24. kratka zgodba: NAJINA ZGODBA

Lahko bi temu rekli tudi boj za ljubezen, saj sva imela tudi kakšno oviro, do tega da sva sedaj srečno skupaj. Pa si nikdar nisem mislila, da bova kdaj pristala skupaj, res ne. Bila sem v drugem letniku gimnazije, saj tako se mi zdi, ko mi je čez poletje prijatelj predlagal računalniško igro, ki jo je rad igral, potem pa sem jo še jaz začela igrati. Tam pa sem spoznala svojo sorodno dušo, svojo veliko ljubezen, sama usoda je poskrbela, da sva se srečala, saj bi se lahko zgrešila. Ime mu je Jan. Po cele dneve in noči(saj so bile počitnice) sva skupaj igrala igro in se pogovarjala- najprej po igrici, potem po MSN-ju. Ko pa sva se malo opogumila, sva se tudi slišala po telefonu. Že od začetka je bila med nama iskrica, vendar res nisem pričakovala, da bova kdaj kaj več kot prijatelja. Ko se še nisva videla, sva bila enkrat že par- ampak samo preko interneta in telefona, tako da sva to prekinila, kajti to se nikoli ravno ne izide. Kar nekaj časa sva bila prijatelja, po enem letu in pol pa sem le zbrala pogum, da sva se končno videla. Zmenjena sva bila v kinu. Tudi moja takrat najboljša prijateljica je imela zmenek, tako da sva se skupaj odpravili na vlak v Ljubljano. Ko sva prispeli do kina, sem bila živčna, tako da sva se še malo sprehajali naokrog. Kmalu me je poklical Jan, da bi se našla. Zmenjena sva bila notri, pri kinodvoranah ali eni izmed dvoran, ne vem. Jaz sem šla kar do dvorane, kjer so vrteli film, ki sva ga nameravala gledati, gospa z vstopnicami me je kar spustila naprej, saj sem rekla, da so moje vstopnice že šle naprej, Jan pa me je čakal tam nekje pri tej gospe. In sva se zgrešila. Nisem ga mogla niti poklicati, saj mi je oče dal zablokirati odhodne klice. Nato pa je še on prišel k dvorani in sva se našla. Obema je bilo nerodno, zato sva se šla hitro usesti na svoje sedeže. Cel čas gledanja filma, sva bila bolj tiho in se samo spogledovala in smejala, bilo nama je lepo in nerodno obenem. Spomnim se ko sta se najini roki dotaknili prvič in kako sva si bila vsakič bližje. Koža se mi je kar naježila, ko sem čutila toploto njegove roke na svoji. Nisem hotela, da bi se to končalo. Po koncu filma sva odšla še na pijačo, kar je bilo bolj ekspres, saj mi je bilo tako nerodno, da sem Sprite spila v trenutku, pa drugače zelo malo spijem. Potem je sledila vožnja domov. Jan me je odložil pri gozdu, kjer sva se po pogovarjanju kmalu poslovila, jaz pa sem po gozdni poti s prijateljico, ki jo je pripeljal njen fant, odšla domov. Enkrat ali dvakrat sva se še dobila v kinu, potem pa sva se skrivaj dobivala v gozdu blizu, kjer sem živela in hodila na sprehode. Zakaj skrivaj? Ker bi moj oče znorel, če bi vedel, da se dobivam s fantom, zato sem mu to raje zamolčala. Ko sva spet obiskala kino, sva bila oba malo manj živčna, a še vseeno živčna. Šla sva gledat dva filma- eno grozljivko in en malo bolj čuden film. Gledala sva film, se smejala, se tudi pogovarjala, a vendar se je čutila napetost v zraku, saj sva pričakovala, vedela sva da se bo zgodilo. Prvi pravi poljub.. Vzela sem v roke torbico in začela brskati po njej, potem pa sem našla kar sem iskala. Ustnice sem si namazala z lipglossom. To je bila prilika, povod, ki sva ga čakala. Poljubila sva se. Po trebuhu sem začutila vse mogoče, kot da bi kdo imel rejv zabavo, po telesu pa mi je hitel mraz. Poljubljati se je bilo od začetka hecno, drugačno, saj je bilo nekaj novega, a kasneje je bilo vsakič boljši in lepši občutek, občutek povezanosti. Nekega dne naju je med zmenkom klical moj oče in zahteval, da pridem domov, zato sva se mogla posloviti, jaz pa oditi domov. Preden sem odšla, me je Jan presenetil s prekrasno rdečo vrtnico in me vprašal, če bi bila njegova punca. Verjetno vsa v rdeči barvi tudi jaz, sem rekla ja, ga objela, mu pritisnila poljubček na ustnice in hitro stekla domov. Bila sem presrečna, saj je on moj prvi in edini fant, ki sem ga kdaj imela. In