Whitesnake: spektakel s kakšno fineso premalo

Predskupina The Answer je na smolo vseh tistih, ki so zaradi počasnih redarjev ostali zunaj, na oder stopila točno ob napovedani uri. Irski bend, ki ga imajo mnogi (sicer že slabo desetletje) za enega največjih upov klasičnega rocka, ni bil nič posebnega. Klasična power trio zasedba je v štiridesetminutnem nastopu s sprehajanjem po že stokrat slišanih obrazcih hard rocka in trdega bluesa dodobra zagrela občinstvo. V osnovi pa bend, kljub nekaterim modernim prijemom, v ničemer ne izstopa od številnih podobnih retro izvajalcev. Predvsem The Answer v živo nimajo tiste polnosti in intenzivnosti, ki jo (verjetno) s produkcijo dobijo na albumih. Pevec Cormac Neeson je sicer izvrsten, a kljub temu so skladbe zvenele precej medlo. Edina izjema je bila energična izvedba klasike Rock 'n' Roll Outlaw avstralske skupine Rose Tattoo. Kot že rečeno, je bend svojo nalogo dobro opravil in dodobra naelektril vzdušje.

Po dobre pol ure skrbnega pripravljanja odra in bombastičnem uvodu, ki je bila tokrat kar skladba My Generation legendarnih The Who, so na oder končno stopili Whitesnake. Morda si je Coverdale kar sam na ta način čestital za šestdeseti rojstni dan. Po tušu, med katerim je Coverdale nakazal, da zna še vedno zakričati, je bend začel koncert s skladbo Bad Boys, ki je zvenela zelo razleteno predvsem zaradi izjemno slabega zvoka. Ko smo že bili v športni dvorani, se človek nehote spomni na večno košarkaško dilemo, kako lahko dva metra in dvajset visok košarkaš zgreši koš z razdalje tridesetih centimetrov. Nekaj podobnega velja tudi za tonskega mojstra benda, ki se je z nastavitvami krivil še kar nekaj naslednjih skladb. Praktično do konca pa mu ni povsem uspelo ujeti vseh inštrumentov hkrati v zvočno sliko. Zaradi preveč "stisnjenega" oziroma "normaliziranega" zvoka je solistični inštrument vedno zadušil večino ostalih in tako smo bili prikrajšani za marsikatero fineso in dialoge inštrumentov. Tudi kitarist Doug Aldrich je bil v primerjavi s soborcem Rebom Beachem kronično preglasen večino koncerta.

Sicer pa so Whitesnake delovali odlično. Coverdale je imel ob sebi peterico nadstandardnih glasbenikov, ki so skrbeli za brezhibno izvedbo. Legendarni pevec tokrat ni ponovil napake izpred petih let, ko mu je na koncu koncerta v Križankah začelo zmanjkovati glasu. Oba kitarista in tudi klaviaturist Brian Ruedy in basist Michael Devin so pokazali tudi zavidanja vredne pevske sposobnosti. Predvsem Beach in Ruedy sta v številnih skladbah vokalno spremljala Coverdala tudi med kiticami.

Vokalno so Whitesnake zveneli sijajno, čeprav Coverdale nima več tako močnega glasu kot nekoč, kar pa niti najmanj ne pomeni, da z njim zdaj ne prepriča. Coverdale je še vedno frontman, ki ga lahko samo iščeš. Za razliko od večine današnjih pevcev zna z nekaj toni "povedati vse", poleg tega pa je Coverdale še vedno neprekosljiv šovmen, ki z zdaj že kar slovitim vihtenjem stojala, samim gibanjem in (ne)dostojnimi kretnjami v trenutku osvoji oder in si pokori vse, kar je pod njim. Poleg tega je še odličen govorec z radijskim glasom in šarmer brez primere.

Coverdale in ekipa so predstavili številne uspešnice, kot so Give Me All Your Love, Love Ain't No Stranger, The Deeper The Love, Is This Love, Fool For Your Loving, Here I Go Again, Soldier Of Fortune (ki jo je Coverdale odpel sam brez spremljave), Burn/Stormbringer in Still Of The Night, s katero so končali koncert. Whitesnake so predstavili tudi tri skladbe z njihovega letošnjega albuma, in sicer naslovno Forevermore, Steal Your Heart Away in groovy Love Will Set You Free. Med predstavljanjem članov pa je bend sprašil še odlomke velikih uspešnih izvajalcev, kot so Aerosmith, Free, Cream, Queen in Rick James. Led Zeppeline pa so zmiksali s svojo skladbo Trouble.

Sicer je bilo na koncertu tudi veliko precej dolgih solističnih izletov, s katerimi je bend šefu omogočil malo počitka. Kitarista sta imela skupni in ločeni solistični točki, v katerih sta še enkrat pokazala tisto, kar smo vsi vedeli že prej – da sta izvrstna. Vredno pa je bilo videti pravi bobnarski šov bobnarja Briana Tichyja, ki je z bobni "delal risanke". Med dih jemajočim igranjem pa je pokazal še nekaj žonglerskih akrobacij s palčkami. V tako zastavljenem, sicer dvournem koncertu tako ni bilo prostora za številne druge velike skladbe benda. Predvsem so manjkali številni klasiki Whitesnake iz obdobja pred albumom 87.

Whitesnake so se tudi tokrat pokazali v precej zmetalizirani izdaji, v kateri je manjkalo malo tistih zanje značilnih poudarkov oziroma "bluzenj". Tokrat je bilo "vse na prvo" in do bolečine točno, če pri tem izvzamemo Coverdalovo petje. Vsekakor so Whitesnake v Tivoliju ustvarili dobro rock predstavo, za oznako vrhunsko ali še celo kaj več pa jim je tokrat malo zmanjkalo.