogromno fig. "Nikoli ne veš in všeč mi je tudi to, da lahko kombiniram zelo natančno risbo s hitrimi skicami, da ilustracija ostaja sveža, sočna."

In knjige, njena tretja ljubezen Portreti, krokiji … to so stvari, ki nastajajo predvsem v njeni skicirki. Tako "vežba" in goji svojo senzibilnost. Prav ta ženstvenost se kaže v njeni ilustraciji, ko ne slika zelenjave, pa sadja in potic. Bred izjemen izziv jo je postavila pesnica in pisateljica Alenka Rebula, ko jo je povabila k ilustriranju njenih knjig, pesniške zbirke V naročju in meditativne knjige Sto obrazov notranje moči. "Ko sem prebirala Alenkino poezijo, ki je res "hardcore", si nisem mogla zamisliti, da bi lahko take besede pospremila z risbo. Govori o zelo abstraktnih temah, o samomoru, ločitvi … in najprej sem mislila, da ne bom zmogla."

Nič drugače ni kdaj niti s hrano, ki je Meto osvojila to te mere, da je ilustrirala in oblikovala tudi knjižico okusnih namazov Namazi za mizo. Kulinarika jo vleče še globlje vase, raziskuje sodobne kulinarične eksperimente, pop-up dogodke in moderen pristop k okušanju. Drobna knjižica, polna okusnih receptov, ki so delo Klemna Koširja, in svežih podob, ki so nastale v Metinem ateljeju, je te dni razstavljena tudi na 13. Bienalu slovenske ilustracije, priljubljena pa je tudi med bralci in tistimi, ki želijo razvajati svoje brbončice. V mislih je že naslednja knjiga. Podobna, a drugačna. In smo spet pri nepredvidljivosti vodnih barv, ki jim rečemo akvareli. Metini akvareli.