seveda ga imam najraje kot vse na svetu. Pa si pri 17-ih letih nisem mislila, da bi sploh lahko imela fanta, pa zdaj sploh ne morem brez njega. Ni bilo prvič, da naju je enkrat ponovno zmotil moj oče, ko sem bila na zmenku- tokrat je oče vedel, da sem se dobila s fantom. Bil je neverjetno dobre volje, saj je imel novo družico, s katero je sedaj že poročen, tistega dne, pa nam jo je doma predstavil. Klical me je zato, da bi tudi jaz predstavila svojega fanta ostalim. Najprej nisva vedela, kaj naj, ali bi ga pripeljala domov pokazat, ali ne, ampak potem sva se odločila za ta korak. Ko sem Jana predstavila svoji družini, je bilo videti, da jim je všeč, čez kakšen mesec pa sem tudi jaz spoznala njegovo družino. Videti so bili prijetni, vendar pojma nimam, kaj so si oni mislili zame. Čez kakšna dva meseca, pa se je začel spor med mojo teto in Janom. Najprej je ati podpiral naju, nato pa je stopil na stran svoje sestre, moje tete, meni pa prepovedal, da bi se videvala z njim. Kljub očetovi prepovedi sva se še vedno dobivala, pa čeprav še manj pogosto kot prej. Dva dneva pred božičem sva se videla, saj sva šla v kino, potem pa me je odpeljal k sebi domov. Tam sva povečerjala in pokramljala z njegovo družino, potem pa sva šla v njegovo sobo. Kar naenkrat pa me je presenetil s škatlico iz zlatarne. In kaj drugega je bilo notri, kot zaročni prstan? 23.12.2009 je bil dan, ko me je zaprosil, dan ko se je moje življenje spremenilo- seveda na boljše. Ker je bil ati preveč zaposlen s svojo novo punco in je bil večino časa pri njej in ga ni bilo doma, se je celo malo omehčal in me pustil za par dni med božičnimi počitnicami, k Janu. Za en dan sem se vrnila domov, saj smo šli s teto kupovati maturantsko obleko, potem pa sem mislila pri svojem fantu ostati še kakšen dan, saj sem želela z njim preživeti novo leto. Vendar je bil zaradi tega takoj problem. Teta je bila jezna in me kar nekajkrat poklicala, pisala je tudi nesramne sms-e, saj ker atija skoraj ni bilo nič doma, me je ona nadzorovala. Kmalu me je poklical tudi ati. Ker mu ni bilo prav, da bi bila za novo leto z Janom, mi je grozil s policijo, če se ne vrnem domov. Tvegala sem, saj sem si res želela biti za novo leto s fantom, pri atiju pa so vedno bile samo grožnje. Naslednji dan- zadnji dan v starem letu, je prišel k nam mož moje tete. Tudi on je najprej začel z grožnjami, vendar ga je Janov oče hitro ustavil, potem pa nama je rekel, da naj vsaj prideva voščit domov, potem pa se bova lahko vrnila. In da če bi moj oče kaj hotel, da naju bo on branil. Ker sva mu zaupala, sva res odšla k meni domov voščiti za Novo leto. Tam pa sej je kasneje odvijalo drugače, kot sva pričakovala. Saj ko sva prišla do mojega očeta je začel z žalitvami in neprijaznostjo, tako da je še zadnja trohica zaupanja in spoštovanja do njega izpuhtela v zrak. Jan me je prijel za roko in sva odšla v mojo sobo, kjer sem začela pakirati, saj ni bilo več poti nazaj, ni bilo človeka, ki bi me prepričal, da bi ostala v tisti hiši.. Še prej sem se poslovila od svoje babice, ki pa mi je to zamerila in ni hotela več nič z menoj, a to sem že vnaprej pričakovala. Že nekaj časa nazaj se je kazalo, da bom mogla izbrati- med svojim fantom in družino. Situacija me je sama prisilila v to, da sem izbrala. In še danes sem vsak dan hvaležna, da sem pravilno izbrala. Če se vrnemo nazaj k zgodbi- pakirala sem svoje stvari, ko sta me hotela teta in stric prepričati, da ostanem in ko sva z Janom hotela oditi, sta zaklenila vrata, se postavila prednje in poklicala policijo. Po nekaj časa so policisti prišli, ta čas pa so me pregovarjali naj ostanem. Ko so policisti prišli, so seveda ravnali po pravilih, ki so se jih spomnili sami z mojim stricem, saj sta bila s policistom prijatelja. Jana sem se z vso silo oklepala, vendar sem ga morala izpustiti. Na silo so naju ločili in Jana celo vrgli iz hiše, mene pa zadrževali v njej. Bila sem zapornica v takrat lastni hiši, v hiši, kjer sem preživela celo otroštvo. Tisti trenutek, ko so se najine roke ločile, sem začutila najhujšo srčno bolečino, kar sem jih kdaj doživela. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako hudo takrat, kot bi iztrgali srce iz mene in me počasi ubijali. Stekla sem v dnevno sobo in v hudem joku vpila za njim. Samo hotela sem, da sva spet skupaj. Hiša me je tako dušila. Zaradi mojega vpitja in joka so me odpeljali v mojo sobo. Hotela sem uiti čez okno, vendar me je tam čakal eden izmed pokvarjenih policistov. Bolečina me je ubijala, neutolažljivo sem jokala in jim govorila, da hočem stran od tam. Da hočem iti, da nočem biti več tam. Ker sem bila stara 17 let, me niso pustili iti, poslali pa so mi zdravnico, ker so se bali, da bi mi kaj naredila. Verjetno so me mislili kar omamiti, ne vem, ne morem vedeti, kaj se jim je takrat potikalo v glavi. Zdravnica mi je hotela dati tablete, da bi se pomirila, a sem ji povedala, da sem že bolje in da ne rabim tablet, nato je odšla, saj mi niti ona ni mogla pomagati iz 'zapora'. Kasneje sem si le izprosila, da sem lahko odšla k mami, ki je živela drugje, saj sta bila starša ločena. To sem sporočila tudi Janu, ki mu je prav tako odleglo in pa tudi ostalim, saj sta njegov oče in brat že mislila me priti reševat. In takrat sem bila tako srečna, ker sem vedela, da so tudi ljudje, ki me imajo resnično radi in bi me nesebično branili in me ne samo prizadeli zaradi lastne sebičnosti. Celo pot vožnje do tja so me obtoževali, mi očitali, a še zdaj se spomnim, kako so se pogovarjali, da se morajo hitro vrniti zaradi novoletne večerje. Tako nagnusni so lahko ljudje včasih. Meni so uničili Novo leto, spravili m v neznosen obup, njim pa se je mudilo na večerjo. Temu bi rekel brezsrčne živali brez srca… Pa je to žalitev živali, ker živali niso brez srca kot nekateri ljudje. Med potjo mi je bilo rečeno tudi, da do naslednjega delovnega dneva (3 dni) Jana ne sme biti blizu, drugače bo dobil prepoved približevanja. Ko sem prišla k mami, sem se počutila malo svobodneje, lahko sem malo zadihala, a še vedno to ni bil pravi občutek lahkotnosti, ki bi ga morala občutiti, saj si z mamo nisva bili preveč blizu in tako pri njej ni bilo pravega zavetja, pa vendar mi je takrat pomagala in me rešila tako rekoč, za kar sem ji zelo hvaležna. Kmalu sem se slišala z Janom, da sem mu povedala, da sem prispela in da sem v redu, da ga ne bi več skrbelo. Te 3 dni nisem mogla ne veliko spati, ne jesti, ne nič. Bila sem kot živi zombi. En dan sem celo ponoči spekla marmorni kolač, saj nisem mogla nehati misliti na vse to, kar se je dogajalo na Novo leto. Sicer naj on ne bi smel hoditi do ponedeljka k meni, vendar pa sva midve z mami odšli k njemu in njegovi družini na kosilo. Komaj sem čakala, da se bova spet videla. Ko sem videla njega in njegove domače, je bilo prvič v življenju, da sem bila tako zelo vesela nekoga. Ko so nama z mami ponudili obložene kruhke, sem končno začutila spet tek in se po dveh dneh dobro najedla, kajti prej mi ni bilo do hrane. Ko sva šla z Janom v sobo, sem se stisnila k njemu in kmalu zaspala, kajti takrat sem se končno počutila doma in varno. Po najinem obisku sva se z mami poslovili, a naslednji dan sem prišla k njim za vedno, saj so me vzeli pod svojo streho. Bil je prvi dan mojega novega življenja. Od takrat naprej sem res srečna. Kakšen dan je dober, kakšen malo slabši, vendar sem res dobro. Ne bi mogla imeti večje sreče. Imam družino in ljubezen, ljudi ki me imajo radi in Jana, ki ga obožujem. Kaj več si ne bi mogla želeti. Sedaj živiva skupaj že eno leto in devet mesecev in vsak dan sem hvaležna bogu (čeprav nisem ravno verna), da ga imam in da sem sedaj tu pri njem. Niti na najslabši dan ne obžalujem svoje odločitve, nikoli ne dvomim, da sem se odločila pravilno. To je bila najina zgodba, seveda malo bolj na kratko, vendar kot vsaka prava pravljica se je končala srečno in še kar traja.