"Tabletko bi predpisala politikom"

"Zadnji album predstavlja ID zadnjih let; kaj vse smo preživeli, kako smo se razumeli, kaj smo počeli, kako smo se zabavali, to je Pilula," nam v intervjuju zaupa Ida Prester, idejna vodja pomursko-zagrebške naveze. Zasedba, ki ima korenine v popu, elektroniki in alter rocku, na koncertih streže sveže udarce čiste energije, predstavljajo stari in novi cirkus. Več o tem, kaj zajema novi izdelek, komu bi predpisali aktualno tabletko ter ali bend rad skoči čez žanrski plot, pa v nadaljevanju. Pred njihovim promocijskim koncertom smo se pogovarjali z Ido in Jernejem.

Triindvajsetega februarja boste v Kinu Šiška predstavili tretji album Pilula. Kako bi v nekaj stavkih opredelili glasbeno ter tekstovno vsebino zadnjega izdelka? Ida: Gre za retrospektivo zadnjih treh let našega delovanja. Naš drugi album Lollobrigida Inc. je bil za nas neka prelomna točka, saj so prišli Slovenci – Jernej, Kleemar ter David, ki pa ga ni več z nami. Zadnji album pa na drugi strani predstavlja ID zadnjih let; kaj vse smo preživeli, kako smo se razumeli, kaj smo počeli, kako smo se zabavali, to je Pilula. Glasbeno in tekstualno smo se znašli v tako imenovani indietronici, indie-elektronskem, rock ter punk zvoku. Brez Kleemarja bi imela glasba več primesi punka ter manj elektronike, brez Jerneja pa bi celotna zadeva zvenela precej mehkeje. Glasbena slika se je sestavljala od prihoda Slovencev do danes. To ne pomeni, da bo naslednji album zvenel podobno, nikakor. Vsake toliko časa moramo narediti nekaj novega, to je za bend izredno pomembno, naredi ga vitalnega.

Katerim primerkom človeške rase bi v prvi vrsti predpisali aktualno glasbeno tabletko? Ida: Janši (smeh). Da ga malo omehčamo, saj gre za tabletko sreče, veselja ter dobrega razpoloženja. Kar zadeva Hrvaško, bi jo predpisala celotnemu parlamentu.

Jernej: Jaz pa bi jo predpisal hrvaškim klerikalcem, ki so zavozili državo. Politiki konzumirajo napačno drogo; alkohol in kokain sta namreč izredno destruktivni drogi, uničujoči za posameznika in družbo.

Ali kot skupina menite, da se je treba od začetka do konca sprehajati po ustaljenih glasbenih tirnicah, ali so dovoljeni, mogoče celo obvezni, skoki čez žanrski plot? Jernej: Vsaka skupina gre v času svojega delovanja skozi glasbeno evolucijo. Smo žanrski, smo zunajžanrski, nadžanrski, multižanrski. Kot skupina imamo privilegij, da en dan prejmemo MTV-jevo nagrado, naslednji dan pa nastopimo v Menzi pri koritu, v petek zabavamo maloštevilno publiko v Ormožu, v soboto stresamo večdesettisočglavo množico na Exitu. Ta privilegij moramo ohraniti, ga razvijati naprej. Po takšni logiki nimamo nikakršnih pomislekov o skakanju čez žanrski plot.

Vaša besedila, glasba ter odrski nastop so osrednji elementi komunikacije z občinstvom. Bi preživeli nastop, če bi publika ostala popolnoma hladna? Jernej: Ida potrebuje to energijo, brez nje verjetno ne bi preživela.

Ida: Kot "frontmanovki" mi ni važno, koliko ljudi je v dvorani. Naj bosta samo dva, ampak želim si, da ta dva posameznika gledata samo nas, vpijeta vsako naše dejanje, da v zanosu skočita na "šank" in tam poplesavata do konca nastopa. Pomanjkanje te energije moj frontmanovski ego ne bi preživel. Hočem, da so vsi v dvorani tisto uro in pol posvečeni samo nam. Do zdaj se nam še ni zgodilo, da bi publika ostala hladna.

Kdo skrbi za vašo prefinjeno odrsko opravo? Ida: Na začetku smo za to skrbeli sami. Nase smo navlekli vse, kar smo našli na podstrešju; od kuhinjskih loncev do vreč za smeti, papirja. Na enem koncertu sem skoraj padla v nezavest, saj sem se zavila v aluminijasto folijo, spodaj in zgoraj pa so me zavezali s selotejpom. Že res, da sem bila videti kot nezemeljski bombon, vendar sem se skoraj skuhala, bilo je kot v mikrovalovki. Zadnja leta se nam javlja vse več oblikovalcev, ki jih odlikuje edinstvena ekstravaganca. Ta oblačila lahko "prodajo" samo nam, no, mogoče še Josipi Lisac. Prihajamo iz alternativnega sveta, tako da se ne oziramo na lepoto, želimo pa biti zanimivi.

