SiolNET. Trendi Kulinarika
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Restavracija Slon 1552: obetajoča hotelska novost

0

termometer

V slikovitem ljubljanskem hotelu so po prenovi odprli restavracijo, ki naj bi nadomestila in presegla staro ponudbo.

Ob prenovi osrednjega dela Slovenske ceste pri Nami so začeli spreminjati tudi hotel Slon. Za nas je pomembno, da so hotelsko restavracijo postavili na Nazorjevo, stran od avtobusnega trušča, in prostor povsem preuredili. "Nežni in mehki minimalizem," smo lahko prebrali, da je svoje delo komentirala srbska arhitektka Ksenija Đorđević, ki se je podpisala pod prostor in se ni ustrašila odpreti pogleda na kuhinjo ter postaviti klasičnega točilnega pulta z mnogo bolj ali manj alkoholnimi pijačami. V kuhinji za steklom kuha Jože Erjavec, ki je pred leti deloval v streljaj oddaljenem Asu in se pozneje izpopolnjeval po boljših restavracijah v Franciji.

Restavracija Slon 1552 Nazorjeva ulica 5, 1000 Ljubljana

Telefon: +386 1 470 11 81

Ko smo se prvič odločili posedeti (in samo nekaj spiti) pri točilnem pultu, smo ugotovili, da s cenami vsaj na začetku ne bodo pretiravali. Ceni japonskega viskija Hibiki in bondovskega kir royala (s šampanjcem) sta bili praktično dvakrat nižji kot pri konkurenci.

V nedeljo zvečer (restavracija je odprta vsak dan do 23. ure) so ponujali klasična nedeljska kosila z zelenjavno juho ter pečenim puranom z zelenjavo in mladim sirom za 8,70 evra, joto pa bi dobili že za pet evrov. Na hitrem, bistrojskem meniju so imeli še kopico testenin in krepkih solat zmernih cen. Še najdražji so bili domači njoki z jelenovim hašejem za zmernih deset evrov.

Ampak mi smo si želeli natančnejšega vpogleda v kuhinjo. Del odprave se je odločil za degustacijski meni Okusi Ljubljane po 28 evrov, drugi del ekipe pa je naročil meni V objemu gora (kar se je na koncu izkazalo za veliko boljšo odločitev) za 33 evrov. Začetek je v obeh primerih predstavljala solidna piščančja pašteta s tartufi in s svežimi bagetami, potem so na ljubljanski strani ponudili ploščo avtohtonih, a res nepretresljivih mesnin, kot so domača salama, klobasa in goveji jezik. Malce več smo dobili od okisanega oljčnega pateja in še več od toplih ocvirkov, ki jih v naših gostilnah ni kar tako preprosto najti.

Pri drugem, gorskem meniju je mojster iz kuhinje pripravil skoraj klasičen, izvrsten tatarski biftek v spremstvu vasabija, hrustljavega koromača, korenja in bučk. Šlo naj bi za slovensko pašno govedo, če vam to kaj pomeni, namazu pa sta pomagala toast in maslo.

V začetku smo pili Prinčič-Četrtičev rožnati Sinefinis za štiri evre na kozarec, nadaljevali pa s kozarcem pitnega Jakončičevega chardonnaya po tri evre in s kozarcem bogate Batičeve pinele po pet evrov. Oba napitka naj bi pomagala pri toplih predjedeh.

Na eni strani je bila to velika porcija gostega šmarnogorskega ričeta, ki bi, mimogrede, lahko kandidiral za eno najboljših enolončnic v prestolnici. A vendarle je bila jed na drugi strani spet za odtenek boljša: račja jetrca, ki so počivala na raviolu s pistacijami, so bila verjetno najbolj dodelana jed nedeljskega večera.

Simpatičen Čargin merlot za velikodušne tri evre na kozarec se je srečal na eni strani z volovski repom, dušenim v rdečem vinu, z veliko porcijo praženega krompirja. Vse skupaj je bilo za naš okus veliko premastno, a okusov je veliko in morda se bodo za "ljubljanski meni" ogreli turisti, ki se bodo hoteli poleti prepričati o lokalnih jedeh. Na drugi strani so pri gorskem oziroma mesnem scenosledu spekli ne prevelik junečji file z rožmarinovim krompirjem iz pečice. S šolsko natančnostjo pripravljeno jed so pospremili s trisom omak – čili, zelena salsa in BBQ.

Kot rečeno, ljubljanski meni je bil simpatičen in okusen, a vseeno pretežak in v določenih delih nedomiseln. Obratno je bilo pri tako imenovanem gorskem, pri katerem je kuharsko osebje pokazalo veliko več spretnosti.

Podobno je bilo pri sladicah. Na eni strani so bili nasitni (a okusni) pehtranovi štruklji, na drugi slastna čokoladna ganache torta z malinami in vaniljo, mi pa smo si pomagali še s šilcem portovca Kopke za zmerne tri evre.

Morda je treba ob ponudbi jedi omeniti tudi vinski list. Podobno kot pri notranjem oblikovanju in pri ustvarjanju jedilnikov so v Slonu pazili na vinsko karto. Večina vin je na voljo na kozarec, cene pa so tako ugodne, da je po mestu že slišati komentarje, da s takšno ponudbo ne bodo zdržali. Mi seveda upamo na obratno: ob Sinefinisu na kozarec točijo srebrno penino in Jakončičev Mosaic, čaša Mumma je po 6,80 evra, ob tem pa imajo še steklenice vseh sodobnih penečih uspešnic: osnovni Moët & Chandon za 59 evrov, Gosset za 42 evrov, Dom Perignon je po 180 evrov, Krug po 200, Jay Zjev Armand de Brignac pa po 300 evrov.

Pri šampanjcih je torej kar nekaj izbire, pri mirnih vinih pa so na izbiro Jakončič, P&F, Marof, Četrtičev, Bordon, Kupljen, Čurin, Dveri Pax, Batič, Kabaj, Vina Koper, Marjan Simčič … Od tujih je največ Italijanov, med njimi Jermann, Ornellaia, Gaja in Masi, od Avstrijcev imajo Tementa in Velicha. Najdražji mirni vini sta Gaja Ca' Marcanda za 150 in burgundski grand cru Corton Les Perrieres iz kleti Vincenta Girardina za 122 evrov.

Skratka, dobro je vedeti, kje v mestu se na enem mestu najde najboljše in najcenejše vino. Za tiste, ki si želijo več alkohola, pa imajo resen komplet žganic, ki se lepo ujamejo z modernim šankom.

Povzetek

Nova restavracija, ki naj bi poudarjala novo obdobje v zgodovini hotela, ki so ga menda prvič omenili že leta 1552. Ob izjemni notranji opremi s poudarkom na marmornatem točilnem pultu in stekleno steno v kuhinji imajo tudi del, kjer naj bi se kosilo in večerjalo. Nekakšna kombinacija ljubljanske in mednarodne kuhinje deluje celo bolje, ko poudarijo tujino.

Vinska karta je ena najboljših v središču prestolnice. Veliko vin je na kozarec. Ob najboljših Štajercih in ne predragih Primorcih je mogoče najti nekaj res velikih imen iz tujine.

Ocena

Ocena gostilne: 3,5

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin