Nedelja, 1. 2. 2026, 18.40
1 mesec
26-letni slaščičar Klemen Jančič: začel z dvema tisočakoma, nato je vse zgorelo, danes ima dve slaščičarni #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,77
Klemen Jančič je pri 26 letih uspešen slaščičar in pek. Na Brodu ima svojo slaščičarsko delavnico in prodajalno, še eno prodajalno pa ima tudi v Ljubljani na Bregu.
Tokratno življenjsko zgodbo z nami deli mladi slaščičar in pek Klemen Jančič, ki ga je širša Slovenija spoznala leta 2021, ko je v uničujočem požaru le pol leta po odprtju v Vižmarjah izgubil slaščičarno in pekarno. Takrat mu je na pomoč priskočila vsa Slovenija in prav zaradi dobrih ljudi in neizmerne volje 26-letnik danes živi svoje sanje in uspešno gradi slaščičarsko in pekarsko kariero.
Leta 2022 – slabo leto dni po požaru – je takrat 23-letni Klemen Jančič s pomočjo donacij in dobrih ljudi odprl slaščičarsko delavnico v industrijski coni v Trzinu, že kmalu zatem pa se je preselil na Brod. Tam ima danes delavnico in prodajalno. Poleg te je ob koncu lanskega leta, natančneje 6. novembra 2025, v sodelovanju z butično kavarno Kofi brejk na Bregu v Ljubljani odprl butično slaščičarno La Rue Patisserie. "V središče Ljubljane nikoli nisem želel iti sam, saj je to prevelik zalogaj. Zdaj, ko imamo to skupaj z Ano, pa je super. Mi zjutraj pripeljemo kruh in sladice, Ana pa skrbi za prodajo, zraven pa gostom pripravi tudi kavo in matcho iz njihove ponudbe. Povezali smo dva svetova, ki gresta dobro skupaj," nam pove Jančič, ko ga obiščemo v novi slaščičarni na Bregu.
Za zdaj še preizkušajo in upajo, da bo zadeva kaj kmalu dodobra zaživela. "Začetki so obetavni," pripomni Ana Šetina, lastnica Kofi brejka, ki je v novonastali slaščičarni prevzela prodajo. Največ povpraševanja je po kruhu in matchi. "Kruh običajno prodamo že v dopoldanskih urah," pove.
Mladi slaščičar Klemen Jančič pred svojo novo slaščičarno in pekarno La Rue Patisserie na Bregu v Ljubljani.
Celoten pogovor s Klemnom Jančičem si lahko preberete spodaj.
Širša Slovenija vas je spoznala leta 2021, ko ste v uničujočem požaru v Vižmarjah izgubili slaščičarno in pekarno. To je bila za vas nepredstavljivo težka življenjska preizkušnja, od katere pa ste gotovo veliko odnesli.
V tistem trenutku se mi je zdelo nepredstavljivo, da se je to res zgodilo. V svojo prvo pekarno sicer res nisem veliko investiral, vsega skupaj okoli dva tisoč evrov, ampak če imaš samo to na računu in vse to vložiš v nekaj, kar si želiš početi, potem se ti to zdi ogromno. Prostor, v katerem sem delal, je imel en pult in en hladilnik. Vzel sem ga v najem, za 1.500 evrov kupil peč, s preostalim petstotakom še material in začel delati. Skratka, začel sem z minimalnim vložkom, ki sem ga takrat lahko dal, in potem je to vse zgorelo.
Ko se je zgodil požar, sem si rekel, kaj zdaj. Na srečo se je name obrnilo ogromno prijateljev, ki so mi pomagali. Sem pa tudi sam izjemno pozitivno naravnan, grem velikokrat z glavo skozi zid, zato sem nemudoma začel iskati nove rešitve. Povsem nepričakovana je bila novica, da so ljudje zame začeli zbirati prostovoljne prispevke. Nabralo se je res ogromno denarja in nikoli si nisem predstavljal, da bodo ljudje, ki me ne poznajo, zame dali denar. Po tem sem bil še toliko bolj prepričan, da slaščičarstva in pekarstva ne želim opustiti.
Notranjost nove pekarne in slaščičarne na Bregu
Torej vam je ta tragična preizkušnja na neki način pomagala? Z njo ste postali prepoznavni?
Ja. Res je bilo zanimivo, da se je, kljub temu da mi nismo nikjer javno objavljali, kaj se je zgodilo, na nas obrnilo toliko ljudi. Morda zato, ker smo bili mladi obrazi, ki se jim je zgodilo nekaj groznega. Zato velikokrat rečem, da te zgodbe ne bi bilo, če ne bi bilo toliko različnih ljudi. In to ni samo moja zgodba, ampak zgodba več ljudi. Nekateri še danes pridejo in se spomnijo, kaj se je zgodilo.