Projekt Lollobrigida ste na noge postavili skupaj z Natalijo Dimicevski, pri drugem albumu pa se vam je pridružila zasedba treh Prekmurcev. Kako je učinkovala injekcija testosterona? Ida: Po obrazu so mi začele poganjati dlake, izgubila sem menstruacijo. Kakor sem že omenila, Slovenci so ogromno prispevali k menjavi zvoka. Ne vem, koliko lahko govorimo o injekciji testosterona, saj govorimo o Slovencih (smeh).

Jernej: Ida je še vedno idejni vodja, postavi in vleče rdečo nit glasbe ter tekstov. Midba s Kleemarjem se ji pri ustvarjanju poskušava prilagajati, glasbeno prisostvovati ter glasbeno zgodbo pripeljati do dovršenosti.

Kako ste se sploh spoznali? Ida: Dolgo časa sem bila oboževalka skupine Psycho-Path, kjer je igral Jernej. Obiskala sem nešteto koncertov, imela sem jih za slovenske zvezde. Ko se je začel projekt Lollobrigida, sem začela komunicirati prek MySpacea. Nekega dne se mi je javil Jernej ter me zasul s komplimenti. Nekaj let pozneje, ko nas je zapustil klaviaturist, sem na MySpace objavila oglas, javil se je Jernej, češ da pozna nekega dečka, ki je nekoliko avtističen, a naravnost genialen na klaviaturah. Govorimo seveda o Kleemarju. Na naši prvi kavi je bil popolnoma tiho, Jernej je bil njegov tiskovni predstavnik. Ko se je končno sprostil, malce spregovoril, sem ga vzljubila. Kmalu zatem smo menjali tudi basista, vskočil je Jernej in rodila se je slovensko-hrvaška naveza, trans-schengen stranka. Zaradi dejstva, da nas na slovensko-hrvaški meji vsakič ustavijo ter pregledajo, smo želeli aktualni album poimenovati Schengen, a se nam je zdela celotna zgodba nekoliko preveč politična.

Izredno glasbeno kariero ste leta 2009 okronali z nagrado MTV Adria. Vam je omenjeni dosežek odprl kakšna vrata, ki so bila do tistega trenutka zaprta? Ida: Nagrada je bil nekakšen dokaz, da smo na pravi poti. Dejstvo je, da so glasovali oboževalci in ne neka strokovna žirija. Trenutek prepoznavanja v očeh publike nam je bil strašansko pomemben. Bend ima ogromno vzponov in padcev, na začetku nimaš denarja, slave, v projekt vložiš ogromno časa in energije, da nekaj ustvariš, da sploh obstaneš. Potrditev ter pozitivni "feedback" ti v tistem trenutku pomeni vse. Nagrada je bil impulz, ki nas je pognal naprej. Občutek, ko v rokah držiš nagrado, ki jo imajo v dnevni sobi Lady Gaga ter Beyonce, je izreden.

Eden od glasbenih kritikov je zapisal, da ste zadnja leta zagotovo največji hrvaški doprinos k evropski pop kulturi. Se mogoče spomnite najslabše kritike? Ida: Pozitivne kritike prvega albuma so bile v smislu, da je Hrvaška končno dočakala iskreni punk-underground proizvod z žensko komponento. Veliko več je bilo negativnih kritik: "Dve kurbi, ki skačeta na karaoke". Kritike po prvem albumu so me izredno utrdile, najprej so bolele, nato mi je postalo vseeno. Glede na to, da zdaj zvenimo profesionalno, skupino sestavljajo šolani glasbeniki, za produkcijo skrbi izredni Gregor Zemljič, je teh kritik veliko manj. Nekje na Hrvaškem se nas še vedno drži oznaka "gej benda". Zelo tradicionalna država, nimaš kaj.

Jernej: Lollobrigida je lakmusov papir tega, koliko so ljudje dejansko odprti.

Kakšen bo vaš letošnji glasbeni urnik? Ida: Čez leto skoraj nimamo premora. Vsak teden smo nekje drugje, živimo kot permanentni najstniki, ki se vsak konec tedna s kombijem podajo na pot, se zabavajo, smejijo smrkljem iz nosa, fotografirajo vsako neumnost, šofer nadira otroke … Ko se vse to konča, se posvetimo klasični glasbi.