Ponedeljek, 14. 2. 2011, 14.26
6 let, 6 mesecev
The Streets
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4
Kljub množini je The Streets predvsem Mike Skinner, 32-letni raper in producent iz Birminghama, ki je pred devetimi leti z albumom Original Pirate Material in svojim debelim naglasom postal obraz britanskega komercialnega rapa in majčk Fred Perry. Skinnerjevo rapanje o zabavah, drogah in dekletih je sicer le redko preseglo rapersko povprečje, a njegov smisel za humor in mockneyjevski naglas sta ga iz raperskih krogov prestavila v pop območje, zaradi česar se te dni s svojim zadnjim albumom poslavlja v velikem slogu: prek njemu posvečenega tedna na Guardianu.
Nastajanje albuma Computers and Blues so oboževalci lahko deloma spremljali kar prek Skinnerjevega Twitterja, kjer je objavljal novonastale pesmi, zato se je album pred izidom neuradno imenoval kar Twitter album. 14 skladb, ki jih lahko v celoti poslušamo na Guardianovi spletni strani, je v primerjavi s prejšnjimi izdelki precej bolj optimističnih, sploh če Computers and Blues primerjamo s prvencem Original Pirate Material, kjer je Skinner jokal o bivši punci, zaspani glasbeni sceni, državi, ki noče legalizirati marihuane, a tolerira alkoholizem in nasilje, ter poslušal prijateljeve nasvete, koliko časa mora počakati, preden pokliče dekle "prejšnjega večera".
Melodije na Computers and Blues so bolj computers kot blues, z nekaj retro vložki in spevnimi refreni, ki sicer Skinnerju niso tuji, a so bili v preteklosti precej bolj patetični. Če je Skinner na prvem albumu trpel, ker je prišel prepozno na zmenek, zdaj trpi zaradi statusa na Fecebooku (OMG), zre v zvezde (Roof of your Car) in žurira (Without Thinking). Optimističnim poskočnicam se pridružijo tudi nekatere "bluzovske" stvaritve, kot so Blip on a Screen, We Can Never be Friends in Trying To Kill Me, ki spominjajo na Skinnerjeve pretekle žalostinke, zaradi katerih se je lahko relativno uspešno valjal po britanskih lestvicah.
Computers and Blues je skoraj plesni album, saj je v svojih boljših obdobjih izjemno melodičen in simpatičen, predvsem pa poln Skinnerjevih besedilnih domislic, ki ga rešujejo pred patetiko.