Lahko rečeva, da je po tem tragičnem dogodku šlo samo še navzgor?
Ja, in to prav zaradi ljudi, ki so nas podpirali, in prijateljev, s katerimi smo stopili skupaj in nekaj naredili. Seveda to ne pomeni, da smo zdaj povsem brezskrbni, zagotovo pa je lažje, ko vidiš, da je to, kar delaš, ljudem všeč.
In tako ste s pomočjo dobrih ljudi, podjetij in lastnika stavbe v Trzinu v manj kot letu dni po požaru odprli novo slaščičarno in pekarno.
Tam smo začeli na novo. Imeli smo lokal, kjer si lahko spil kavo, vzel rogljiček, sladico, se usedel in pojedel. V Trzinu smo bili tri leta, a nas je začelo malo dušiti. Gre namreč za lokacijo v središču industrijske cone in tam ni pravega pretoka ljudi. Potem smo našli primerno lokacijo na Brodu in se tja preselili v roku enega meseca. Tam pa je drugače, saj ljudje tam živijo, ustvarja se skupnost, ljudje nas že poznajo in pridejo naokoli, tudi na kavo, čeprav je na Brodu nimamo (smeh, o. p.).
Klemen Jančič pri svojih 26 letih živi svoje sanje.
Slaščice in kruh ponujate v prodajnem kotičku na Brodu, ob koncu lanskega leta pa ste odprli še butično slaščičarno La Rue Patisserie na Bregu v Ljubljani. Kako se je zgodila ta zgodba?
Na Brodu smo bili približno pol leta in odprla se je ponudba, da se razširimo še na Breg v središče Ljubljane. Na začetku sem okleval, nato pa sta me Ana Šetina in njen partner, lastnika butične kavarne Kofi brejk na Zaloški cesti vprašala, ali bi skupaj šli v to zgodbo. Stisnili smo glave in naredili načrt. Ana je takoj predlagala, da prevzame prodajo in sodeluje s strankami. Zdaj že zelo dobro pozna tudi naše izdelke in jih predstavlja strankam. Zelo pomembno se mi namreč zdi, da lahko ljudje vidijo, kako nekaj naredimo, jim to tudi pokažemo, pojasnimo, če želijo. Tako vedo, kaj bodo jedli.
Mi pa medtem ustvarjamo v delavnici na Brodu in zjutraj izdelke dostavimo v slaščičarno.
Lahko podrobneje predstavite vašo ponudbo.
Ponujamo kruh, rogljičke in sladice. Še vedno tipamo, kaj točno si ljudje želijo, česa se največ proda, in temu se tudi prilagajamo. Da ugotoviš, kaj ljudem zares ustreza, kar traja. Zato je super, da od Ane dobim povratno informacijo. V Ljubljani je trenutno največ povpraševanja po kruhu, na Brodu pa po kruhu in rogljičkih. Klasika je en kruh in štiri rogljičke za domov (smeh, o. p.).
Trudimo se, da so vse sestavine domače, razen sladkorja. Moko nabavljamo v mlinu Kolenko, mleko, maslo, smetano in mascarpone kupimo na kmetiji pr' Matevž, jajca imamo večinoma s kmetije Zeleni pašnik, sol Piranske soline, sadje pa v sezoni naberemo pri lokalnih kmetih, ga zamrznemo in nato uporabljamo. Ko je sezona določenega sadja, delamo sladice, v katerih uporabimo sveže sadje. En odstotek sadja gre tudi v marmelade, ki jih prav tako naredimo sami.
"Pri rogljičkih testo nikoli ni zamrznjeno. Naredimo ga sami, zvaljamo, zvijemo, vzhajamo, pečemo," pove slaščičar Klemen Jančič.
Pri rogljičkih testo nikoli ni zamrznjeno. Naredimo ga sami, zvaljamo, zvijemo, vzhajamo, pečemo. Tudi kreme za rogljičke naredimo sami, ne kupujemo nobenih past. Čokolado dobimo iz Francije in jo sami temperiramo, delamo kreme. Enako tudi nadev za rogljiček mascarpone-malina, ki je pravi boom. Mascarpone dobimo domač, maline v sezoni naberemo na kmetiji, jih zmrznemo in potem delamo žele. To se na koncu res pozna.
Pomembno nam je tudi, da ponujamo dobro kavo. Denimo za matcho se je Ana povezala z dobaviteljico, ki matcho dobavlja direktno z Japonske.
Kakšen pa je kruh, ki ga ponujate?
Kako je s količino? Koliko pekovskih izdelkov in sladic pripravite dnevno?
Odkar imamo ponudbo še tukaj v Ljubljani, smo morali količino povečati. Največ se tako v Ljubljani kot na Brodu proda v soboto. Takrat začnemo že okoli dveh, pol treh in spečemo okoli dvesto različnih hlebcev kruha, okoli 60 baget, 30 manjših bombetk, ob sobotah imamo tudi focacce, teh naredimo okoli 15 kosov. Ko to sešteješ, ugotoviš, da nas obišče sto ljudi v Ljubljani in še toliko na Brodu. To je lepo število in to nas žene naprej. Na obeh lokacijah smo odprti od ponedeljka do vključno sobote, urniki obratovanja pa se bodo čez sezono, vsaj v Ljubljani, zagotovo še spremenili, saj je poleti pričakovati več povpraševanja po sladicah.
Največ povpraševanja je po kruhu.
Že dolgo sodelujete s kolegom Mitjo Ahlinom, s katerim sta trimesečno prakso opravljala v Strasbourgu pri tamkajšnjem najboljšem slaščičarju Thierryju Mulhauptu. Še vedno sodelujete z Ahlinom? Kako si delita delo?
Ja, midva sva skupaj od samega začetka. On je res specialist za sladice in je tudi zelo natančen. Na primer loti se izdelave neke kreme in jo toliko časa izdeluje, dokler ni popolna. Sicer pa sladice vseskozi nadgrajuje. Tukaj imamo denimo lešnikovo sladico, ki jo ponujamo že od samega začetka, a je danes povsem drugačna kot na začetku, saj jo je Mitja spremenil, dopolni, nadgradil.
Jaz pa sem zadolžen za pekarske izdelke, rogljičke, občasno tudi za prodajo na Brodu.
Mojster sladic je Klemnov sodelavec in prijatelj Mitja Ahlin.
Kaj pa ostala ekipa, kdo so in koliko vas je?
Trenutno nas je na Brodu od šest do sedem, v Ljubljani pa so tri. Smo pretežno mladi, od 26 do 34 let in ena starejša gospa. Smo zelo razgibana ekipa in vanjo si želimo privabiti še več mladih, da jih kaj naučimo. Pokazali bi radi, da gostinstvo sicer je težka služba, ampak hkrati zelo zabavna in kreativna. Ne želimo si obstati in 30 let delati enih in istih stvari, pač pa izdelke vedno znova nadgrajevati.
Del ekipe Klemna Jančiča, med njimi tudi Ana Šetina iz Kofi brejka (na sredini), skrbi za prodajo v slaščičarni in pekarni na Bregu.
V intervjuju, ki ste ga imeli leta 2022 za naš portal, ste dejali, da je eden od vaših ciljev tudi, da bi ustanovil akademijo za slaščičarje, kjer bi se lahko tisti, ki si to želijo, izobraževali in razvijali. Je ta želja še aktualna, in če da, se morda že razvija?
Imamo delavnice, ampak trenutno smo naredili manjšo pavzo. Običajno jih delamo ob sobotah in potekajo ves dan. Zjutraj začnemo, nekaj naredimo, nato nekaj pojemo in se podružimo, potem delo dokončamo. Upam, da bomo kmalu spet izvedli kakšno.
Zagotovo najlepša in največja sprememba v tem vmesnem času je, da ste si ustvarili družino. Kako usklajujete slaščičarsko kariero, kjer je predvidevam tudi nočno delo in družinsko življenje? Lahko opišete, kako poteka vaš dan?
Sem zelo družinski človek. Ko sem doma, želim, da sem stoodstotno doma. Kdaj je doma sicer težko odklopiti posel, ampak se da. Sicer pa začnemo ob 6. uri, kar ni nič tako zelo groznega. Na srečo obstajajo raznovrstni aparati, ki nam olajšajo delo in nam ni treba začeti ob 3. uri. Razen v soboto, ampak takrat začnemo bolj zgodaj, ker delamo večje količine. Tako vsakodnevno večina dela do 15., 16. ure in gremo potem domov, eden pa ostane do zaprtja pekarne in slaščičarne. Popoldne pa se posvetim hčerki in ženi. To je ključno, če se odločiš za družino. Delal bi tako ali tako lahko neprestano, zato je pomembno, da si postavimo meje.
Vse to ste dosegli pri zgolj 26 letih. Kaj vas motivira, žene naprej?
Kakšen nasvet bi podelili med tiste, ki imajo željo in motivacijo za samostojno pot, a si zaradi številnih preprek ne upajo prebiti ledu?
Samo poskusiti moraš. Seveda je težko iti na svojo pot, ker je finančni zalogaj, ker velikokrat delaš zastonj. Veliko je odrekanj, ampak če to rad delaš, se lažje čemu tudi odrečeš. In ko ti uspe, je to zelo velika nagrada.
Poskusi, tudi če po petih letih zapreš, so izkušnje, ki jih v tem času dobiš, neprecenljive. Kaj pa je pet let proti celemu življenju.
